Vsa ta orodja je največja stranka sedanje vlade, SDS, veliko bolj pogosto in relativno učinkovito uporabljala v času, ko je še bila v opoziciji.

Kako naprej, ko nima nihče večine? Teza predsednika vlade je, da dokler alternativa nima 46 glasov, ima vlada večino. "Ne preostane mi kaj drugega, kot da se s predsednikom vlade strinjamo. Sistem konstruktivne nezaupnice je nastavljen tako, da je treba dokazati, da ima nova koalicija večino," pravi Ali Žerdin, novinar, komentator in analitik, urednik Delove Sobotne priloge. Ne strinja se s tistimi, ki menijo, da je o konstruktivni nezaupnici dopustno razpravljati le v primeru, ko zadostna večina zanjo obstaja. Kajti razprava je namenjena temu, da poslanci, ki glasujejo po svoji vesti, slišijo argumente ene in druge strani. "V logiki parlamentarne demokracije je, da je treba poslansko skupnost na seji prepričati, da je treba vlado zamenjati, oziroma je zaradi nezadostnosti argumentov o ne prepričati. Trditev, da je pred vlaganjem konstruktivne nezaupnice treba imeti preštete glasove za nezaupnico, se mi v logiki parlamentarne demokracije ne zdi smiselna."

Razprava o konstruktivni nezaupnici po Žerdinovem mnenju ni nujno namenjena izključno vprašanju, ali zamenjati oblast ali ne. "Ta razprava je tudi neke vrste predvolilna kampanja. Če so razlogi za zamenjavo oblasti prepričljivi, hkrati pa stranke vladajoče koalicije teh prepričljivih razlogov ne prepoznajo – v konkretnem primeru zlasti stranka SMC – je to za te stranke lahko negativna investicija za naslednje volitve," meni sogovornik.

"Samoizobraževanje" na daljavo in "samozadovoljstvo" ministrstva
Kaj pomenijo spontani izbruhi nezadovoljstva ljudi? Če se na ulice odpravijo starši osnovnošolskih otrok, ki se od oktobra šolajo od doma, to predvsem potrjuje, da samozadovoljstvo oblasti, kako uspešno je takšno šolanje, ni utemeljeno. Ali Žerdin, ki je "v živo" spremljal proteste od osemdesetih let naprej, naredi zanimive primerjave.

Če so protestniška gibanja konec šestdesetih let potekala pod sloganom "Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče", pa Žerdin vidi v zahtevah po odprtju šol, ki so jih v preteklih dneh na vlado naslovili učenci, dijaki in starši, nekaj zelo realnega. "Tukaj gre za zahtevo, naslovljeno na ministrstvo za izobraževanje, naj za boga najde možnost, da bodo otroci in dijaki od tega šolskega leta nekaj imeli," poudari gost podkasta in spomni, da je v pomladnih mesecih na ministrstvu za izobraževanje "obstajalo neznosno samozadovoljstvo, kako dobro so izpeljali program izobraževanja na daljavo". "Vraga," odvrne urednik Sobotne priloge, "to ni bil program izobraževanja na daljavo, ampak program samoizobraževanja otrok z delno pomočjo učiteljev, ki so prek elektronske pošte sporočali, katere naloge naj učenci sami rešijo. Da se razumemo, trud učiteljev in učiteljic je bil neizmeren, toda to, kar smo imeli spomladi, jeseni in pozimi pač ni izobraževanje na daljavo."

Optimizem na koncu vedno zmaga
In še nekaj o zadnjih zdrsih predstavnikov vladne ekipe, začenši z gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom, ki se je pustil pogostiti z vodo in radensko na poslovnem sestanku v sicer zaprti znameniti prleški gostilni. Sogovornik nas opomni, da smo bili ogorčeni, ko je Jelko Kacin pred kamero za trenutek snel masko ali ko je ni nosila Simona Kustec na prireditvi Olimpijskega komiteja. "Na začetku smo bili jezni, danes pa ob takih zdrsih vice pokamo. Zdi se, da to pušča optimistične učinke!"