Na Dobu in v drugih zaporih so ljudje, ki delajo zunaj zavoda, v zunanjih podjetjih - direktor podjetja z direktorjem zavoda sklene pogodbo - to je klasična situacija, kot jo predvideva 50. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v. d. generalnega direktorja Jože Podržaj pa pojasnjuje, da z zapornikom Janezom Janšo in katero koli zunanjo organizacijo ni bila sklenjena nobena pogodba o zaposlitvi, kot so poročali nekateri mediji.

"V tem primeru pa gre za poslanski mandat, kar ni običajna služba, ker ta ni bila dobljena na razpisu, javnem natečaju, po dogovoru z lastnikom podjetja. Bila je dobljena na volitvah, zato je to neobičajno, je netipična situacija, zato pravniki izhajajo iz tega, da 50. člen ZIKS-a ni uporaben. Da ga torej zavod ne more nikamor razporediti, saj je bil on - če temu tako rečeva - razporejen na volitvah. On je to službo dobil na volitvah, in jo ima," je v pogovoru za MMC pojasnil Podržaj.

"Obsojenec Janša ni bil obravnavan privilegirano"
Na URSIKS-u vztrajajo tudi, da podatki o premeščanju s sprejemnega na odprti oddelek prav tako "nazorno pokažejo, da obsojenec Janša ni bil obravnavan privilegirano". Pojasnjujejo, da je v zadnjih petih letih v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z zaporno kaznijo do dveh let - kar je enaka kazen kot Janševa - nastopilo 207 obsojencev, od tega s prostosti samih 98 obsojencev. Iz sprejemnega oddelka jih je bilo 34 nameščenih v polodprti oddelek, v povprečju po 10,6 dneh. Sedem obsojencev je bilo iz sprejemnega oddelka nameščenih neposredno na odprti oddelek, v povprečju v 3,8 dneh.

"42 odstotkov obsojencev z enakim izhodiščem - kazen do dveh let, kazen nastopili sami - je bilo torej iz sprejemnega oddelka nameščenih v svobodnejši režim. Za ostalih 58 odstotkov, ki so nadaljevali prestajanje zaporne kazni v zaprtem režimu, je v večini veljalo, da so imeli težave z drogo ali neugodno varnostno oceno," so zapisali in dodali, da so v preteklosti na podlagi strokovne ocene premestili obsojenca iz sprejemnega oddelka neposredno na odprti oddelek tudi že po dveh dneh.

"Vse navedeno govori v prid prizadevanjem strokovnih delavcev v slovenskih zaporih, da bivanje v sprejemnem oddelku zaprtega režima čim bolj skrajšajo, v kolikor se oceni, da gre za obsojenca, ki svobodnejšega režima ne bo zlorabil. S tem se zmanjša nepotreben stres in nenazadnje tudi stroški, saj je zaprti režim dokazano najdražji za državo," zatrjujejo.

V zaporu ne morejo reči, da so "polni"
Nekaj znanih Slovencev je že v zaporu, zunaj pa je, kot je videti, še kar dolga vrsta potencialnih kandidatov za prihod tja - na zaporno kazen sta bila pred kratkim obsojena Igor Bavčar in Boško Šrot, ljubljanskega župana Zorana Jankovića morda čaka pravnomočna obtožnica. Kapaciteta odprtega oddelka Puščava je 21 obsojencev, trenutno jih je tam 17. Kaj se bo zgodilo, če bo seznam obsojencev, primernih za tja, kar naenkrat postal predolg?

"Prostora bo dovolj, če bo treba, bomo namestili dodatne postelje," obljublja Podržaj. "Tudi na zaprtem oddelku Doba, kjer so še bistveno slabši pogoji, imamo 124 ljudi preveč. Uradna kapaciteta je 420, danes jih je tam 544. To je problem sistema, saj mi nimamo nobenega mehanizma, da bi rekli - stop, smo polni. Nismo bolnica, kjer rečejo, da nimajo več postelj. Ali pa dom starejših, vrtec, šola. Mi moramo vzeti vse, kar pride in kar nam pripeljejo po pozivu sodišča," pojasnjuje.

