Kot so navedli v uradu zagovornika načela enakosti, je ta na pobudo javne uslužbenke obravnaval primer, ko ji je delodajalec izdal pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Uslužbenka je zatrjevala, da ji je bil ukrep izrečen zaradi njenega opozarjanja na diskriminacijo.

V svojem prostem času je namreč v enem izmed intervjujev, ki jih je dala v vlogi predsednice kulturne organizacije določene narodne skupnosti v Sloveniji, opozorila, da je ta skupnost v Sloveniji strukturno etnično diskriminirana.

Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije potrdil, da je delodajalec uslužbenko negativnim posledicam izpostavil prav zaradi njenih izjav, s katerimi je opozorila na diskriminacijo. Ugotovil je, da to izhaja že iz obrazložitve opozorila pred redno odpovedjo zaposlitve. V njem je delodajalec navedbe uslužbenke označil za neresnične in škodljive za Republiko Slovenijo in zato trdil, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

V uradu zagovornika so ob tem potrdili tudi navedbe uslužbenke v intervjuju, in sicer na podlagi številnih raziskovalnih poročil, ki obravnavajo diskriminacijo te etnične skupine v Sloveniji, kar pomeni, da njene navedbe v intervjuju niso bile neresnične, kot je v opozorilu navajal delodajalec. "Javna uslužbenka pa je v postopku izkazala tudi, da si tako sama kot kulturna organizacija, ki jo vodi, prizadevata za izboljšanje položaja te družbene skupine," so še navedli v uradu zagovornika.

V uradu so zato izdali odločbo, v kateri ugotavljajo, da je bila javna uslužbenka žrtev viktimizacije kot posebne oblike diskriminacije. "O tej obliki diskriminacije govorimo takrat, ko je posameznik deležen negativnih posledic oziroma povračilnih ukrepov po tem, ko poskuša s svojimi opozorili ali drugim ukrepanjem preprečiti ali odpraviti diskriminacijo," je še navedel urad zagovornika.

Zagovornik je sicer v odločbi pojasnil, da je ukrepanj proti diskriminaciji več vrst – poleg prijave diskriminacije pristojnim organom je to lahko tudi razkrivanje informacij o diskriminaciji oziroma opozarjanje na diskriminacijo v intervjujih in drugih nastopih v javnosti. Pojasnil je tudi, da za ugotovitev viktimizacije ni treba predhodno ugotoviti dejanskega obstoja diskriminacije, na katero je domnevno viktimizirana oseba opozorila. Zakon o varstvu pred diskriminacijo namreč posameznike pred povračilnimi ukrepi zaradi ukrepanja proti diskriminaciji varuje tudi, ko ukrepajo v dobri veri in na podlagi dejstev, ki upravičujejo domnevo o diskriminaciji, na katero opozarjajo.