Praznovanje velike noči je najpomembnejši verski dogodek v krščanski veri. Z njim je povezanih tudi precej običajev in simbolike, ki so marsikomu kljub dolgi tradiciji verjetno še neznani.
Velika noč je praznik, s katerim kristjani praznujejo vstajenje Jezusa Kristusa po njegovem križanju na Kalvariji. Predstavlja vrhunec Jezusovega križevega pota in sklenitev predhodnega 40-dnevnega posta; ta se začne s pepelično sredo, ki je namenjena odpovedovanju, razmisleku, pokori in molitvi. To področje danes urejajo štirje cerkveni kanoni: od št. 1250 do št. 1254, ki so bili sprejeti leta 1983. Ti določajo, da so pravzaprav vsi petki v letu, ne le v postu, namenjeni pokori, kristjani pa naj bi se vsak petek tudi odrekli uživanju mesa, razen če gre za praznik.
Prav tako naj bi se tega pravila držali vsi kristjani, ki so dopolnili 14. leto in vse do 60. leta, izjeme pri teh pravilih pa po kanonskem pravu vključujejo bolne in betežne, noseče in doječe ženske, fizične delavce (zadnji dve kategoriji, sta izključeni, če nastane takšna potreba) ter ljudi, ki so v gosteh in bi zanje zavrnitev obroka povzročila težave.
Zadnji teden posta oz. teden pred veliko nočjo se imenuje sveti teden in svoj vrhunec doseže z velikonočnim tridnevjem: velikim četrtkom, petkom in soboto in seveda nato veliko nočjo.

Čas za počitek in hrano
Na veliki četrtek se kristjani najprej spominjajo zadnje Kristusove večerje z njegovimi apostoli. To je tudi dan, ko je še dovoljeno delati na zemlji, do praznika pa je treba poskrbeti, da je hiša temeljito očiščena in pospravljena.

Na veliki petek, pred praznikom pashe (judovske velike noči), je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjajo zlasti ob molitvi križevega pota, ki opisuje dogodke od Pilatove obsodbe do Jezusove smrti. Veliki petek je tudi edini dan v letu, ko večina krščanskih cerkva ne obhaja svete maše, ampak imajo le besedno bogoslužje.

Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja božjega groba, ko je Jezus mrtev ležal v grobu, v nedeljo, na veliko noč, pa je nato vstal od mrtvih. Sobotni dopoldnevi so namenjeni kuhanju, pečenju in barvanju pirhov, popoldnevi pa blagoslovu velikonočnih košar, ki so v današnjih dneh nadomestile tradicionalne jerbase.

Zato se velika sobota zvečer nadaljuje z velikonočno vigilijo - obredom veselega pričakovanja vstajenja. Pomembna dela večernega bogoslužja sta še slavje luči (luč simbolizira vstalega Kristusa) in vesela aleluja (hvalnica vstalemu Kristusu). Na veliko soboto poteka tudi več blagoslovov: blagoslov ognja, blagoslov vode in blagoslov velikonočnih jedi.
Simbolika, ki je vzdržala tisočletja
Prav v velikonočnih jedeh se skriva simbolika, povezana z Jezusovim trpljenjem in sporočilom praznika. Osnovne jedi ob tem prazniku so enake jedem, ki jih ob pashi uživajo Judje: meso, običajno jagnjetina, kruh, vino in grenka zelišča. Najpogosteje omenjena jed v Bibliji je kruh, ki predstavlja življenje in božjo dobroto. Ponekod okrogel hleb kruha zamenjujejo s potico oziroma s pogačo, ki pa mora biti prav tako okrogla, s čimer spominja na trnovo krono.
Pri mesu, ki predstavlja Jezusovo telo, naj ne bi skoparili in naj bi izbrali najboljši kos. Ni pa nujno, da gre pri mesu za šunko, kot je navada v Sloveniji, čeprav ima izbor šunke svoje praktične zgodovinske korenine. Živali so namreč nekoč klali v jeseni in svežo svinjino, ki jim je ni uspelo pojesti, sušili, kar je trajalo več mesecev. Proces se je končal ravno okoli velike noči, zato je bila šunka naravna izbira.
Tudi vino je povezano z Jezusom, natančneje, simbolizira njegovo kri, medtem ko naj bi hren s svojim ostrim okusom kristjane spomnil na Jezusovo trpljenje. Oblika hrena predstavlja žeblje, s katerimi so ga pribili na križ. Med velikonočne jedi sodi tudi pomaranča, kar pa ni splošno poznano. Predstavlja gobo, prepojeno s kisom, ki so jo vojaki pod križem ponudili umirajočemu Kristusu.
Komercialne zvezde velikonočnega pogrinjka
Zagotovo najbolj poznan simbol velike noči, in tudi simbol z največ pomeni, so jajca oz. njihove umetniške izvedbe, pirhi, v katerih so svojo priložnost zavohali tudi trgovci in proizvajalci čokolade. Rdeče obarvani pirhi so simbol krvi, ki jo je Jezus prelil za človeštvo, predstavljajo pa tudi vstajenje.
Ker jajce predstavlja vstop v novo življenje, je za mnoge tudi simbol krsta. Jajce prav tako predstavlja začetek pomladi, ko se umakne še zadnji sneg in semena začnejo kaliti. Je tudi podoba rodovitnosti, simbolično pa predstavlja kozmično jajce, torej celotno stvarstvo.
Svetu najbolj poznana velikonočna jajca pa je zagotovo 43 preživelih Fabergéjevih jajc, ki jih je francoski draguljar Peter Carl Fabergé izdelal za ruska carja Aleksandra III. in Nikolaja II. kot velikonočna darila med letoma 1885 in 1917.

Poleg tradicionalnih slovenskih velikonočnih živil so posamezne pokrajine razvile tudi svoje značilne velikonočne jedi, kot je npr. primorsko-istrska pinca, drugje v tem času nesejo k žegnu nadevani želodec, v testu pečeno gnjat …
Nekatere stvari se res ne spreminjajo
Še ena posebnost velike noči je, da njen datum ni fiksen, ampak je lahko med 22. marcem in 25. aprilom. Začetki tega segajo več kot 1500 let nazaj, tehnično še celo dlje. Velika noč se namreč vedno praznuje ob polni luni ob pashi, sistem pa je bil standardiziran na prvem papeškem svetu leta 325 v Nicaei.
Astronomi so do takrat namreč že lahko približno določili datume vseh polnih lun v prihodnosti, Rimskokatoliška cerkev je na podlagi teh izračune sestavila preglednico cerkvenih datumov polnih lun. Ti datumi so nato določili druge praznike cerkvenega koledarja.
Do leta 1583 je bila preglednica še rahlo dopolnjena, nato pa je dobila svojo stalno obliko in jo vse do danes uporabljamo za določitev datuma velike noči. Ker pa je polna luna ob pashi določena z zgodovinskimi tabelami, in ne z dejanskimi luninimi cikli, njen datum niha do dveh dnevov okoli dejanske polne lune ter med datumi od 21. marca do 18. aprila, skladno s tem pa nihajo tudi datumi velike noči.