Celoten pogovor z Jožetom Podržajem si lahko preberete spodaj!

Na naše uredništvo ste naslovili zahtevo za popravek zaradi intervjuja z Draganom Petrovcem. Kaj vas je zmotilo?
Nekatere navedbe so neresnične in jih je treba pojasniti. Razočaran sem, da se dr. Petrovec javno opredeljuje do nekih stvari, npr. na način, da navede: "Kot sem prebral v medijih, je sklenjena pogodba o zaposlitvi Janše ..." in tako naprej. Za nekoga, ki se ima za poznavalca in strokovnjaka, ki dejansko tudi nekaj ve o tem sistemu, se pač ne spodobi, da reče, "prebral sem v medijih". Dobro, prebereš v medijih, ampak potem je korektno, da iz tega ne izpelješ nekih zaključkov in sodb, ampak preveriš. Z dr. Petrovcem imava sicer korekten odnos in bi mu pojasnil, da to, kar je prebral v medijih, ni res. Tako pa po moje kot pomemben oblikovalec javnega mnenja po nepotrebnem priliva olje na ogenj že tako povsem shisteriziranega ozračja, kjer je prostora za zdravo pamet že zdavnaj zmanjkalo.

Torej pogodba o zaposlitvi Janeza Janše ni bila podpisana?
Seveda ne. Nikakršna pogodba med zapornikom Janšo in katero koli zunanjo organizacijo ni sklenjena. Ker je tolmačenje pravnikov - vseh, ki so se do zdaj opredelili do tega -, da 50. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni ustrezna podlaga, da bi zavod sklenil pogodbo z DZ-jem. Tukaj po njihovem mnenju ne gre za klasično službo, ta člen pa govori o tem, da se obsojenec razporedi na delo. Na Dobu in v drugih zaporih so ljudje, ki delajo zunaj zavoda, v zunanjih podjetjih. Direktor podjetja z direktorjem zavoda sklene pogodbo - to je klasična situacija, kar pokriva 50. člen. V tem primeru pa gre za poslanski mandat, kar ni običajna služba, ker ta ni bila dobljena na razpisu, javnem natečaju, po dogovoru z lastnikom podjetja. Bila je dobljena na volitvah, zato je to neobičajno, je netipična situacija, zato pravniki izhajajo iz tega, da 50. člen ZIKS-a ni uporaben. Da ga torej zavod ne more nikamor razporediti, saj je bil on - če temu tako rečeva - razporejen na volitvah. On je to službo dobil na volitvah, in jo ima. In večina pravnikov je jasna, da mu je mandat treba omogočiti izvrševati, zato je bilo za nas vprašanje samo, kako bomo to naredili - ali bo sam hodil v službo ali ga bomo mi vozili.

Ta način je torej že dogovorjen?
Je dogovorjen in se izvaja. Prvič je bil 1. avgusta na ustanovni seji DZ-ja, drugič pa na sestanku poslanske skupine. Janša je bil 19. avgusta tretjič na t. i. namenskem izhodu in 25. avgusta na 1. izredni seji DZ.

In na vse to hodi sam?
Sam.

Število namenskih izhodov ni omejeno?
Ne. Mešajo se pojmi ugodnosti in namenski izhodi. Ugodnosti si je treba pridobiti, to ni pravica, so jasno opredeljene v 77. členu ZIKS-a. Tudi namenski izhod ni pravica. Ugodnosti pa so omejene, nihče - ne glede na to, za kakšno kaznivo dejanje in na kakšno zaporno kazen je obsojen, kako lepo se morda vede - jih ne more dobiti, preden ni prestal ene petine kazni. V Janševem primeru bo to novembra. Takrat torej lahko pridobi izhod, ni pa nujno, da ga bo dobil. Ker pa so situacije pri ljudeh seveda nepredvidljive in pride do različnih dogodkov, je pa normalno in življenjsko, da se omogočijo izhodi iz zavoda tudi pred prestano petino kazni. Tipičen primer je pogreb - danes pride na prestajanje kazni, jutri mu umre nekdo od bližnjih. Seveda ne bomo rekli, da mora najprej prestati ta obvezen del kazni, šele potem pa lahko gre.

