Strehovec, ki sicer opravlja tudi funkcijo tajnika pri Komisiji za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, je ob zadnjih dogodkih, povezanih s homofobijo, nestrpnostjo do homoseksualcev, v pogovoru za našo spletno stran predstavil svoj pogled na nestrpnost in vrednote v Sloveniji ter med drugim opozoril, da je "strpnost do nerojenega življenja ključ, ki odpira vrata prihodnosti, tako družinam kot narodu". Teolog je tudi večkrat opozori, da je treba v Sloveniji za boljšo prihodnost razčistiti s preteklostjo.

Glede na zadnje dogodke, ko so neznanci ponovno napadli lokal Cafe Open in z grafiti popisali hišo sodnice Mojce Zalar Kocjančič in ko se prek spleta nezadržno širita sovraštvo in nestrpnost, se zdi, da je nestrpnosti vedno več. Zakaj?
Ko ste ravno omenili ta napad na hišo žene pravosodnega ministra in na Cafe Open, bi rad poudaril, da je treba takšne in podobne oblike napadov, nasilja in nestrpnosti vedno obsoditi. Ko govorimo o tem, kateri so razlogi za takšne oblike nestrpnosti, sociologi in psihologi omenjajo zelo različne. Omenil bi samo dva, ki se mi zdita ključna, tudi s stališča preprečevanja nestrpnosti v prihodnosti. Prvi takšen razlog je razpad družine. Prepričan sem, da je družina tista vrednota, ki generira mirno sožitje med različnimi ljudmi. Samo otrok, ki ima v svoji družini izkustvo miru in strpnosti, lahko to uresničuje tudi v svojem poznejšem življenju.

Drugi razlog je demografska zima. Čeprav imamo trenutno spodbudnejše podatke o rojstvu otrok, pa to ni dovolj za redno obnovitev prebivalstva. Po ocenah strokovnjakov danes v naši državi manjka že več kot 300.000 ljudi. V prihodnosti to pomeni, da bo naše gospodarstvo vedno bolj odvisno od priseljencev in tuje delovne sile. A priseljenci ne predstavljajo samo ekonomske moči, ampak s seboj prinesejo tudi svojo kulturo, svoj jezik, vero in svoje običaje. Ljudje, ki tega ne poznajo, se lahko na pojave drugih kultur in narodnosti odzovejo z nestrpnostjo. Primer takšnega razvoja je lahko Nizozemska, ki je imela zelo odprto politiko do priseljencev z namenom doseči višji gospodarski razvoj. Danes, po uboju režiserja van Gogha (nizozemski režiser Theo van Gogh, op. a.), pa opažamo, kako se je družba vedno bolj zaprla pred tujci z namenom preprečiti nadaljnje oblike nestrpnosti. To pa je mogoče z izobraževanjem, inkulturacijo in medsebojnim spoštovanjem.

Smo Slovenci zelo nestrpen narod?

V primerjavi s tujci, s tujimi družbami smo "primerljivo strpen narod". To je najboljša beseda. Oznaka, da smo "zelo nestrpen narod" ne velja. Zdi se, da nas želijo nekatere skupine vseskozi prepričevati, da smo nestrpni, netolerantni in nespoštljivi do tujcev, a vsak človek, ki je kdaj koli živel v tujini in se srečal z drugimi kulturami, ve, da ni niti ena družba imuna na pojave nestrpnosti. Vsaka se spopada s pojavom nestrpnosti, se bori zoper ta pojav na bolj ali manj uspešen način in tudi Slovenci na tem področju nismo nobena izjema.

