Slovenija je v preteklem tednu doživljala pravo katarzo po tragičnem epilogu zgodbe z videoposnetkom, ki so ga dijaki ene izmed mariborskih srednjih šol objavili na spletu. Med polemikami, da je v mariborskem primeru šlo za vdor zasebnost in da bi morali storilci odgovarjati, so se pojavila tudi opozorila, da je premalo storjenega na področju spletnega nasilništva oz. ko posamezniki zlorabljajo danosti spleta za obračunavanje ali nadlegovanje drugih oseb, kar ni redek pojav med mladostniki.

Med vzroki za tovrstno nasilništvo nekateri bolje poučeni vidijo tudi pomanjkanje medijske vzgoje v šolah, ki bi otrokom in mladostnikom razložila, kakšne so posledice tovrstnih dejanj. "Posebej perfidno na spletnem nadlegovanju v primerjavi z običajnim medvrstniškim nadlegovanjem pa je to, da žrtve nimajo možnosti pobega, saj pridejo storilci do njihove otroške sobe. Posledica je ta, da žrtve spletnemu nadlegovanju ne morejo uiti, zaman iščejo prostor zaščite," pravijo v mariborskem podjetju Inter-kulturo, kjer izvajajo številne projekte s področja izobraževanja in kulture, s posebnim poudarkom na spletnem izobraževanju in medkulturni komunikaciji. Trenutno pa sodelujejo v evropskem projektu Cybermobbing - schau hin!, ki ga financira Evropska komisija, v katerem sodeluje osem partnerjev iz sedmih evropskih držav.

"Gre za platformo, ki bo prvotno namenjena učiteljem, nato pa tudi staršem in otrokom. Na njej bo mogoče izvedeti različne podrobnosti tako o spletnem nasilju kot o preventivi pred spletnim nasiljem. Učni materiali, namenjeni učiteljem, bodo na voljo v obliki modulov, na podlagi katerih bodo lahko pripravili učno uro in soočili otroke s to problematiko," nam je pojasnil vodja projekta Matej Sitar.

V Sloveniji smo bili priča tragičnemu dogodku, ki je bil posledica vdora v zasebnost in objave posnetka na spletu
Mariborski primer je tipičen primer spletnega nasilja. Naša želja je preventiva, zato je pomembna medijska vzgoja v šoli. Naš cilj je, da bi izobraževanje o spletnem nasilju prišlo v šolski kurikul. Odzivi na zavodu za šolstvo so bili zelo pozitivni, saj si želijo spletno stran s tovrstnimi informacijami. Obstaja že nekaj spletnih strani, kjer je obravnavana ta problematika, kjer je pojasnjeno, kaj je spletno nasilje, vendar nobena izmed njih ni posebej namenjena učiteljem. Večkrat nam omenijo, da sami nimajo časa, da bi kaj pripravili na to temo. Zato jim bomo pripravili brezplačne materiale, ki bodo financirani od Evropske komisije in ki jih bodo lahko uporabili pri pouku. Narejeni bodo za vse starostne skupine. Naša krovna organizacija prihaja iz Nemčije in se tako z medijsko zasvojenostjo kot s spletnim nasiljem ukvarja že 15 let. Na podlagi svojih predavanj so skupaj s šolami razvili omenjene module.

Kako se v Nemčiji spopadajo s kibernetskim nasilništvom?
V Nemčiji se tovrstne teme obravnavajo veliko resneje, kot se pri nas. To smo opazili tudi sami, saj ob prvem našem informiranju o projektu ni bilo veliko zanimanja za to tematiko. Pri nas, v nasprotju z nekaterimi drugimi državami, na srečo vse do mariborskega primera ni bilo primerov smrtnih žrtev. Prav tako ni bilo nobenih resnih posredovanj. Policija ima sicer pripravljenih kar nekaj programov, povezanih s spolnim nasiljem in pedofilijo, zelo malo pa z medvrstniškim nasiljem. Tudi učitelji so mi zatrdili, da se le redko obrnejo na policijo. Medtem pa denimo v Avstriji in Nemčiji skušajo te težave zatreti že v kali. Kar pomeni, da vedno pokličejo policijo, ko se takšni primeri dogajajo v njihovih šolah. Policija, pa tudi če ne gre za resne stvari, zelo pompozno pride v šolo, recimo z več avtomobili s prižganimi signalnimi lučmi. Otroci se pri nas ne zavedajo, da so to kazniva dejanja. Pri spletnem nasilju je težava še toliko večja, saj te z njim lahko bombardirajo tudi doma in praktično ni več nobenih varnih kotičkov.

Kakšna pa je kaznovalna politika glede tovrstnega nasilja?
Kazenska politika glede medvrstniškega nasilja večinoma nikjer ni posebej obravnavana. V vseh državah namreč že obstajajo zakonske določbe, ki prepovedujejo posege v zasebnost, kot je denimo, da se lahko osebe posnamejo le na javnih prostorih, da se ne smejo zasebni posnetki širiti brez dovoljenja … Večja težava je mladim razložiti, da gre lahko tu za kazniva dejanja. Mladostniki, ko jih učitelji soočijo z dejstvi, se večinoma izgovarjajo, da je bila to samo zafrkancija in da niso mislili nič resnega.

Nove tehnologije, ki omogočajo tovrstne zlorabe, pa so vedno dostopnejše, tudi otrokom.
Osnova je, da je treba delati tako, da bo mladina odgovornejša in bo znala uporabljati tehnologije, s katerimi se sooča. Na šolah morebitne zlorabe večinoma preprečujejo tako, da prepovedujejo uporabo telefonov med poukom. Vendar to po mojem mnenju ni učinkovita rešitev. V tujih šolskih sistemih je vedno več poudarka pri uporabi tehnoloških sredstev pri pouku in prej ali slej bo to prišlo tudi k nam. Zato prepoved tehnologije ni rešitev. Mladina jo mora znati odgovorno uporabljati, ne zlorabljati. V mariborskem primeru in drugih podobnih primerih del krivde nosijo vsi vpleteni. Mediji takšnih zadev ne bi smeli širiti kot novice, ljudje, ki se nad tem naslajajo, ne bi smeli tega širiti naokoli. Vsi moramo pri takšnih primerih ravnati odgovorno, če želimo biti vzor mlajšim generacijam.

Strokovnjaki opozarjajo na vedno večjo odvisnost od družbenih omrežij. Nekateri posamezniki že načrtujejo svoje dejavnosti tako, da se lahko z njimi šopirijo na družbenih omrežjih, objavljajo svoje fotografije v kočljivih situacijah … Vse to že samo po sebi kliče po možnosti poznejših težav.
Starejši ljudje nosijo sami odgovornost za takšna dejanja. Mlajše pa je treba podučiti. Na področju medijske vzgoje je v Sloveniji velika luknja. Treba je razložiti, kakšne posledice ima objava fotografije na spletu. Kar koli daš na splet, tam tudi ostane. Vsa vsebina se lahko širi s takšno hitrostjo, da je nemogoče doseči umik s spletnih strani. Mlade je treba podučiti o učinkih in posledicah takšnih dejanj, starejši pa bi se lahko sami informirali o teh zadevah. Na žalost pa živimo v družbi, kjer je trenutno samorazkazovanje in samopromocija nekaj samoumevnega.