88-letni Janez Stanovnik je nekdanji krščanski socialist in partizan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil komunistični partiji, po vojni pa je bil med drugim vodja kabineta vodilnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja. Stanovnik je v Ženevi veliko let delal v Ekonomski komisiji OZN-a za Evropo. Maja 1988 postane predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije. Zvezo združenj borcev NOB-ja Slovenije (zdaj Zveza združenj borcev za ohranjanje vrednot NOB-ja Slovenije) vodi od novembra 2003.

Pred dnevi sta predsednik vlade Borut Pahor in ljubljanski nadškof Anton Stres skupaj položila venec najprej v Hudi Jami, nato pa pri Starem piskru. Kako komentirate to dejanje? In kaj menite o mnenjih, da smo s tem dejanjem bližje spravi?

Jaz predvsem mislim, da to s spravo nima nobene zveze. Prvič, nadškof Stres je lepo povedal, da meni, da Katoliška cerkev ni bila partner v revoluciji in narodnoosvobodilnem boju, Pahor pa tudi ni predstavnik partizanstva. Drugič, v Starem piskru so vendar Nemci pobijali. Tako da je to lep korak od njiju obeh, pietetni, da se oba poklonita mrtvim, ampak mislim, da to s tako imenovano spravo nima nobene zveze.

Če se ustavimo pri pojmu sprava. Zadnjih 20 let se ta beseda oz. pojem zelo veliko uporablja. Zdi se pa, da si jo vsak razlaga po svoje. Kaj je za vas sprava? In kaj storiti, da pridemo do sprave?

Mislim, da ste vprašanje dobro postavili, ker jaz pojmujem, da je sam ta izraz, in sicer svetopisemski izraz sprava, neprimeren za problem, ki ga imamo mi pred seboj. Jaz sem kot predsednik predsedstva takratne Republike Slovenije dal izjavo o državljanski pomiritvi, ker menim, da je v Sloveniji potrebna predvsem umiritev, pomiritev strasti, ki so bile in ki so podedovane iz vojnega časa.

Sprava je zame predvsem moralno in zelo intimno človeško dejanje, ni pa to neka mirovna pogodba ali kaj takega. Sprava se uporablja v evangelijskem, svetopisemskem smislu kot kesanje, se uporablja tudi kot opravičilo oziroma prošnja za odpuščanje. V tem primeru pa po mojem mnenju nimamo opravka s spravo, kakršna je recimo med ljudmi, kjer je prišlo do težkih moralnih medsebojnih sporov.

Tu gre za politični spor. In ta politični spor v Sloveniji vodi do tega, da smo na dveh bregovih. Zaradi tega mislim, da je veliko pomembneje, da pride do ugotavljanja resničnega stanja, potem je pa to vprašanje normalnega družbenega demokratičnega razvoja, da ljudje čutijo neko olajšano atmosfero, v kateri se lahko med seboj obnašajo kot normalna človeška bitja in normalni državljani, ne pa da a priori vidijo v eni strani svojega nasprotnika, na drugi strani pa svojega simpatizerja.

Zaradi tega mislim, da ta izraz sprava, kot se je tudi nazadnje pokazalo v praktičnem razvoju, ni najbolj primeren. Poglejte, mi se zdaj že dve desetletji, če ne več, ukvarjamo s to spravo. V resnici smo pa po mojem mnenju danes dlje od enega normalnega, strpnega državljanskega sporazumevanja, kot pa smo bili pred 20 leti.

Ko je prišlo do demokratičnega prevrata, takrat smo po mojem mnenju bili zelo blizu tega, kar bi jaz imenoval državljanska pomiritev. Dejstvo, da je na plebiscitu za samostojno Slovenijo takrat glasovalo 88,5 odstotka vpisanih volivcev, je zame dokaz, da smo bili kot narod takrat kar precej poenoteni, če ne rečem celo enotni.

In bistvo zame je, da smo enotni, kadar gre za narodni interes. Ampak mi smo lahko enotni samo, če priznavamo pluralizem. Samo, če priznavamo drugemu, da drugače misli. In zaradi tega, ker drugače misli, tudi drugače deluje, potem imamo lahko državljansko pomiritev. Potem imamo neko politično kulturo, ki je osnova za demokratično življenje.