Ali lahko domoljubje enačimo z nestrpnostjo?
V Sloveniji imamo že od osamosvojitve naprej prisotno misel, ki preveva tako družbo kot politiko, da sta domoljubje in nacionalni ponos nekaj, kar je zelo blizu nestrpnosti, če ne že kar sama nestrpnost. S tem se ni mogoče strinjati. Domoljubje pomeni upoštevati realno danost, znotraj katere živi posameznik oz. skupnost. To pomeni upoštevati jezik, zgodovino, narodnost z namenom ohraniti svojo identiteto. Nemogoče je reflektirati svet, v katerem živimo, če nimamo jasne predstave o tem, kdo smo. Nemogoče je tudi spoštovati drugega v različnosti, če nimaš dobrega znanja o tem, kdo sploh si, od kod prihajaš, kam greš. V šolah bi zato morali dajati večji poudarek na domoljubni vzgoji, na lastni identiteti in to predvsem v tem najbolj plemenitem oziroma pozitivnem smislu. Če nas šola ne bo naučila tega pozitivnega domoljubja, tega pozitivnega nacionalnega ponosa, potem se odpira prostor, kjer so mogoče vse vrste deviacij na tem področju – tudi nestrpnost oz. ekstremna stališča.

Ali smo lahko vsi nestrpni?
Takšna in podobna vprašanja vključujejo logiko posploševanja. Velika večina ljudi ni nestrpnih. Nasprotno, prepričani so, da je vsak človek vreden spoštovanja in da si je za vrednote miru treba prizadevati. Prav tako je potrebno, da se vsakemu človeku priznavajo vse temeljne pravice. Ljudje postanemo nestrpni, ko smo neizobraženi oziroma nam je kratena svoboda govora, ko so nam kratene temeljne človekove pravice. Svoboda govora, odgovornost socialne politike, izobraževanje in pravna država lahko pozitivno vplivajo k strpnosti. Tako na kolektivni kot na individualni ravni.

Kakšen je psihološki profil skrajnega nestrpneža?
Psihološki profil skrajnega nestrpneža je patološki profil. To je človek, ki ima probleme s samim seboj, s svojo samopodobo. Verjetno se je v svojem otroštvu, v svoji osebni zgodovini srečal z eno izmed oblik nasilja. To nasilje prek svoje življenjske zgodbe generira in usmerja v osebe zunaj sebe. Ko je govora o skrajnih nestrpnih ljudeh, je to pravzaprav vedno stvar patološkega obravnave.

Obstaja neko izvirno čustvo, ki povzroča nestrpnost?
Izvor vsake nestrpnosti je strah. Ampak človek nima nekih genskih predispozicij za strah. Strah se v človeka naseli zaradi okoliščin, znotraj katerih človek odrašča oziroma živi. Na te okoliščine pa vplivajo različni dejavniki. Eden izmed teh je recimo prenizka izobrazba, pa manipulacije s strani medijev, neprimerno šolstvo – premalo ustreznih vsebin v vzgojno-izobraževalnih procesih in ne nazadnje tudi politika.

Torej se otroci nestrpnosti učijo od koga?
Gotovo se nestrpnosti učijo od odraslih.

V družini ali v izobraževalnem sistemu?
Mislim, da oboje, je pa, kot sem že dejal, družina ključni generator za vrednoto miru, medsebojnega spoštovanja. Če družina ne nudi primernega okolja in če v družinah ni te vrednote, se ustvarja prostor, znotraj katerega lahko otrok razvije svojo negativno držo do bližnjega. Kot družba moramo imeti notranji pogum, da si zastavimo vprašanje: kaj mi kot država, kot Slovenci in Slovenke naredimo za to, da bi imeli kvalitetnejše družine? Že večkrat sem opozoril na to, da bi morali poskusiti odgovoriti na to vprašanje in v osnovne šole, srednje šole, tudi na fakultete vključiti "prodružinske" vsebine v smislu, kako si ustvariti družino, kako si najti primernega sozakonca, kako nenasilno razreševati težave v družini, kako komunicirati v odnosu do svojih ostarelih staršev ali pa do svojih otrok. Nenasilja, strpnosti se človek najprej nauči v svoji družini.

