Pred tridesetimi leti so se odvili pospešeni koraki na poti samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Politične stranke in vodstvo so se poenotili, da bodo projekt osamosvojitve predali v odločitev državljanom. "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" je pisalo na plebiscitnem lističu manj kot tri tedne pozneje.

"Do prvih pobud za izvedbo plebiscita je prišlo že na začetku oktobra 1990, v času prvega večjega konflikta z jugoslovansko armado. Na skupščinskem zasedanju je poslanska skupina Socialistične stranke Slovenije predlagala izvedbo plebiscita, na katerem bi se slovenski volivci še pred sprejemom nove ustave lahko izrekli za samostojno Slovenijo," zametke opiše kustosinja Irena Ribič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, kjer so ob obletnici pripravili novo razstavo z naslovom Slovenci so glasovali za samostojno državo, ki pa bo začasno zaradi epidemioloških razmer dostopna le na spletu.

A tedaj je vladajoča koalicija Demos menila, da je za to prehitro, preveč tvegano in da je treba najprej sprejeti ustavo, čeprav je imel Demos plebiscit v svojem programu že vse od začetka leta 1990. Ker pa se je sprejemanje ustave zaradi mnogih vloženih amandmajev zamikalo, so novembra v Demosu sklenili, da vseeno prej izvedejo plebiscit. Oblikovalci ustave iz Demosovih vrst v ustavni komisiji Tine Hribar, Peter Jambrek in Tone Jerovšek so v Poljčah skupaj s predsednikom Demosa Jožetom Pučnikom o ideji prepričali Demosove poslance, med katerimi je bilo nekaj zadržanosti.

Mešani odzivi in previdnost

Predlog je naletel na mešan odziv tudi v opoziciji, ki je trdila, da je znova postavljena pred izvršeno dejstvo. "Sredi novembra je vlogo nekakšnega mirovnega posrednika tedaj prevzel predsednik Predsedstva RS Milan Kučan in je s sklicem seje, ki so se je udeležili predsedniki parlamentarnih strank, umiril strasti med opozicijo in koalicijo," v podkastu MNZS-ja pove kustosinja Irena Ribič.

Milan Kučan se je 25 let pozneje v intervjuju za zbornik Slovenija in pika! spominjal, da je bil "plebiscit zelo občutljiva stvar in izjemno pomemben zgodovinski projekt Slovencev. Vsako neusklajeno delovanje bi ga lahko ogrozilo."

V drugi polovici novembra so se na pobudo predsednika Demosa Jožeta Pučnika predsedniki strank znova sestali in sprejeli soglasje o najpomembnejših točkah ‒ o plebiscitnem vprašanju in datumu izvedbe. "Časnik Delo 20. novembra 1990 poroča, da naj bi se večina predstavnikov strank strinjala, da bo plebiscit izveden med 15. decembrom in 15. januarjem, zakon o plebiscitu pa naj bi v parlamentu sprejemali z dvotretjinsko večino, točen datum plebiscita pa bi skupščina določila na podlagi predloga, ki bi ga skupaj izoblikovala republiško predsedstvo in vlada," o tem, kakšni so bili načrti, za katere so iz medijev izvedeli volivci, pove kustosinja Ribič.

Koliko glasov je dovolj?

Največja razhajanja med Demosom in opozicijo so bila pri določitvi kvoruma ‒ torej, pod katerimi pogoji se plebiscit razglasi kot uspešen. Nekatere Demosove stranke so zagovarjale različico, da mora glasovati večina volivcev, ki bodo prišli na volišča, medtem ko je opozicija zagovarjala, da mora za uspešnost plebiscita glasovati večina vseh volilnih upravičencev. V Demosu so stališče opozicij razumeli kot zavlačevanje oziroma oviranje izvedbe plebiscita, iz opozicije pa so na vladajočo koalicijo leteli očitki, da ne zaupa lastnemu narodu.