Kaj pa v primeru Dejana Vidmarja, takrat šele zgolj osumljenega ropa sefov SKB banke, ki na pogreb svoje umorjene partnerice ni smel?
Takrat je bila varnostna ocena taka, da ne. Ponavljam, to niso pravice. Varnostna ocena je bila taka, da smo žal morali reči ne. Izjemoma, se ne spomnim drugega takega primera. Mu je pa bilo omogočeno, da se je še pred tem poslovil od svoje partnerice.

Torej, da Janez Janša hodi v svojo službo, ni ugodnost, ampak je ...?
Ni ugodnost v smislu 77. člena ZIKS-a, po katerem si jih moraš prislužiti z aktivnim izpolnjevanjem osebnega načrta in spoštovanjem hišnega reda in jih ne moreš dobiti pred prestano petino kazni. Ti namenski izhodi so namenjeni reševanju nekaterih situacij, ki se jih na drug način ne da rešiti, so pa potrebne. Zakaj je pri Janši to potrebno? Po naši presoji zato, ker mu je treba po veliki večini pravniških tolmačenj izvrševanje tega mandata omogočiti. Na nas je torej le to, da se odločimo, na kakšen način - ga puščamo samega ali ga spremljamo. Ob tem si ne predstavljam, da bi mu mi kljub številnim mnenjem uglednih pravnikov onemogočali izvajanje poslanskega mandata s tem, da ga ne bi spuščali iz zapora.

To, da Janša 13. julija ni smel osebno na državnozborske volitve, ste pa torej ocenili kot nepotrebno?
Seveda, ker zaporniki volijo po pošti in tudi on je lahko volil po pošti. Če bi mu dovolili, bi to res bil privilegij. Nikomur tega ne omogočimo, razen seveda tistim, ki so na volilno nedeljo tako ali tako zunaj, tisti gredo lahko volit.

Pa ima s to svojo službo pravico tudi do letnega dopusta? Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij namreč uveljavlja pravico do letnega dopusta za tiste obsojence, ki delajo zunaj zavoda.
Ne, ker ima delovno razmerje sklenjeno z državnim zborom in je to popolnoma druga situacija, zato določbe našega zakona ne veljajo. Prav tako ne del o tem, kakšno plačo bo dobil. Dobil bo plačo, kakršno mu bo odmeril DZ, tukaj ne gre za to, da bi bila upoštevana varianta, ko četrtino dobi zapornik, ki dela, ostalo pa gre državi. Za to nimamo podlage, ker mora biti podlaga pogodba, pogodbe pa, kot rečeno, ni.