Omenili ste že, da mediji vplivajo na razvoj nestrpnosti. Kako pa je v Sloveniji z mediji in nestrpnostjo?
Mediji, predvsem pa novinarji in uredniki imajo veliko odgovornost pri tem, ali je v naši družbi prisotna vrednota strpnosti ali pa nestrpnosti. Izpostavil bi tudi splet, še zlasti forume, kjer se včasih zdi, da je dovoljen vsak govor. Tudi govor, ki je v nasprotju z našo ustavo in ki govori o tem, da ni mogoče nobenega žaliti zaradi političnega, verskega prepričanja, zaradi rase itn. Mediji imajo tukaj zelo veliko poslanstvo.
Drugi razlog, zakaj pride do širjenja nestrpnosti, je pa tudi politika. Politika mora biti tista, ki ljudi spodbuja k vedno večji odgovornosti in s tem tudi k vedno večji strpnosti. Ko že govorimo o politiki, obžalujem, da je bila ravno prejšnji teden v državnem zboru odvzeta pravica govora državljanu. In to zaradi banalnega razloga, uporabe ure. Tukaj si seveda zastavljamo vprašanje, ali je lahko uporaba ure razlog, v imenu katerega odvzamemo temeljno, z ustavo zajamčeno pravico do svobode govora. Taka dejanja po moje ne koristijo v smislu krepitve vrednote strpnosti.

Katera oblika nestrpnosti je najpogostejša?
Obstaja nestrpnost na ravni verskega prepričanja, socialnega statusa, rase, osebnih okoliščin, tudi spolne usmerjenosti itn. Ko razmišljam o nestrpnosti oz. kje je največ nestrpnosti, razmišljam tudi iz enega drugega zornega kota, ob tem pa nočem podcenjevati teh, ki sem jih že naštel. Najprej bi opozoril na nestrpnost do nerojenih otrok, ki predstavlja pomemben del naše slovenske družbe. V zadnjih 30 letih je bilo, v postopkih splava, odvzeto življenje več kot 400.000 otrokom. Številni današnji problemi zlasti na področju demografije in na področju sociale, so vezani ravno na ta problem – problem otrok, ki so spočeti in niso vedno zaželeni ali pričakovani. Družba lahko naslovi ta problem na ta način, da ustvari okoliščine, kjer bo mogoče tudi tem ljudem omogočiti preživetje. Strpnost do nerojenega življenja je ključ, ki odpira vrata prihodnosti, tako družinam kot narodu.
Druga oblika nestrpnosti je usmerjena zoper tuje delavce, ki so na milost in nemilost izročeni gospodarjem in kapitalistom. Razmišljati bi morali o tem, kako pomagati tujim delavcem, ki so nezaščiteni in se v javnosti zavzeti za njihove pravice. Smiselno bi bilo ustanoviti varuha tujih delavcev in priseljencev v naši državi.
Na tretjem mestu je pa gotovo čustvena nestrpnost, s katero se vsi soočamo. Recimo na področju prometa, ko vozniki iz nekih notranjih razlogov kršijo pravila in s tem ogrožajo življenje bližnjega, pa tudi nestrpnost na področju spoštovanja živali in narave. Odnos do tujcev, odnos do prometnih predpisov, do sovoznikov, odnos do živali, do sveta, znotraj katerega živimo v marsičem govori o tem, kdaj in kako smo nestrpni. Vse to so barometri naše strpnosti.

Kaj pa različne manjšine v Sloveniji? Romska, istospolno usmerjeni, verske manjšine – katera najbolj trpi zaradi nestrpnosti?
Ko govorimo o manjšinah, ki najbolj trpijo zaradi nestrpnosti, bi poudaril, da ni nujno, da gre vedno za manjšino. Lahko je tudi večina. Po moje že desetletja trpi velika skupina državljanov in državljank, še zlasti tisti, ki so trpeli tudi v prejšnjem totalitarnem sistemu. To so ljudje, potomci tistih ljudi, ki so v zgodovini še vedno označeni z besedami kot okupatorji, izdajalci, kolaboranti. Ti otroci trpijo zaradi enega samega greha, da so otroci teh ljudi. V to skupino ljudi, ki so zapostavljeni in se v medijih pojavljajo skozi prizmo nestrpnosti, sodijo tudi žrtve prejšnjega, v nekem smislu pa tudi zdajšnjega, slovenskega političnega apartheida. Tako kot je v Južni Afriki obstajal apartheid, ki je izključeval črnce iz javnega življenja, tako smo tudi v Sloveniji poznali slovensko verzijo političnega apartheida. To pa pomeni, da so bili ljudje, ki so izhajali iz neustreznih družin, ki so bili drugačnega političnega prepričanja, ali so pa imeli versko prepričanje, zaradi tega dejstva izključeni iz javnega življenja. Nam, ki smo mlajši, je mogoče ta stvar zelo tuja, a starejši ljudje, ki še vedno predstavljajo velik del našega naroda, imajo še vedno zelo globoko izkušnjo te oblike nestrpnosti.