Če pa govorimo o spravi, tako kot se je prakticiralo v teku zadnjih dveh desetletij, se pa bojim, da je tu že apriori en element hipokrizije in farizejstva. Vsi, ena in druga stran, govorijo o spravi, govorijo o potrebi odpuščanja. Seveda se pa postavi vprašanje - odpuščanje za kaj?

Če ti ne čutiš v sebi, da si kar koli napak napravil, zdaj pa ti prosiš odpuščanje za nekaj, kar so drugi napravili. Če ti samo zaradi ljubega miru, potem rečeš: "Želim spravo in se kesam in te prosim odpuščanja." Ti pa rečeš: "Dobro, ti dajem to odpuščanje." Eden in drugi sta farizeja, hipokrita.

Zato menim, da je prenašanje tega religioznega problema sprave ali pa moralnega problema sprave na politično področje v korenini nekaj, kar ne 'štima', da tako rečem. In posledica tega je, da se dve desetletji ukvarjamo s to spravo, nismo pa nikamor prišli. Smo danes bolj narazen, kot smo pa bili pred 20 leti.

Če bi kdo dal pobudo, da bi vi kot predsednik Zveze borcev in Anton Drobnič kot predsednik Nove Slovenske zaveze skupaj položila venec, recimo najprej pri Sv. Urhu, nato pa pri Hudi Jami, bi to storili?

No, vidite, to je klasičen primer hipokrizije in farizejstva. Niti jaz ne bi bil iskren niti Drobnič ne bi bil iskren, če greva v en tak, kako bi rekel, šovbiznis. Ravno ta primer, ki ste ga dali ... Recimo, če bi gospod Drobnič, ki je rekel marsikaj nelepega na račun partizanstva, vzel lepo venec v roke, pa položil potem venec v eni situaciji, kjer so domobranci pobijali partizane, ne da bi prej pojasnil svoje stališče do tega, kar se je dogajalo med vojno, ali pa, če hočete, če bi jaz vzel venec, pa položil venec na grob domobrancev, ki so moje prijatelje in mojega strica ustrelili ...

Poslušajte, to bi bilo po mojem mnenju morda celo dejanje, ki bi ga javnost pozdravila. Z moralnega stališča pa bi bil to novi greh, ker bi bil farizejstvo, laž in neresnica. V srcu bi še vedno gojili sovraštvo, na zunaj pa bi kazali lep obraz.

Pa imate kakšne stike z NSZ-jem?

Ne razumem, zakaj bi imel kakršne koli zveze?! Slovenska zaveza je prvič, to oni sami zatrjujejo, ker rečejo, da so Nova Slovenska zaveza ...

Kot predstavniki dveh veteranskih organizacij.

Pa ne morete reči, da so nekdanji domobranci veterani! Saj domobranci so vendar bili nemški policaji in ne morete vi okupacijskih policajev označevati za veterane. Ampak, poslušajte, jaz ne bi želel zdaj priti v eno tako polemično situacijo. To nista dve organizaciji, ki bi bili ekvivalenta.

Zveza borcev je veteranska organizacija - deloma, mi imamo zdaj 54 tisoč članov, od tega je veteranov 20 tisoč, vse drugo so pa tako imenovani novi člani, to so ljudje, ki so bili otroci v času vojne ali pa so rojeni po vojni, ki pa čutijo vrednote, za katere se je vodil narodnoosvobodilni boj, čutijo, da so to tudi njihove vrednote, in želijo, da bi se svet urejal v takem smislu, v kakršnem so ljudje šli v boj proti okupatorju pred več kot 60 leti.

Anton Drobnič je v nedavnem intervjuju za našo spletno stran dejal, da sta se leta 2006 skupaj pogovarjala pri takratnem predsedniku DZ-ja Francu Cukjatiju glede vojnih zakonov, da pa ste ta pogovor nato zatajili in da ste zatajili tudi rokovanje z njim.

Jaz ne vem, zakaj bi kar koli zatajil?! To je vendar zgodovinsko ugotovljeno. Takrat je bil predsednik DZ-ja Cukjati in on se je obrnil name in me prosil, da pridem k njemu na pogovor. Jaz sem šel in me je vprašal, ali bi bil jaz pripravljen na pogovor o t. i. vojnih zakonih. In jaz sem to njegovo iniciativo zelo pozdravil.

