Slovenska olimpijska odprava v Sočiju je postavila nov rekord po beri osvojenih medalj, ki ga bo težko preseči. Uvrstitve med tri najboljše tekmovalce v zimskih športih nimajo dolge tradicije, saj je od prvega nastopa dveh slovenskih olimpijcev, ki sta zastopala kraljevino Jugoslavijo na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924, do prve osvojene medalje Jureta Franka na ZOI 1984 v Sarajevu minilo kar 60 let (olimpijske igre so imele 12-letni premor zaradi druge svetovne vojne). Zdajšnja generacija športnikov ni samo uspešnejša od predhodnikov na športnih prizoriščih, temveč vsaj na videz deluje bolj samozavestno in sproščeno pred svojimi nastopi. Ali med razlogi za vrhunske uspehe tiči tudi boljša in intenzivnejša psihološka priprava na najpomembnejše nastope, smo se pogovarjali z vodjo sekcije za psihologijo športa pri društvu psihologov Slovenije dr. Tanjo Kajtna, predavateljico na ljubljanski fakulteti za šport in na mariboski pedagoški fakulteti.

Psihologija je v športu, vsaj v Sloveniji, relativno mlada veda. Športniki šele v zadnjem času javno povedo, da imajo tudi psihološko pomoč pri pripravah.

V zadnjih desetih, petnajstih letih se je precej povečala intenzivna uporaba športne psihologije v športnih pripravah. Športniki so začeli prepoznavati njeno pomembnost in psihologi smo začeli več vlagati v izobraževanja v tej smeri. Športna psihologija povzame iz splošne psihologije tiste zadeve, ki se jih da uporabiti v športu. Veda je mogoče mlada glede na to, koliko je izpostavljena v javnosti in koliko se govori o njej. Začetki praktične športne psihologije so se v Sloveniji prvič pojavili že v 80. letih prejšnjega stoletja.

Športniki namenjajo pripravam več pozornosti in vključujejo strokovnjake z najrazličnejših področij. Ali tudi športni psihologi opažate, da se športniki vse bolj obračajo na vas?

Vse več športnikov se obrne po strokovno pomoč na zelo širokem področju, ne samo na področju psihologije. Športniki si ustvarjajo time, pri katerih je vsak odgovoren za svojo nalogo, za fizično pripravo, za prehrano, psihološko pripravo ... Zato so tudi rezultati. S tem so manj obremenjeni trenerji, ki se jim ni treba več v podrobnosti spuščati v vse segmente športa in se lahko osredotočijo na trening tehnike in taktike. Športniki pri uspehih vedno bolj izpostavljajo time, celo ekipo strokovnjakov, ki z njimi delajo, in ne več posameznikov. Psihologi postajamo zelo prepoznaven del teh timov.

Kako se običajno psihično pripravljajo vrhunski športniki?

Nekateri sami vzpostavijo svoj sistem, drugi ga s pomočjo trenerjev in športnih psihologov. Vsak športnik ima svojo kombinacijo vaj, tehnik, pristopov … Mora ugotoviti, kaj mu leži, kakšna rutina pred nastopom bo zanje najbolje delovala in kaj bodo vanjo vključili. Prednastopne rutine lahko vključujejo vaje dihanja, lahko gre za vizualizacijo oziroma predstavljanje, spodbudne misli ali tudi za kakšne preproste, vsakodnevne reči. Preprosto se lahko na primer za kakšne pol ure pred tekmovanjem umaknejo v samoto in ne razmišljajo o tekmovanju. Športniki morajo sami ugotoviti, kaj jim najbolj ustreza, in športna psihologija jim pomaga to sistematizirati, da bodo lahko najbolj optimalno pokazali tisto, kar znajo. S tem postanejo sami sebi bolj predvidljivi.

Ob četrtem mestu Tine Maze v superkombinaciji je Andrea Massi dejal, da je vzrok v tem, ker si je v "glavo zabila", da ji v slalomu letos ne gre. Kako težavna so takšna prepričanja za športnika oz. kako jih preseči?