Ki je aktualna še danes.
Ki je na prav poseben način aktualna in se manifestira v tem, da država še po 20 letih demokracije noče poiskati odgovornih za teh 500 ali 600 množičnih grobišč, odlikuje predstavnike prejšnjega totalitarnega sistema in celo imenuje ulice po množičnih morilcih. Tukaj gre dejansko za sistemsko nestrpnost do številnih državljanov in državljanov.

Kaj pa kazni v zvezi z nestrpnostjo?
V naši družbi je na tem področju premalo znanja. Ljudje se ne zavedamo svojih pravic in ne poznamo praktičnih poti za odkrivanje, naslavljanje in prijavo tovrstnih kaznivih dejanj. Prepričan sem, da je to velik izziv za današnjo družbo, in pričakujem, na primer od varuhinje človekovih pravic, da bi vsem državljanom posredovala ustrezne informacije tudi s tega področja. Ko je govora o kazni, ki doletijo storilce dejanj zoper strpnost, bi rad poudaril, da kazni ne bodo rešile celotnega problema. Lansko leto je nekaj mladih ekstremistov napadlo homoseksualnega aktivista. Pravilno je, da za ta svoja dejanja odgovarjajo, in tudi, da so kaznovani. Zanimivo je, da so dobili sorazmerno visoke kazni, po moje tudi z namenom, da se na ta način ustrahuje podobno misleče ekstremiste v naši državi. A to ni dovolj. Kazni nikakor ne bodo rešile tega problema. Treba je premisliti naš izobraževalni sistem, še prej pa rešiti nekatere že prej omenjene dileme v naši družbi - od družinske politike do našega odnosa do polpretekle zgodovine.

Koliko je bilo kazni?
Nekaj jih je bilo. Vprašanje, če jih je bilo dovolj. Znano je, da je bilo zaradi kritičnega pisanja v medijih sproženih nekaj tožb in, kot mi je znano, jih je bilo nekaj dobljenih.

Zdaj so tožbe veliko večkrat dobljene, včasih pa so novinarji veljali za nedotakljive.
Res je. Časopis Direkt je bil, npr. primer enega takšnega časopisa, ki je velikokrat temeljil ravno na tej logiki krivičnih obtožb, nepreverjenih informacij z namenom diskreditiranja in javne medijske likvidacije ljudi. Med tranzicijo je bilo državljanom narejeno ogromno hudega, ker ni bil vzpostavljen učinkovit sistem pravne varnosti tudi na tem področju.

Se pravi, da je nestrpnost v Sloveniji, glede na vse kar ste do zdaj povedali, nekaj "normalnega"?
Nestrpnost nikoli ne more biti nekaj normalnega. Ne v svetu ne v Sloveniji. Na vsako nestrpnost se je treba odzvati. Poudariti pa je treba, da ne moremo privoliti v prvorazredno ali drugorazredno nestrpnost, in s tem povezan dvotirni odziv naših medijev oziroma pravosodnega sistema. Vsako obliko nestrpnosti je treba enako obravnavati pod enakimi kriteriji in o tem tudi ustrezno poročati v javnosti. Zavzemati se moramo za enakopravno strpnost.

