Njen mož najbrž ni vedel, da je kolesarski vzpon po asfaltni cesti na Krvavec oziroma do Planine Jezerca nedvomno eden najtežjih pri nas, bolj zahteven je morda samo še vzpon na Mangartsko sedlo, in je kolesarski izziv morda vzel s premalo treninga.

Iz Cerkelj oziroma bližnjega Gradu vas do Planine Jezerca, kjer se asfaltna podlaga konča, čaka na slabih 12 kilometrih ceste skoraj 1000 metrov vzpona, dva izjemno strma odseka, kjer naklon doseže tudi do 15 odstotkov, vmes tu in tam nekaj ravnine, skoraj vso pot pa vas spremljajo izjemni razgledi, ki vam morda tu in tam lajšajo naporno kolesarsko delo.

Vsako leto se na opisani turi zgodi tudi tekmovanje za kralja in kraljico Krvavca. Letos najhitrejši Matej Lovše je za pot potreboval nekaj manj kot 39 minut, letos najhitrejša Špela Škrajnar pa 46 minut in pol, ampak vsi tisti, ki boste prišli gor v dobri uri, ste lahko več kot ponosni nase.

Vzpon začnete v Gradu pri Cerkljah na Gorenjskem. Do sem pridete mimo Brnika in tako, da sledite oznakam Krvavec, iz Ljubljane pa je 35 kilometrov. Prav na začetku vzpona vas cesta levo pelje proti gondolski žičnici na Krvavec, desno, kamor zavijete, pa vas usmeri v smeri Ambroža pod Krvavcem. Da bo vzpon resnično naporen, se izkaže že takoj na začetku.
Cesta se postavi pokonci, strmina, katere naklon je skoraj konstantnih 10 odstotkov, nato ne popusti še naslednji poltretji kilometer, zato prve kilometre vzemite z enakomernim tempom in morda še z malo rezerve.

Kilometer za počitek, nato pa spet v klanec
Po napornih prvih kilometrih, vmes zavijete še strmo levo, cesta desno gre proti Šenturški gori, se teren zravna, celo spustite se malo, počitek je več kot dobrodošel. Malo se peljete še po gozdu, nato pa se pripeljete na travnike, kjer se vam prvič ponudi izjemen razgled. Pred vami na desni dominira Storžič. Tukaj zavijete desno in cesta se spet postavi bolj pokonci. Lahko bi rekli, da je pred vami druga etapa, drugi del vzpona, kjer se boste v naslednjih 4 kilometrih in pol dvignili še za nadaljnjih 350 metrov.

Svet je tukaj odprt, cesta, večinoma z naklonom okoli sedmih odstotkov, na trenutke tudi več, se vije v serpentinah po pobočjih Krvavca in mimo neštetih vikendaških naselij skozi Ambrož pod Krvavcem. Pogledi vam bodo uhajali v dolino, pod sabo boste videli pristajalno stezo brniškega letališča, v daljavi Ljubljano s Šmarno goro, če bi se uzrli nazaj, pa Julijske Alpe s Triglavom.

Najbolj strm odsek vas čaka 3 kilometre in pol do vrha
Ko boste na desni zagledali odcep k turistični kmetiji Pr' Ambružarju, s travnika pred njo se v dolino spuščajo padalci, boste že nad tisoč metri nad morjem. Tukaj vas čaka tretji del poti, a tudi najbolj strm odsek celotnega vzpona do Jezerce, kjer se bo vaša kolesarska trma spopadla tudi s 15-odstotnim naklonom.
Naslednjih 600 metrov bo težkih, a nato se strmina malo položi. Do vrha vas čakajo še slabi trije kilometri, kjer lahko, če vam je ostalo po težkem odseku še kaj moči, malo močneje pritisnete na pedala.

Peljete se po gozdu, dvakrat strmo zavije, drugače pa so zadnji odseki ravni, cesto vidite daleč pred seboj. Ko se boste zapeljali mimo ograje, ki vas opozarja, da se na območju pašnikov vozite na lastno odgovornost, ste skoraj na cilju. Še mimo avtomobilov in že boste na levi zagledali televizijski oddajnik ter pred sabo informacijsko tablo, ki pomeni, da je vzpon za vami.

Resen preizkus kolesarske kondicije
Cilj tokratnega vzpona na Krvavec je slabih 1400 metrov nad morjem. To pomeni, da gre za eno najvišjih asfaltiranih cest pri nas, kjer so etape zaključevali tudi profesionalni kolesarji na Dirki po Sloveniji. Opisana tura je tako skorajda nujno zlo, kljukica za vsakega resnega rekreativnega kolesarja. Tisti, ki boste prišli na Jezerco z gorskim kolesom, lahko vzpon nadaljujete še naprej, najbolj pripravljeni skoraj do vrha Krvavca, na Zvoh.

Če boste opisani vzpon vzeli s spoštovanjem in se ne boste prehitro zagnali v klanec, ta ne bo le nujno zlo, za kljukico, ampak tudi prijeten preizkus kolesarske kondicije, ki bo nagrajen z lepimi razgledi po naši deželi. In … če ste dobro pripravljeni, boste morda na vrhu tokrat vi čakali kolesarske sotrpine.
Uroš Bonšek, foto: Peter Podbevšek