On po mojem spominu, ampak prosim vas, mene spomin lahko vara, on mi verjetno takrat ni omenil, da bo povabil prav tako gospoda Drobniča. Ker tudi jaz ne vem, ali je bil Drobnič takrat predsednik, ker nekaj časa je bil tudi moj bratranec Tine Velikonja predsednik Nove Slovenske zaveze.

No, v vsakem primeru, jaz sem Cukjatiju rekel, da jaz nimam nobenega zadržka s komer koli se o tej stvari pogovarjati in da se meni zdi ta njegova iniciativa dobrodošla. Ampak to je bila predvsem parlamentarna iniciativa. In on je povabil na ta pogovor predstavnike parlamentarnih strank.

Tako da na sestanku, ki je potem sledil in na katerem je po mojem spominu bil prisoten gospod Drobnič ... Jaz sem sedel na eni strani dolge mize, on na drugi strani dolge mize. In jaz se dobro spominjam, da sem v svojem uvodnem govoru takrat dejal, da menim, da je stališče Janeza Janše, ki ga je zavzel v svojem govoru na Mali Gori in ki ga je več ali manj ponovil potem v svojem govoru v Cankarjevem domu, dobra osnova za pogovor.

Tedanji premier Janša je namreč v tem svojem govoru rekel, da je odpor okupatorju nekaj, kar zasluži spoštovanje, in da je kolaboracija z okupatorjem zavržno dejanje. Jaz sem rekel, da menim, da je tako stališče osnova za to, da se o tej stvari pogovarjamo.

Janša, ki je bil tudi navzoč, na to mojo, kako bi rekel - uverturo -, ni odgovoril. Jaz zdaj ne vem, ali je gospod Drobnič takrat govoril ali ne, vem pa, da se pozneje nadaljnjih sestankov gospod Drobnič ni udeleževal. In če rečete razgovor. Tu ni bil.

Ampak ni čisto nič pomembno, tudi če bi bil razgovor med Drobničem in menoj, v tem ni nič grešnega. In jaz sem z Drobničem že bil na televizijskem pogovoru. Gospod Slavko Bobovnik je vodil ta pogovor, kjer sva bila oba. Je bil z ene strani Drobnič, z druge strani jaz. Jaz sem se z gospodom Drobničem tudi srečeval na raznih drugih javnih prireditvah.

In v tem pogledu nimam nobenega zadržka. Za mene je gospod Drobnič državljan Republike Slovenije, kot sem sam. In se do njega obnašam tako kot do vsakega drugega državljana. To je bilo javno, to se je vendar v parlamentu dogajalo. In ta sestanek v parlamentu je zagotovo trajal dve, tri ure. In tu nisva bila govornika samo gospod Drobnič in jaz, ampak so bili vsi predstavniki parlamentarnih strank tu navzoči.

Po mojem spominu to ni bil dialog med gospodom Drobničem in menoj, ampak je to bila opredelitev mene kot predstavnika Zveze borcev do predloga tako imenovanih vojnih zakonov in z druge strani opredelitev gospoda Drobniča. Ni pa to, po mojem spominu, bila nobena polemika med njim in menoj.

Sam nisem imel in nimam nobenega razloga tajiti, da je gospod Drobnič bil navzoč v parlamentu, kjer sem bil navzoč tudi jaz. Saj je bilo to vendar posneto na televiziji in tudi pokazano na televiziji. Sva se pa z gospodom Drobničem pogosto srečevala na raznih televizijskih oddajah.

No, če pa že o tem govorimo, vam pa lahko povem, da zadnje srečanje, ko je televizija mene povabila, je bilo vabilo na Polemiko, kjer naj bi gospod Drobnič in jaz govorila o problemu škofa Gregorija Rožmana. Ta Polemika se je prikazovala v ponedeljek zvečer. V ponedeljek, približno ob 12. uri ali pa ob pol enih, pa so me s televizije obvestili, da Polemike zvečer ne bo, in sicer zato, ker je gospod Drobnič odpovedal. In od takrat naprej me televizija ni več povabila na nobeno pogovorno oddajo.

Ste se rokovali z Drobničem?

Zakaj pa ne? Saj ni črn hudič, saj je vendar človek. In jaz se normalno s človekom pozdravim, normalno človeku dam roko, da ve, da nimam noža ali pa revolverja v roki.