To je v intervjuju omenil dr. Petrovec, pa tudi javnost se ne more znebiti občutka, da je imel Janša kljub vsemu drugačno obravnavo. Kako odgovarjate na te očitke?
Predstavil vam bom še čisto sveže podatke, saj vidim, da vsa ta naša pojasnjevanja v javnosti ne zadostujejo. Upam, da bo to dovolj. Dejstvo je, da je v zadnjih petih letih na Dobu nastopilo kazen 207 obsojencev, ki so bili obsojeni na kazen zapora do dveh let, vključno z dvema letoma - torej Janševa kazen. Od teh je 98 prišlo samih, 34 med njimi jih je bilo iz sprejemnega oddelka nameščenih na polodprti, sedem pa iz sprejemnega neposredno na odprti oddelek, Janša je bil sedmi. Resda v petih letih, vendar pa ne moremo reči, da je bil on izjema. Tudi sam bi se strinjal s temi očitki, če bi bil on edini, pa ni bil. 40 odstotkov od teh, ki so prišli sami, je bilo nameščenih neposredno v svobodnejši režim, ne pa na zaprti oddelek. Zakaj ne tudi ostali? Če pridejo sami, je to sploh prvi pogoj, da razmišljaš o tem, da bi jih dal ven - ne bi bilo logično, da bi dali ven tiste, ki pridejo neposredno iz zapora, so pripeljani in spremljani. In čeprav pridejo sami, se še vedno presoja, ali jih bomo dali na zaprti oddelek ali na odprti oz. polodprti oddelek. In v teh petih letih smo se za 60 odstotkov torej vendarle odločili, da jih damo na zaprti oddelek - običajno gre za težavo z alkoholom in/ali mamili. Takih je bilo približno 95 odstotkov primerov, med preostalimi petimi odstotki pa so npr. primeri, da je obsojenec še v kakšnih drugih postopkih zaradi hudega kaznivega dejanja ipd.

Kaj pa ostali "znani" zaporniki z odprtega oddelka - Sintalov varnostnik Borut Hriberšek, nekdanji evropski poslanec Zoran Thaler, ustanovitelja Poravnave Rok Snežič in Nenad Đukić? So morda oni všteti v to sedmerico, ki je bila s sprejemnega oddelka prestavljena neposredno na odprtega?
Ne, vsi našteti so t. i. vikend zaporniki, saj je že sodišče določilo, da morajo v zaporu preživeti le konec tedna. Poleg Janše je bilo na odprti oddelek prestavljenih še šest "navadnih smrtnikov", javnosti neznanih imen, ki ne prestajajo alternativne oblike kazni, kot je vikend zapor.

Kaj pa očitek, da pri Janezu Janši potrebnega strokovnega dela ob sprejemu obsojenca niste mogli opraviti zgolj od petka do ponedeljka in da ga tako tudi niste?
To je popolno nepoznavanje sistema razporejanja oz. dela z obsojenci v sprejemni fazi. To, kar govorijo Petrovec in še nekateri drugi, upokojeni penologi, ki se pojavljajo po medijih, na primer Franc Mlinarič, je praksa izpred več kot 15 let. Sprejemi oddelek je objekt, v katerega nameščamo novosprejete - praviloma v enoposteljne sobe, da je čim manj vpliva drugih obsojencev že na samem začetku, saj novega pričakajo drugi obsojenci in potem mu vsi "perejo možgane", kaj naj stori in česa ne. Izjemoma se namešča po dva, če je eden resno suicidalen, saj se je že zgodilo, da nekdo danes pride na Dob, jutri pa se obesi. Sprejemno obdobje je tudi nekoč trajalo 30 dni, ampak v nasprotju z danes je takrat v tem sprejemnem centru deloval strokovni tim - skupina, ki so jo sestavljali psiholog, pedagog, socialni delavec, sociolog, celo vodja oddelka ... Tudi sam sem svoje čase sodeloval v njej kot psiholog. In ta skupina je morala v 30 dneh pripraviti t. i. osebni načrt, česar seveda nismo mogli v treh dneh, včasih smo hudičevo lovili tudi ta enomesečni rok, da smo lahko obsojenca prestavili na posamezni oddelek z izdelanim osebnim načrtom. Zato je bilo včasih povsem normalno, da je čas bivanja obsojenca na sprejemnem oddelku trajal 20 dni ali več. Zdaj pa tega tima v sprejemnem oddelku ni več, osebni načrt se tako ne dela več na sprejemnem, ampak na oddelku, kamor obsojenca namestiš. Tudi Janšo smo namestili na odprti oddelek Puščava, kjer se je nato naredil osebni načrt zanj.