Včasih imamo prepričanja, ki nas ovirajo pri tem, kar počnemo. Prej ko jih prepoznamo, prej se lahko odpravijo in nehajo negativno vplivati na naše delo. Na drugi strani pa - bolj kot jih izpostavljamo, večji problemi postajajo. Vrhunski športniki so nadpovprečni in kakšna napačna prepričanja, ki se pojavljajo, ne motijo normalnega delovanja. Morda povzročajo kakšne težave le na specifičnem področju, sicer pa za vrhunske športnike na splošno velja, da so na psihološkem področju zelo zdravi in sposobni ljudje v primerjavi s povprečnimi posamezniki, zato je športna psihologija v bistvu zgolj ukvarjanje z detajli. Vsak športnik se sam nauči psihološko pripravljati na tekmo, skozi lastne izkušnje, skozi dolgoletno ukvarjanje s športom. Psihologi skušamo poiskati le rezerve in jih skušamo modificirati, urediti in poiskati optimalne modele priprave. V bistvu je psiholog nekakšen učitelj, saj športnika skuša naučiti, kako se najbolje pripraviti.

Pri slovenskih smučarskih skakalcih se zdi, da so predvsem starejši skakalci, ki so se vrsto let utapljali v povprečju, rezultatsko zablesteli, potem ko je reprezentančni trener postal Goran Janus, ki je vsaj na videz poskrbel za bolj sproščeno vzdušje v reprezentanci. Ali lahko le drugačen pristop do tekmovalcev, morda malo manj strokovno formalen, pomeni rezultatski preobrat?

Razlika je med videzom in dejanskim stanjem. Morda kakšni trenerji bolj izpostavljajo in govorijo o strokovnih zadevah, drugi malo manj. Toda to ne pomeni, koliko stroke upoštevajo pri svojem delu. To pokažejo rezultati. Zelo velik delež pri delu trenerjev je vlaganje energije v dober odnos s športniki. Trenerji, ki se trudijo za dober odnos s športniki, običajno dobijo veliko večje zaupanje športnikov in posledično so športniki pripravljeni delati po željah trenerjev.

Iz izjav najboljših slovenskih športnikov se zdi, da so nekoliko samozavestnejši od predhodnikov. Na drugi strani pa se zdi, da so predvsem severnoameriški športniki, ki običajno zablestijo ravno na velikih tekmovanjih, že nekoliko pretirano samozavestni oz. že nastopaški. Gre za kakšno posebno pripravo na velika tekmovanja ali je to neka narodna značilnost?

Američani so vzgojeni po motu Vse je mogoče. Imajo izjemno veliko ljudi, in ko se s posamično disciplino ukvarja nekaj tisoč ljudi, je jasno, da bodo vsaj trije, štirje izjemno uspešni v njej in vsaj nekdo izmed njih bo posegel po najvišjih mestih na največjih tekmovanjih. Poleg tega se Američani tekmovanja naučijo na zelo težak način. Vsak tekmovalec, ki izpade iz selekcije, ve, da je na njegovo mesto čakalo vsaj deset drugih tekmovalcev. V Sloveniji pa je malo vrhunskih tekmovalcev, zato jih zelo pazimo in čuvamo. Gre za vsekakor za bolj do človeka oz. športnika prijazen odnos. Pri ameriških tekmovalcih opazimo zgolj tiste, ki uspejo. Ne vidimo pa velike množice, ki ji ni uspelo, in med to množico lahko najdemo zelo žalostne zgodbe. V Sloveniji ni tako velikih razočaranj, ker se veliko bolj skuša poskrbeti za slehernega športnika. Veliko bolj skušamo odpraviti napake, ki jih delajo športniki, in se ukvarjamo tako z dobrim kot s slabim. Navajeni smo kritičnosti in za napredek je dobro poznati tako prednosti kot slabosti. Američani pa večkrat na to pozabijo in so zelo orientirani na pohvale in včasih zato izpadejo samovšečni ali arogantni.

Vendar so tudi v slovenskem športu večkrat prisotni tradicionalno tarnanje, pretirani dvomi o lastnih sposobnostih in iskanje izgovorov v domnevni majhnosti …

Morda je za Slovence značilno, da smo zelo nagnjeni k perfekcionizmu, zato včasih majhne napake preveč napihujemo, delamo "iz muhe slona". Prevelika samokritičnost lahko povzroči, da so prisotni dvomi o sposobnosti nekaj narediti. Vendar smo navajeni dosegati rezultate s trdim delom, kar vodi v uspešnost. Za uspešne športnike je kar značilna uravnotežena samokritičnost, da znajo analizirati svoja dejanja in odpraviti napake in pomanjkljivosti.

Ali je, kar zadeva psihološke priprave, velika razlika med športniki, ki nastopajo v posamičnih športih, in tistimi v moštvenih športih?

V posamičnih športih si je treba bolj "naliti čistega vina". Zamenjave niso mogoče. Trener v ekipnem športu lahko zamenja posameznika, ki mu ne gre, v individualnih športih pa bolj pride do izraza prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja.