Sorodna novica Dušan Plut: Le v samostojni Sloveniji sem videl obet za zeleno Slovenijo

"Ta pogajanja so me takrat zelo presenetila. Pogovori so potekali dolgo v noč, spomnim se, da sva s Spomenko Hribar, s katero sva zagovarjala absolutno večino, hodila do posameznih članov Demosa ter jih preprečevala, da moramo zaupati ljudem, saj sicer nimam smisla, da imamo samostojno državo, s katero se prava večina ne strinja," je v intervjuju za MMC pred letom dni takratno ozračje povzel predsednik Demosove koalicijske stranke Zeleni Slovenije in član predsedstva Slovenije Dušan Plut.

Po dolgotrajnih pogajanjih je bila na začetku decembra sprejeta različica, ki jo je zagovarjala opozicija ‒ plebiscit bo uspešen, če bo ZA večina vseh volilnih upravičencev. Pravico do glasovanja so imeli vsi, ki so imeli splošno volilno pravico.

Šest mesecev časa

Obstajala so tudi različna mnenja, kdaj razglasiti samostojnost po uspehu na plebiscitu. "Na sestanku v Poljčah so nekateri zastopali idejo, da bi suverenost razglasili kar na dan razglasitve izidov plebiscita. Vlada je na srečo nastopila z zelo treznimi pogledi, kar je pripeljalo do dogovora, da moramo samostojnost razglasiti najpozneje v šestih mesecih. Takrat namreč še nismo bili pripravljeni za morebitni močnejši vojaški spopad," je pred dnevi za STA razkril Lojze Peterle, tedanji predsednik vlade in predsednik stranke SKD, ki je bila del Demosove koalicije.

Nihče ni glasoval proti

Pravne in tudi sicer trdne temelje izvedbi plebiscita so postavili pred točno 30 leti ‒ 6. decembra 1990 je v parlamentu potekalo glasovanje o Zakonu o plebiscitu o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Sprejet je z 203 glasovi za. Nihče ni bil proti, štirje so se vzdržali.

Glasovanje je potekalo v močno zastraženi skupščini, saj so se odgovorni bali, da ne bi v času seje prišlo do neljubih posegov zveznih sil. V arhivu RTV Slovenija hranijo TV Dnevnik tega dne, ki nam po 30 letih približa takratno dogajanje:

Plebiscitno vprašanje se je glasilo 'Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?'. Tako oblikovano vprašanje je namreč omogočalo tudi možnost konfederativne zveze v jugoslovanski državi, zapiše zgodovinar Zdenko Čepič v drugem delu Slovenske novejše zgodovine.

Po sprejetju tega zakona je bil podpisan medstrankarski sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu, s katerim so se vse stranke zavezale, da bodo delovale usklajeno, saj se zavedajo zgodovinskega pomena odločanja na tem plebiscitu.

Podpora javnosti se je večala

"Med seboj se nam ni bilo tako težko dogovoriti. Navsezadnje smo se dogovorili o plebiscitnem zakonu, kar ni bilo preprosto. Tudi takratna enotnost, o kateri se danes toliko govori, ni bila dosežena kar tako, sama po sebi. Sporazum med strankami je zasluga Spomenke Hribar. Ta enotnost je bila pomembna, da so se ljudje lahko prepričali, da v političnem vodstvu in med strankami ni razlik pri tem vprašanju. Skupaj bomo nosili odgovornost za dejanje, za katerega smo jih povabili na plebiscit. Če bi imeli ljudje občutek, da te enotnosti ni, bi se lahko zgodilo, da bi en del Slovencev glasoval proti drugemu delu. Tako rezultat ne bi bil ne prepričljiv ne legitimen, predvsem pa bi izgubili zgodovinsko priložnost. Zato se je bilo vredno toliko ukvarjati z zakonom in s sporazumom med strankami," se je v zborniku Slovenija in pika! spominjal tedanji predsednik predsedstva RS Kučan.

Ob tem se je povečala tudi podpora javnosti. Politiki različnih usmeritev so hodili po krajih po Sloveniji in razglašali 23. december za dan odločitve.