Pravzaprav obsojence na posamezni oddelek zdaj prestavite bolj "na slepo"?
"Na slepo" je preostra oznaka. Ampak vem, kaj želite reči. Z nekimi manj poglobljenimi presojami, da, zagotovo. Ker smo ocenili, da to lahko počnemo in ta - zdaj že dolgoletna - praksa se je pokazala kot dobra, da je bivanje v sprejemnem oddelku čim krajše. Kajti tam je izolirana situacija, sam si, omejena je tudi komunikacija z drugimi, npr. hrano prinašajo v sobo. In za ljudi, ki pridejo s prostosti, dobesedno od doma, je to dodaten šok, nepotreben. In zato maksimalno skrajšujemo čas bivanja na sprejemnem oddelku. So pa tudi izjeme, saj koga izključno iz izrazitih varnostnih razlogov zadržimo notri dalj časa. Skratka, imamo ekstreme - v letu 2013 je bil npr. obsojenec, navadni državljan, drugi dan s sprejemnega oddelka nameščen v Puščavo. Danes je prišel, jutri pa že odšel. Zakaj? Kaznivo dejanje je bilo storjeno med letoma 1993 in 1996, poslovne zadeve. Po 20 letih je prišel na prestajanje dveletne kazni na Dob, v sprejemni oddelek. Bi bilo po mnenju "poznavalcev" logično, da ga mi zdaj tam "preučujemo" 15, 18, 29 dni? Drugi dan je šel ven in vse je bilo v redu, nič ni bilo narobe.

Pa ste pri teh, ki ste jih najprej prestavili na določen oddelek in šele nato naredili osebni načrt, kdaj izkazalo, da ste se zmotili - da ste jih namestili na neustrezen oddelek?
Ne spomnim se primera, da bi se tako zmotili. So pa primeri, da se je situacija spremenila med prestajanjem kazni in smo ga takrat morali prestaviti na drug oddelek oz. premestiti v zaprti del zavoda.

Kolikšen pa je na primer povprečni čas trajanja premestitve s sprejemnega oddelka?
Pri tistih, ki so šli na odprti oddelek, 4,8 dni. V primeru Janše je šel on ven četrti dan, saj je vštet tudi dan začetka kazni. Če odvzamemo ta prvi dan, pa je pri Janši tri dni, povprečje pa je 3,8. Res me zanima, na čem lahko temeljijo trditve o "privilegijih". Na stroki zagotovo ne!

Prej sva naštevala znane Slovence, ki so že v zaporu. Zunaj pa je, kot je videti, še kar dolga vrsta potencialnih kandidatov za prihod tja - na zaporno kazen sta bila pred kratkim obsojena Igor Bavčar in Boško Šrot, obsojen je bil tudi Ivan Zidar, iščejo tudi Roberta Časarja, ljubljanskega župana Zorana Jankovića morda čaka pravnomočna obtožnica. Kapaciteta odprtega oddelka Puščava je 21 obsojencev, trenutno jih je tam 17. Kaj se bo zgodilo, če bo seznam obsojencev, primernih za tja, kar naenkrat postal predolg?
Prostora bo dovolj, če bo treba, bomo namestili dodatne postelje. Če bo ocenjeno, da nekdo sodi tja, prezasedenost ne bo razlog, da ga tja tudi ne bi namestili. Tudi na zaprtem oddelku Doba, kjer so še bistveno slabši pogoji, imamo 124 ljudi preveč. Uradna kapaciteta je 420, danes jih je tam 544. To je problem sistema, saj mi nimamo nobenega mehanizma, da bi rekli - stop, smo polni. Nismo bolnica, kjer rečejo, da nimajo več postelj. Ali pa dom starejših, vrtec, šola. Mi moramo vzeti vse, kar pride in kar nam pripeljejo po pozivu sodišča.

Na koliko obsojencev pa bi Puščava po vaši grobi oceni lahko še povečala svojo kapaciteto?
Na 30 zagotovo, najmanj na toliko. Z določenimi preureditvami, s kakšno adaptacijo se da marsikaj.