Na drugi strani pa imajo številni slovenski športniki v ekipnih športih, ki si služijo kruh v tujini, velikokrat resne težave v svojih klubih, saj "obsedijo" na rezervni klopi in dobivajo priložnosti le na redkih tekmah, kar vse prej kot pozitivno vpliva nanje.

Vprašanje je tudi, kakšne pogodbe podpisujejo. Morda ne preberejo drobnega tiska ali pa verjamejo obljubam, ki se ne realizirajo. Vendar je o tem težko govoriti. Zagotovo pa je težko športnikom, ki pričakujejo, da bodo igrali, saj potem težko vidijo smisel v "sedenju na klopi" in čakanju na priložnost, razen da se morda lahko pohvalijo, da so bili člani "velike" ekipe.

Ali ste psihologi pri slovenskih športnikih odkrili kakšne posebne značilnosti, ki so morda tipične za slovenski značaj oz. so morda vseeno malce različni od tekmecev?

Slovenski vrhunski športniki so po psiholoških značilnostih precej energični, zelo vestni in odprti. Znajo tudi sprejemati drugačnost, so zelo motivirani in si postavljajo visoke cilje ter so si za doseganje teh ciljev pripravljeni podrediti vse drugo. S tem se po osebnostnih motivacijskih značilnostih razlikujejo od preostale populacije. Hkrati pa so nadpovprečni v psiholoških sposobnostih, v koncentraciji in v določenih segmentih inteligentnosti. Mednarodne primerjave vrhunskih športnikov pa niso razkrile kakšnih bistvenih razlik glede na druge, kar pomeni, da so si vrhunski športniki po svetu bolj ali manj podobni.

Na športnike poleg psiholoških lastnosti najbrž precej vpliva tudi vzgoja?

Pomen vzgoje je zelo velik, še posebej to, kako starši spodbujajo pridnost, vztrajnost, trud, vlaganje energije … So nekako prvi trenerji, saj morajo otroka naučiti, kako se pobrati in se spopadati z neuspehi, ga spodbujajo pri raziskovanju samega sebe in športa. Vloga družine v športu je precejšnja.

V številnih športih se močno povečuje tudi starostna doba vrhunskih športnikov. Nekoč so bili športniki pri 30 letih veterani. Za športnice pa ni bilo nič nenavadno, če so kariero končale v zgodnjih dvajsetih letih, na primer nekdaj najboljša slovenska smučarka Mateja Svet. Na OI v Sočiju so nastopili številni športniki, ki so že v štiridesetih letih, denimo številni hokejisti, biatlonec Ole Einar Bjørndalen in skakalec Noriaki Kasai sta celo osvojila več medalj. Ali je vzrok za to tudi boljše materialno kot psihofizično stanje športnikov, ki zato dlje vztrajajo v vrhunskem športu in tudi dosegajo vrhunske rezultate?

V Sloveniji je trenutni položaj zaradi gospodarskih razmer nekoliko težaven, toda športniki so ugotovili, da lahko z državnim spodbujanjem športa preživijo oz. so zaposleni kot vojaki, policisti in se lahko še ukvarjajo s športom. S tem nekako rešijo razvojno nalogo skrbeti sam zase. Pred dvajsetimi leti je bilo nepredstavljivo, da bi bili 25-letniki popolno finančno breme svojih staršev. Na drugi strani pa so tudi izkušnje pokazale, da je mogoče z dobro fizično pripravo in smotrnim treningom kariero potegniti v pozna trideseta ali celo štirideseta leta, tudi v športih, v katerih je bilo to včasih zelo redko.

Ena največjih ovir v športni karieri so poškodbe, ki imajo velik psihološki vpliv, saj imajo številni športniki kljub pozdravljenih poškodbah težave z vrnitvijo. Na primer zaradi strahu pred novimi poškodbami … Ali se športniki pri teh težavah obračajo na športne psihologe?

Najbrž premalo. Zelo redki so primeri, da bi se športniki obrnili na psihologe že med samo rehabilitacijo. Pri nas imamo še precejšnje rezerve v primerjavi s tujino, kjer je psihologija v športu prisotna precej dlje in tudi sistematizirana v organizacijah. Športni zdravniki poškodovane športnike napotijo k psihologom. Pri nas pa se dogaja, da so poškodovani športniki prevečkrat prepuščeni samim sebi in da se skušajo znajti kar sami, zato tudi težje pridejo do psihologov.

Ali se potemtakem športniki bolj zatekajo k jemanju določenih substanc, tudi prepovedanih, v upanju, da jim bodo pomagale pri vrnitvi na stara športna pota?

