Hrvaški Večernji list, ki povzema stališča treh strank, SDP, HSLS in stranke prava, ugotavlja, da na Hrvaškem ni politične volje, da bi vprašanje meje prepustili sodišču za pomiritve in arbitražo, ki mu predseduje Robert Badinter. Med člani sodišča Ovseja so kar štirje Slovenci - Dimitrij Rupel in Borut Bohte kot konciliatorja, Miha Pogačnik kot arbiter in Patrick Vlačič kot namestnik arbitra - in le dva Hrvata, Božidar Bakotić in Stanko Nick.

V okviru sodišča deluje tudi slovenska ustavna sodnica Mirjam Škrk, ki ima prav tako status arbitra in je nadomestna članica t. i. Urada sodišča, ki ga sestavljajo Badinter kot predsednik in še štirje člani.

Strokovnjak stranke prava za zunanjo politiko, nekdanji hrvaški zunanji minister Mate Granič, poziva premierja Iva Sanaderja, naj slovenski predlog nemudoma zavrne. Po njegovih besedah je meddržavno sodišče veliko boljša rešitev od komisije Ovseja, saj je rešilo že kakih 50 tovrstnih primerov, medtem ko sodišče za pomiritve in arbitražo ni rešilo še nobenega.

Mato Arlovič iz opozicijske Socialdemokratske stranke (SDP) je spomnil na 139. člen ustave, ki pravi, da morata prenos ustavnih pooblastil na mednarodne organizacije potrditi najmanj dve tretjini poslancev, kar naj bi veljalo tudi za posredovanje Badinterja.

Del hrvaške javnosti in nekateri politiki menijo, da gre za dogovore med slovenskim in hrvaškim premierom, zato pričakujejo, da bo Sanader v kratkem sklical sestanek predsednikov parlamentarnih strank in jim pojasnil, kaj se v resnici dogaja.

Nezavezujoča pomiritev ali zavezujoča arbitraža
Leta 1995 s Konvencijo o sporazumnem reševanju težav in arbitraži (potrjena v Stockholmu l. 1992) ustanovljeno sodišče v okviru Ovseja ima sedež v Ženevi. Namenjeno je vzpostavljanju mehanizmov za mirno reševanje odprtih vprašanj med posameznimi državami, ko te izčrpajo možnosti za medsebojne dogovore. Stocholmsko konvencijo je ratificiralo 33 držav. Posreduje lahko v mejnih, ekoloških ali gospodarskih sporih. Pomiritvene komisije in arbitražna telesa so oblikovana ad hoc, zato delovanje sodišča ni trajno in neprenehno.

Temeljni mehanizem, ki je sodišču na voljo, je sporazumna rešitev odprtih vprašanj med stranema. Pogoje za rešitev lahko predlaga posamezna članica ali pa jih k reševanju pristopi več. Po zaključku postopkov posebna komisija sestavi in predstavi poročilo, v katerem navede tudi priporočila. Stranki v postopku - državi z odprtimi vprašanji - imata zatem 30 dni časa za odločitev, ali bosta priporočila upoštevali. Če v tem časovnem okviru na obzorju ni sporazuma, razen o nadaljevanju postopka z arbitražo, sodišče oblikuje poseben arbitražni tribunal, katerega odločitev je za državi zavezujoča.