Ali je eden izmed razlogov za širjenje nestrpnosti tudi globalizacija oz. liberalizacija?
Mnogi so prepričani, da bo z globalizacijo mogoče ustvariti strpnejšo družbo in preseči medrasne, medkulturne in mednacionalne razlike. V nekem smislu je s prihodom globalne kulture to lahko res. Mi, ki živimo na Zahodu, lahko to vidimo na področju izmenjave študentov, iste mode, podobne glasbe itn. Vse te stvari lahko krepijo neko našo skupno identiteto. Vprašanje pa je, kako to našo globalizacijo sprejemajo v tretjem svetu. Recimo v arabskem svetu, v Indiji, na Kitajskem itn. Globalizacija ne more rešiti problema nestrpnosti, ampak lahko celo izpostavlja nove oblike nestrpnosti, ko ne spoštuje posebnosti lokalnega prebivalstva in kultur. Kapitalizem in logika prostega trga nikakor ne moreta rešiti teh problemov, temveč jih lahko še poglabljata in krepita.

Verjetno tudi gospodarska kriza. Pred njo smo ljudi vabili, naj pridejo k nam delat, študirat, zdaj pa se zdi, da se tudi Slovenija zapira. Zaradi krize, zaradi tega, ker nas je strah, da bomo izgubili še več, kot smo.
Z globalizacijo in globalno ekonomsko krizo se ustvarijo razmere, kjer prihajajo na dan ti fenomeni. Ko govorimo o boju zoper nestrpnost, je treba premisliti tudi naš ekonomski globalni sistem. Tukaj pa je ključno vprašanje etike, se pravi družbene odgovornosti. Kriza ni nastala zaradi same sebe, zaradi nekih nevidnih razlogov, ampak zaradi pohlepa določene elite in zaradi neodgovornosti teh ljudi. Tudi z vidika boja proti nestrpnosti se mi zdi smiselno, da vključimo, okrepimo etične vsebine na področju financ oz. gospodarstva. Problem gospodarske krize se kaže tudi v negativnem odnosu do tujcev in priseljencev, prav tako pa se v času socialnih pretresov lahko pojavijo ekstremistične ideje tako na ravni posameznikov kot tudi skupin. Primer tega je po moje tudi predlog novega družinskega zakonika, ki prebuja različne odzive – lahko tudi nestrpne – z namenom preusmerjati pozornost javnosti od resničnih socialnih problemov.

Je homofobija nestrpnost do homoseksualcev?
V naši družbi se uveljavlja tovrstna terminologija. A je treba biti previden. Obstajajo različne nianse tega pojma. Ko gre za homofobijo kot obliko nestrpnosti do homoseksualcev, je to gotovo oblika nestrpnosti in je negativen pojav, ki se mu morajo vse sile v demokratični družbi zoperstaviti. Zanimivo pa je, da se ob prenovi družinskega zakonika pojem homofobija uveljavlja tudi na področju etikiranja tistih ljudi, ki se npr. ne strinjajo z istospolnimi zakonskimi zvezami ali s pravico istospolnih do posvojitve otrok. Da je človek, ki se zavzema za družino kot skupnost očeta, matere in otrok in za pravice otroka do očeta in matere, označen za homofoba, se mi zdi ekstremna radikalna interpretacija tega pojma z namenom izključevanja pa tudi ustrahovanja.

Je v Sloveniji civilna družba bolj nestrpna do Cerkve ali do istospolno usmerjenih?
Vedeti je treba, da večino glasne civilne družbe v Sloveniji predstavlja tista družba, ki prisega na levo politično opcijo. Iz tega zornega kota ima Cerkev zelo specifičen položaj, ki je tudi zgodovinsko pogojen. Govoriti o tem, do katerih je večja nestrpnost, je stvar vsakega posameznika, osebnega pa tudi političnega prepričanja. Vsaka oblika nestrpnosti zoper istospolne, zoper Rome, zoper kristjane ali muslimane je nesprejemljiva in se je treba nanjo ustrezno odzvati. Državni organi, predvsem pa mediji se odzivajo pod različnimi kriteriji. Ko gre za istospolne, se zdi, da mediji, pa tudi pravosodje uporabljajo, po mnenju nekaterih, zelo visoke kriterije, ko gre za katoličane, Rome ali kakšne druge pa se zdi, da se uporabljajo spet neki tretji kriteriji. To je treba sistemsko, pa tudi v praksi rešiti v naši državi.