Športniki po dopingu najbolj posegajo, ko ne vidijo več nobene možnosti za napredek. Z jemanjem določenih substanc pričakujejo, da se bodo lažje pripravili, saj se doping najpogosteje uporablja za boljši trening. Športniki, ki jih trenerji bolje vodijo in usmerjajo ter ozaveščajo o nevarnostih dopinga, redkeje posegajo po njem. Veliko je odvisno tudi od sloga samega tekmovanja. Ob velikih naporih je večja verjetnost, da se kljub kakovosti športnik težko primerno pripravi.

Šport se vedno bolj globalizira, saj so v številnih nekdaj bolj "zahodnjaških" športih vse uspešnejši azijski tekmovalci. Nekateri njihovim uspehom pripisujejo tudi boljšo psihološko pripravljenost, ki naj bi bila nekako kulturno pogojena.

Kitajska lahko hitro napreduje, ker ima veliko športnikov in lahko ustvarijo boljšo selekcijo. Vendar so njihovi športniki običajno uspešni le leto ali dve, nato pa jih nadomestijo drugi. V Evropi in Ameriki pa je več športnikov, ki pridejo na vrh in tam ostanejo dlje časa. Mislim, da je takšna kariera za športnika bistveno bolj zadovoljujoča.

Za slovenske športnike naj bi s pomočjo politikov ustanovili t. i. premostitveni sklad, ki naj bi jim omogočal lažje "športno profesionalno" upokojevanje. Ali je konec kariere velika težava za športnike?

Končevanje kariere je pri nas velikokrat precej problematično. Tisti športniki, ki nimajo izobrazbe ali niso razmišljali, kaj bi počeli po koncu športne kariere, porabijo veliko časa in energije za ugotavljanje, kaj bi sploh še počeli v življenju poleg športa. Zato so pomembna razmišljanja, kako pomagati športnikom ob koncu kariere. Takšen sklad je dobrodošla iniciativa, še posebej za športnike, katerih kariera se nenadno konča zaradi poškodb.

Rezultati ene izmed raziskav, objavljene pred leti, so razkrili presenetljive reakcije športnikov na rezultate. Tako naj bi bili dobitniki srebrne medalje oz. drugouvrščeni športniki bistveno bolj nezadovoljni s svojimi dosežki kot dobitniki bronaste medalje. Ti naj bi bili zadovoljni, ker so pač osvojili medaljo, drugouvrščeni pa večkrat obžalujejo izgubljeno priložnost za zmago. Ali športnike res preveva tak občutek?

Raziskava je bila narejena pri teniških igralcih in v športih, pri katerih gre za turnirski sistem tekmovanja. Dobitniki bronaste medalje so turnir končali z zmago v boju za tretje mesto, medtem ko so "srebrni" turnir končali s porazom. To je morda tista razlika. Večjo težo ima zlata medalja le pri športnikih, ki so osvojili že vrsto medalj. Načeloma pa je vsaka medalja vredna spoštovanja, in če bo na to tako gledala tudi javnost, se nihče ne bo obremenjeval, da je osvojil "le" srebrno medaljo.

Letošnje OI so bile rekordne po številu medalj za slovenske športnike. V preteklosti kljub veliki podpori javnosti in države ter gospodarstva z akcijami, kot je bila Podarim-dobim, so bili slovenski športniki bistveno manj uspešni kot v času vsesplošne krize.

Slovenija veliko vlaga v izobraževanje kadra, v načrtno strokovno delo. Veliko slovenskih strokovnjakov je vključenih tudi v druge ekipe. Dobri rezultati so posledica dobrega in kakovostnega dela v športu na zelo širokem področju. To se mora nekje poznati in v športu se merijo rezultati.

V Sloveniji v teh časih športni navdušenci in strokovnjaki večkrat izražajo bojazen glede naslednikov trenutnih športnih šampionov. Mlajše generacije naj bi bile bistveno manj zavzete za športno udejstvovanje, saj jih zanimajo številne druge dejavnosti. Ali uspehi na tekmovanjih, kot so OI, še pritegnejo najmlajše generacije, da v njih zraste želja po ukvarjanju s športom?

Smernice zadnjih let kažejo, da imajo otroci slabe gibalne sposobnosti, vendar je zadnja precej velika raziskava pokazala, da se je trend po dolgem času znova obrnil navzgor. To najbrž pomeni, da se otroci spet malce več ukvarjajo s športom, saj spoznavajo, da je šport neka dejavnost, ki izboljša kakovost življenja, ne glede na to, ali gre pri tem za doseganje vrhunskih rezultatov.