Medijsko zelo izpostavljen projekt je bil vrt v Zavodu za prestajanje kazni Ljubljana na Povšetovi.
To je zagotovo ena od prespektiv, tudi v okviru t. i. samooskrbe. Vrt je tudi na Dobu, in to tak, da se na njem letno pridela približino 15 ton zelenjave. Nekaj obsojencev je tam tudi zaposlenih, kar je dobro, saj vse delajo sami, tu je le inštruktorski nadzor, kar pa je tisti minimum, ki pač mora biti. To zdaj vključujemo tudi v vse akte - samooskrba, razširitev možnosti za zaposlovanje zaprtih, saj je to taka dejavnost, ki je zanimiva tudi za zaporniško populacijo - to večinoma niso ljudje, ki bi imeli delovne navade v smislu nekega industrijskega tempa, ampak so bolj navajeni na individualni ritem. Stik z zemljo in naravo pa je tako ali tako terapevtski in dober, zato je to zagotovo zelo resna možnost za naprej in bomo delali na tem.

Pa se teh 15 ton pridelane zelenjave uporabi izključno v zaporniški kuhinji ali se tudi kaj proda?
Vse v kuhinji, kot samooskrba. Na ta način se veliko prihrani. Vedeti morate, da sta energija in hrana skoraj polovica vseh materialnih stroškov zaporov.

Kaj pa težave z javnimi gospodarskimi zavodi, ki so bili ustanovljeni z namenom zagotavljanja možnosti dela zaprtih oseb?
Tukaj ne gre le za vprašanje JGZ-jev, ampak za veliko več – izjemno pomembno sistemsko vprašanje zaposlovanja zaprtih oseb. Država bo morala sprejeti odločitev, kako izkoristiti nedvomno velik delovni potencial zaporniške populacije. Dejstvo je, da je v vseh zaporih čedalje več zaprtih brez dela. JGZ-ji absolutno niso prava oblika, leta 2002, ko je to nastalo, je bilo to mišljeno kot neka prehodna varianta, žal pa se zdaj v 12 letih ni zgodilo skoraj nič, razen tega, da je skoraj propadlo - za JGZ Pohorje je vlada letos tako sprejela sklep o likvidaciji.

Kakšna pa bi bila po vašem mnenju ustrezna rešitev za problem zaposlovanja?
Vsaka, ki bi zagotavljala čim več delovnih mest. In da bi država seveda zmogla strošek, ki je s tem povezan. Kajti tukaj se ne moremo sprenevedati, da je to možno urediti brez vlaganj. Država je sicer že zdaj dejala denar, za plače, tudi nekateri vložki so bili, pa na primer finančna pomoč JGZ-ju Pohorje - ampak pri kateri koli varianti, za katero se bomo odločili, morajo biti zagotovljeni resursi. Imamo ideje, imamo predstave in treba si bo prizadevati, da se to realizira.

Kje se potem zatakne, če vi že poznate rešitev? Ali ni denarja ali ni razumevanja, pripravljenosti na dialog?
Ni denarja, ni vložka. Lahko vam opišem enega od primerov, ki sem jih videl v tujini. Tiskarna, v enem od avstrijskih zaporov. Moderna, sodobna, nova tiskarna, ki tiska cel kup gradiva za potrebe države. Ampak to tiskarno je vzpostavila država, stroje je nakupila država, vzdržuje jo država, v njej so seveda zaposleni zaporniki. Ni neke druge filozofije. Edino, kar je v zaporih posebnega, je specifika delovne sile, saj to ni običajna delovna sila. S tem pa nočem reči, da je nujno slabša, daleč od tega - med njimi so tudi delavci, ki bi bili v vsakem podjetju najboljši. In tudi so, tisti, za katere sva prej govorila, da delajo zunaj zavoda. Z njimi nimamo nobenih problemov v smislu, da bi dobivali odpovedi, prej obratno - med najboljšimi so. Številni zelo dobri so tudi med tistimi, ki delajo znotraj zaporov.