Ko ste ravno omenjali Rome. Včasih so se ljudje do Romov obnašali zelo nestrpno. Na vsak način so se jim hoteli izogniti, kar kaže tudi primer Strojanovih. Se je položaj glede Romov izboljšala? Naredimo dovolj za njih?
Če hočemo poglobiti dialog med Romi in Slovenci, socialne ugodnosti ter socialne in ekonomske rešitve zagotovo ne morejo biti popolnoma uspešne. Premisliti je treba naše vzgojne vsebine v šolah in povedati, da so tudi Romi državljani, ki imajo svoje pravice, obenem pa skušati premisliti, kako integrirati Rome in predvsem njihove otroke, da bodo sprejeli drugačnost. Ta proces bi moral biti vzajemen.

Pa sicer, na splošno, so pri nas bolj nestrpni levičarji ali desničarji?
Bolj, ko se sam ukvarjam s pojmom strpnosti ali nestrpnosti, bolj se mi zdi, da je to vprašanje terminologije, oz. lingvistike. Pojmi kot nestrpnost diskriminacija, človekove pravice v Sloveniji dosti pogosteje uporabljajo pripadniki, ljudje, civilna družba, organizacije, ki gravitirajo na levi politični pol. Kar pa seveda ne pomeni, da zdaj tisti, ki se v javnosti bori proti nestrpnosti, sam ni nestrpen. Včasih se zdi, da lahko ljudje, ko se zavzemajo za svoje pravice, dobijo etiketo, da so nestrpni. Primer tega je lahko razprava okoli novega družinskega zakonika, kjer so ljudje, ki prisegajo na družino kot skupnost očeta, matere in otrok ter na pravico vsakega otroka do očeta in matere, v nekih okoljih, organizacijah in celo v medijih označeni kot nestrpni, netolerantni. O nestrpnosti govorimo takrat, ko so kratene človekove pravice. Zanimivo je, da Evropska konvencija o človekovih pravicah ne govori o pravicah homoseksualcev do poroke in posvojitve otrok. To je konstrukt, ki ga želijo nekatere, tudi politične, skupine vnesti v politični diskurz, v bistvu pa gre za neko stvar, ki ne pomeni kratenja pravic neke skupine, v tem primeru istospolno usmerjenih. To je lahko tudi primer, kako ljudje v imenu strpnosti ustvarjajo nestrpno okolje za druge sodržavljane.
V kontekstu levice in desnice pa je zame oblika nestrpnosti tudi to, da še po 20 letih ni mogoče začeti niti pravnih postopkov za ugotovitev krivcev povojnih pobojev. Tukaj mora politika prevzeti odgovornost, bodisi desnica bodisi levica, pa tudi s tem povezana civilna družba. Strpnost do resnice, pravičnosti in sprave je ključna in temelj našega družbenega ter nacionalnega preživetja.

Je nestrpnost zmeraj nekaj negativnega in strpnost nekaj pozitivnega oz. ali obstaja t. i. zdrava nestrpnost?
Ni mogoče govoriti o zdravi nestrpnosti. Vsaka oblika nestrpnosti je nesprejemljiva. Tisti, ki branijo neko obliko nestrpnosti in govorijo o t. i. zdravi nestrpnosti, ne razumejo, kaj sploh nestrpnost je. Obstaja samo pozitivno zavzemanje za mir, pravičnost, solidarnost, ki nikakor ne more dopuščati sovraštva, različnih oblik nasilja ali diskriminacije.

So diskriminacija oz. sovraštvo, netoleranca, feminizem, šovinizem, fašizem, vse oblike nestrpnosti? Jih lahko enačimo med seboj?
Enačimo jih lahko po vzroku, ki vpliva na vse te fenomene v družbi. Skupna elementa sta dva: nevednost oz. premalo informacij in izrazito negativna človekova samopodoba. Že v Svetem pismu obstaja pripoved o Kajnu in Abelu. Dejstvo, da se Bog ni odzval na Kajnovo daritev, je povzročilo tako negativno samopodobo Kajna, da je notranjo stisko reševal z ubojem lastnega brata. Nestrpni izpadi imajo, v večini primerov, korenine v negativni podobi posameznika ali pa skupnosti. Zato bi si morali v Sloveniji zastaviti tudi vprašanje, kakšno samopodobo imamo Slovenci. Zakaj svojo negativno samopodobo razrešujemo z nestrpnostjo do bližnjega ali pa celo do samega sebe? Slovenci smo neke vrste svetovni fenomen, kako znamo biti nestrpni do samih sebe. Recimo na področju alkoholizma, samomora, mamil, družinskega nasilja. Vse skupaj je sistem začaranega kroga. Zato bi se morali začeti ukvarjati tudi s tem področjem.

