Pasivnega kapitalizma je konec, prihodnost je v demokratičnih podjetjih, pravi predavateljica s FDV-ja Aleksandra Kanjuo Mrčela. V klasičnem kapitalističnem podjetju človek nima nobene kreativnosti, z njim ga veže samo finančna vez. Ljudje pa morajo biti povezani s podjetjem, le tako bodo dejavni. Zato morajo biti tudi nagrajeni, kar pa jim omogoča aktivna (so)lastniška pravica, je dejala.

Zadruga naj ima svojo dobro banko
Na kritiko, da so demokratična podjetja na trgu neuspešna, pa je odgovorila s primerom španske korporative Mandragola. Ta je namreč pomanjkanje kapitala oziroma posojil iz klasičnih bank rešila z ustanovitvijo svoje notranje, sistemske, dobre banke. Ta posluje po enakih zakonitostih kot vse druge banke, le da »nima predsodkov» do dajanja posojil podjetju, ki mu v ospredju ni izključno doseganje dobička, ampak splošna korist zaposlenih in skupnosti.
Aleksandra Kanjuo Mrčela je dodala tudi, da v Veliki Britaniji s posebnim skladom podpirajo zadružništvo. »Naše izbire so vedno umeščene v okolje. Naredili smo pa klimo, zakonodajo in okolje, ki niso prijazni do zadružništva«.

Zadruga: sliši se socialistično, izvira pa iz krščanstva
Čeprav zadruge dišijo po socializmu, je Mitja Svete iz Mreže za demokracijo opozoril, da so nastale še v času krščanstva in so torej veliko starejše od jugoslovanskega socializma.

Izpostavil je potrebo po nadgrajevanju obstoječe zakonodaje, ki ureja soupravljanje v podjetjih. To namreč ni obvezno in se v ničemer ne nanaša na lastniška razmerja. Poleg obveznosti bi bilo treba po njegovem uvesti tudi možnost zadržanja odločitev uprav, če te škodujejo zaposlenim in lokalnim skupnostim. »Soupravljanje je funkcionalno le tam, kjer je tudi solastništvo,« je opozoril in spomnil na primer Fructala, kjer so se strahovi izkazali za upravičene, odločitve pa škodljive za lokalno okolje.

»Kapitalistična podjetja so uspešna zaradi zunanjih pogojev: Apple je zelo uspešen, a tam, kjer ga izdelujejo, imajo ob tovarnah mreže, ki preprečujejo samomore delavcev, ki ne zdržijo pritiska,« opozarja Svete in dodaja »Raje imam nižji profit in večjo zaposlenost«.

Skrajšani delovni čas zaposluje
Psihologinja Nika Kozjak je opozorila na dobre lastnosti skrajšanega delovnega časa, ki znižuje brezposelnost. Glede na podatke Eurostata imajo države, kjer se delo deli na večje število ljudi, nižjo brezposelnost in večjo produktivnost. Izpostavila je tudi prednosti »polovičke«, saj preko nje mladi pridejo takoj do izkušenj, še vedno pa imajo dovolj časa, da razmišljajo kreativno in ustanovijo svoje podjetje, je dejala. Prav tako je zelo pozitivna praksa zaposlovanja za polovico delovnega časa v postopnem upokojevanju, v Britaniji so ugotovili manj samomorov ob upokojitvah, ko so se te začele izvajati postopoma. Starejšim so dali priložnost, da so svoje znanje in izkušnje prenesli na mlade.

Preprečiti napredovanje psihopatskim narcisom
»Žalosti me, da je v javnem sektorju predpostavka, da je neuspešen tisti, ki ne dela za polni delovni čas. Ker ljudem vzamejo polovico plače, se polovičke še bojijo,« pravi Nika Kozjak. V nasprotju s Slovenijo, je dodala psihologinja, kadrovske službe v Avstriji v podjetjih preprečujejo psihopatskim narcisom napredovanja. V Avstriji je po njenih besedah dolgoročna stabilnost standard.

Kako preprečiti selitev kapitala?
Marko Kržan z Delavsko-pankerske univerze je opozoril, da je edino merilo uspešnosti v kapitalizmu učinkovitost oziroma profitna stopnja. Medtem pa v njegovem modelu delavci postanejo nosilci gospodarjenja, dohodek kolektiva pa ostaja v podjetju oziroma se deli tako, da obstaja trojna enakost ljudi kot državljanov, zaposlenih in potrošnikov. Kapital, namreč, beži tam, ker se pričakujejo visoki profiti, v njegovem modelu pa dohodek ostaja oziroma gre tja, kamor določijo zaposleni in lokalna skupnost.