Ko ste bili imenovani na čelo URSIKS-a, je minister za pravosodje v odstopu Senko Pličanič dejal, da se mu zdite boljša izbira kot vaš predhodnik, saj na tem delovnem mestu potrebujemo nekoga s svežimi idejami za reformo zaporskega sistema. Kako daleč je ta reforma?
Treba je marsikaj spremeniti - ali reformirati, če želite - začenši s temeljnim aktom, to je ZIKS-a. Treba je razjasniti stvari sistemsko - kaj imamo, kaj bi želeli imeti, kaj je vredu, kaj ni. Npr. sistem probacije; smo edina država v Evropi, ki praktično nima sistema, ki bi mu rekli probacijski v pravem pomenu besede - govorim o pripravi na življenje po prestani kazni. Ves čas sodelujemo s centri za socialno delo, ampak to ni to, ni dovolj. Na tem področju smo popolnoma zaostali. Potem je zaposlovanje zapornikov, o tem sva že govorila. Pa mreža zaporov. Struktura zaprtih je zdaj popolnoma drugačna - včasih ni bilo problema organiziranega kriminala, nova je tudi kategorija znanih zapornikov, kot je Janez Janša, mreža zaporov pa ostaja popolnoma enaka. Težko je v teh novih razmerah in ob povečanem številu zapornikov izvajati varnostne in tretmajske naloge na ustrezen način. Da ne govorim še o kadrovski podhranjenosti in premajhnih zneskih za materialne stroške, kar se že pozna na vzdrževanju, voznem parku, ki je katastrofa, in podobno.

Velikokrat je že bilo poudarjeno, da v naših zaporih ni tovrstnega obračunavanja tolp, kot ga poznajo v ameriških zaporih. Kako pa bi opisali življenje v slovenskem zaporu nekomu, ki si sam tega ne more predstavljati? Govorim seveda o zaprtem oddelku.
Tovrstnih tolp pri nas ni, ker je sistem dela pri nas popolnoma drugačen kot marsikje v Evropi, sploh pa v ZDA, ki so sploh zgodba zase, saj imajo ogromne probleme, ki jih tudi ogromno stanejo, čedalje več. Mi zelo podpiramo komunikacijo in druženje, v končni fazi je to skupnostno prestajanje kazni, ne gre za celični sistem v smislu zaprtosti kot v Ameriki, pa tudi v velikem delu Evrope, celo v Skandinaviji, ki jo imamo tako v čislih. Na Dobu imamo dva nova objekta z večinoma enoposteljnimi sobami. Zapornik se lahko tja zaklene in notri lahko vstopi le pravosodni policist, lahko ima sobo ves dan odprto, hodijo drug k drugemu, lahko se družijo v dnevnem prostoru - razen od 22.00 do 6.00, ko je z zakonom predpisan osemurni počitek. Sobivanje spodbujamo tudi z vzgojnimi skupinami, pa s tem, da se cel oddelek občasno sestane z vodstvom, tudi direktor zapora pride. Moramo pa iskati ravnotežje med vsem tem druženjem in tem, da ne bi prišlo do organiziranja, dogovarjanja ali celo izvrševanja nedovoljenih dejavnosti in kaznivnih dejanj. Tudi to se zgodi, na leto imamo nekaj primerov, ki jih po službeni dolžnosti prijavimo policiji, saj imajo znake kaznivega dejanja, gre pa praviloma za ravnanja posameznikov. A vse to je daleč od teh predstav o obračunih, kdo vodi zapor in podobno. Pri nas vodi zapor direktor zapora s svojo ekipo. Tak pristop zahteva ustrezno strukturo kadra, zato je v našem zaporskem sistemu v primerjavi z Evropo relativno večje število strokovnih delavcev, vendar se ta vložek države brez dvoma splača. Jih je pa glede na povečano število zaprtih in zahtevnost njihovih nalog odločno premalo. V ta namen bo treba izdelati in verificirati ustrezne strokovne standarde in normative.