Katere vrednote so najpomembnejše za obstoj slovenskega naroda in za nerazvoj nestrpnosti?
Težko bi rekel, da je ena vrednota pomembnejša od drugih. Obstaja paleta nekaterih temeljnih vrednot, ki jih je treba vsaj omeniti.
Ena najpomembnejših vrednot je vrednota življenja in spoštovanja človeškega dostojanstva od spočetja do smrti. Brez veselja nad življenja ni prihodnosti. Nujno je, da premislimo družben odnos do življenja, premislimo naše vzgojno-izobraževalne programe, pa tudi nekatere bolj delikatne teme, s katerimi se bomo morali tudi soočiti. Te teme so na primer prizadevanja za zmanjšanje števila splavov, vprašanje kontracepcije, razvez, kakovost naših družin in podobno. To je zelo boleča točka, ker se dotika številnih osebnih izkustev in prepričanj ter zahodnih vrednot. Vendar nekritična promocija kontracepcije, splava in alternativnih oblik skupnega bivanja na dolgi rok vodi našo družbo v demografski in socialni propad. Manj ko bo ljudi, manj ko bo otrok, večja potreba bo po priseljencih, to pa pomeni, da bo vedno več priložnosti, da se razvijejo tudi različne oblike nestrpnosti.
Druga vrednota je vrednota družine. Verjamem, da obstajajo različni tipi skupnega bivanja, a družina, skupnost moškega, ženske in otrok, je tista, ki je v zgodovini omogočila človeško preživetje. Sociološko statistično se zelo jasno ve, da takšna družina omogoča takšno rodnost, znotraj katere lahko družba oz. narod preživi.
Tretja vrednota je skrb za uboge in revne, še zlasti za priseljence, brezposelne; četrta vrednota je varovanje okolja; peta, na katero bi prav posebej opozoril, pa je resnica. Ta mora očistiti našo kolektivno podzavest, tako na ravni države kot tudi posameznika. Če tega ne bomo naredili, bodo v nas še vedno prevevale kolektivne uničevalne oz. samouničevalne sile. Po 20 letih samostojnosti bi v naši državi že lahko ustvarili zgodovinsko komisijo različnih ljudi, ki bi na objektiven, strokoven način pokazala našo preteklost in znotraj tega odprla prostor, kjer bi bila mogoča sprava. Vrednota resnice je z vidika strpnosti in prihodnosti našega naroda ključna.

Mislite, da je naša oz. svetovna družba v krizi vrednot?
Vrednote so globoka osebna prepričanja o tem, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je vredno, da cenimo in kaj je vredno, da si prizadevamo v svojem osebnem in javnem življenju. Vrednote vedno obstajajo. Zgodovina nas uči, da so v preteklosti propadale civilizacije, ker so izgubile smisel za nekatere ključne vrednote. V Sloveniji ali pa na globalni ravni te vrednote lahko doživijo vzpone in padce, izumrle pa ne bodo.

Jih pa izgubljamo?
Čut za vrednote v naši potrošniški družbi slabi. Vendar v vsaki družbi tudi v permisivnih družbah vedno znova nastane socialna reakcija na liberalizem, relativizem in na izgubo temeljnih vrednot. Ljudje tedaj začutijo notranjo željo, da se vrnejo k temeljnim vrednotam. To lahko danes opazimo tudi v Sloveniji, ko ljudje iščejo globlje vrednote, na primer mir, harmonijo z naravo, vrnitev k duhovnosti, družino, življenje. Te vrednote niso nove, temveč so stare in preizkušene v ognju človeške zgodovine.