Še ena taka "fama" o zaporih je odnos do pedofilov za rešetkami, o tem se je zdaj spet več govorilo zaradi posilstva in umora 15-letne Tijane Jurić v Srbiji, ko so tamkajšnji mediji objavili pričevanja nekdanjih zapornikov, na kakšno "dobrodošlico" bo naletel storilec.
Težave s tem so bile tudi pri nas, predvsem po zloglasni belgijski pedofilski aferi z Marcom Dutrouxom. Takrat so vsi postali bolj pozorni na to - sosedi, učitelji, centri za socialno delo, policija. Mi pa smo kot zadnja postaja dobili tiste, ki jih je sodišče obsodilo, saj so bile dosojene kazni praviloma daljše od leta in pol, kar je spodnja meja za zapor Dob. Trenutno imamo zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost tam zaprtih okoli 80 zapornikov, takrat pa se je ob prihodu prvih pedofilov varnostni položaj precej zaostril. No, njih pa smo dalj časa držali na sprejemnem oddelku, nobenega nismo dali ven tretji dan, čeprav nam je bilo jasno, kam sodi. Ampak morali smo pripraviti tako njega kot ostale. Varnostna situacija je pri tej kategoriji obsojencev še danes bolj občutljiva, a so se ostali na njih že bolj navadili, saj to niso več le izjeme, ampak gre za večjo maso. Problem pa je, ker ti obsojenci s to svojo motnjo ne znajo ravnati in kar kličejo po problemih - lahko mu stokrat rečeš, da naj nikomur ne razlaga o svojem kaznivem dejanju, on pa bo šel takoj prvemu opisovat podrobnosti svojega početja. To ni stvar intelekta, to je motnja, zato pa je tam. Ti obsojenci so res občutljiva kategorija in zato je treba biti posebej pozoren, kaj se dogaja, sploh v skupnih bivalnih prostorih.

Kaj pa odnos med pravosodnimi policisti in zaporniki, verjetno je potem tudi ta drugačen kot v tujini?
Bistveno drugačen. Veliko je komunikacije, na čemer tudi sicer temelji naš sistem. Dobra komunikacija je najboljša varnost! Za vsak ukrep, ki pomembno posega v integriteto zaprtega, mora biti izdana obrazložena odločba. Odnos temelji na spoštovanju dostojanstva zaprtih in lahko rečem, da je pri nas ta odnos obojestransko korekten. Seveda so tudi pritožbe, ki se temeljito in resno obravnavajo in preverjajo, tudi na višjih instancah, da ne govorim o varuhu človekovih pravic, saj ne vem, ali je še kdo tako nadzorovan, kot smo mi v zaporih. Sicer pa sam vse nadzorne mehanizme dojemam predvsem kot dobrodošel prispevek k izboljšanju našega sistema in vzpostavitvi boljših praks. Bolj občutljiv pa je po naravi odnosa odnos med zaporniki in strokovnimi delavci - pedagogi, psihologi, socialnimi delavci, kar pa je logično. Ta odnos zelo obremenjuje dejstvo, da imajo strokovni delavci pomembno vlogo npr. pri odločanju o ugodnostih, ki si jih zapornik lahko pridobi. Odloči sicer direktor zapora, ampak na podlagi mnenja tima. Če je odločitev negativna, je strokovni delavec tisti, ki mora zaporniku povedati, da na primer ob koncu tedna ne bo smel ven. V tem grmu tiči zajec, da moraš znati skomunicirati tudi slabo novico, kajti če stvari ne obvladaš, narediš dodaten problem. Zato nameravamo v prihodnje tudi temu področju posvečati bistveno večjo pozornost kot doslej.