Tako razmišlja Borut Ošlaj, ki študentom filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti predava pri predmetu etika in je hkrati podpredsednik Komisije za medicinsko etiko, ki ima v zadnjem času veliko dela. Ošlaj je tudi soustanovitelj Gibanja svetovni etos Slovenija. Svetovni etos je projekt iskanja in uveljavljanja skupnih vrednot v družbi ne glede na posameznikova življenjskonazorska prepričanja in vrednote.

Novinarji se že ves čas epidemije trudimo posredovati znanja naravoslovnih in družboslovnih strokovnjakov in znanstvenikov, da bi ljudem predali najboljše znanje, kar ga v državi premoremo. A morda smo nekoliko zapostavili etiko kot filozofsko disciplino, ki nam lahko pomaga razčleniti in razumeti številne moralno-etične dileme, ki se vrstijo že od začetka epidemije.

Med dogovarjanjem za intervju ste zapisali, da so razmere v družbi že dalj časa izrazito zaostrene in celostno gledano nepravične oziroma neetične. Kaj ste mislili s tem?

Krizne razmere, in te zdaj v njeni specifični pandemski obliki trajajo že več kot leto in pol, so že po definiciji nepravične, saj jih opredeljujejo porušena ali resno načeta politična, socialna, gospodarska in številna druga vitalna razmerja. Poleg tega je naša družba tudi precej pristranska in zlasti po ideološko-političnem ključu močno razdeljena, kar še dodatno slabi pogoje pravičnejših odnosov na vseh za širšo skupnost ključnih področjih.

S pandemijo se je vse to le še poglobilo in deloma preneslo tudi na aktualno konfliktno razmerje med cepljenimi in necepljenimi. Da naketeri prispevajo k boljšemu zdravstvenemu stanju družbe in k normalizaciji življenja, drugi pa ne, z družbeno pravičnostjo kot sorazmerno porazdelitvijo tveganj in koristi nima veliko opraviti. Upoštevati moramo tudi, da necepljeni in ukrepe bojkotirajoči hkrati in brez zadržkov enakovredno uživajo tudi nekatere svoboščine in razrahljane ukrepe, ki so jih v pomembni meri omogočili tisti, ki so se cepili in tisti, ki spoštujejo omejitvene ukrepe; in kar je še bolj skrb vzbujajoče, nevede še dodatno poglabljajo krizne razmere, v katerih se zaradi premajhnega števila cepljenih empirično dokazljivo povečuje število mrtvih, resno obolelih in se zmanjšuje dostopnost zdravniške oskrbe za vse.

Ali je običajno, da se v izrednih razmerah, kot so vojne ali epidemije, v družbi zamaje sistem vrednot?

Vrednote so vselej na preizkušnji, v izrednih razmerah, kot so vojne in epidemije, še toliko bolj. Težko bi pa enoznačno pritrdil, da se je v aktualni pandemiji zamajal sistem vrednot. Če bi odgovoril z da, bi predpostavil, da smo pred tem živeli z določenim prakticirajočim sistemom vrednot, kar pa ne drži. Verjetno ne pretiravam, če glede tega pripomnim, da je za našo družbo vse od osamosvojitve naprej značilna odsotnost enotne, jasne in splošno sprejemljive vrednotne naravnanosti. Najvišjo stopnjo sistematično vrednotne naravnanosti pri nas še vedno sicer kaže katoliška morala, ki pa seveda ne zajema celotne družbe.

Gotovo pa lahko rečemo, da je pandemija poglobila že prej prepoznavno vrednotno dezorientacijo; z dodatkom, da tudi v drugih primerljivih državah razmere niso bistveno boljše, so pa praviloma manj konfliktne in skrb vzbujajoče.

Lanskega decembra je zaradi covida-19 v Sloveniji na dan umiralo "za avtobus ljudi". Med njimi je bilo mnogo oskrbovancev domov za starejše. Smo zanje v dani situaciji naredili vse, kar bi lahko?

Na to vprašanje težko verodostojno odgovorim, ker konkretnih razmer v domovih za starejše ne poznam dovolj oz. zgolj iz "druge roke". Toda če izhajamo iz poznavanja človeka in družbenih sistemov, potem precej zanesljivo lahko na splošno ugotovimo, da so situacije, znotraj katerih ljudje naredimo vse, kar bi v danih razmerah lahko naredili, povsod razmeroma redke. Še toliko bolj se to izrazi v skupnostih, kot je naša, te slabijo njihove notranje delitve.

Spomnimo, številni svojci se od umirajočih zaradi preprečevanja širjenja okužb niso mogli posloviti. Udeležba na pogrebih je bila omejena na 10 ljudi. Kako ljudje doživljamo tako hude posege v svoje najintimnejše potrebe, kot je potreba po slovesu?

Za tiste, ki so do svojih bližnjih že pred tem gojili tesne, ljubeče, skrbne in odgovorne odnose, so v vprašanju opisane okoliščine gotovo nevzdržne in travmatične. Potreba po zadnjem slovesu od spoštovane ali celo ljubljene osebe po svoji globini in silovitosti presega večino potreb, s katerimi smo vsakodnevno soočeni. Če in ko je zadnje slovo onemogočeno, to lahko pusti tudi resne psihične težave.

Hkrati pa moramo tudi razumeti, zakaj so bili v določenih razmerah stiki omejeni ali pa jih sploh ni smelo biti. Na tehtnici je bila dilema, dopustiti stike med svojci in umirajočim na eni in številčnejše udeležbe na pogrebih na drugi strani, ter tako zadostiti globoki potrebi in pravici do zadnjega slovesa, vendar na ta način tudi tvegati povečano možnost širjenja virusa oz. njegovega dodatnega vnosa v prostore z najranljivejšo skupino ljudi, ali jih omejiti oz. prepovedati, ter na ta način sicer zmanjšati omenjene nevarnosti, a hkrati močno omejiti pravice bližnjih in žalujočih. Kakšna je bila odločitev, vemo. Ali bi se dileme lahko lotili tudi drugače, z večjo mero občutka za temeljne medčloveške potrebe in ob hkratnem zagotavljanju varnosti, pa kot rečeno presega moje poznavanje konkretnih razmer na tem področju.

Pričakovali smo, da nas bodo cepiva rešila tovrstnih stisk, ki so zaznamovale leto 2020. Zdi se, da v slovensko družbo niso prinesla "odrešitve", temveč razkol, raz-cepljenost …

Nasprotovanje cepljenju določenih družbenih skupin ni le slovenska posebnost, je pa delež proticepilcev pri nas res nesorazmerno visok, še zlasti če se primerjamo z nekaterimi drugimi, predvsem zahodnimi in severnimi evropskimi državami, s katerimi se tudi sicer pogosto želimo primerjati in po njih zgledovati. Kot sem poudaril že pri vašem prvem vprašanju, odločitev proticepilcev poglablja družbeno nepravičnost, v že tako načeto družbeno telo zarezuje nove delitve in stopnjuje nestrpnost.

Žal so k nastalemu razkolu precej prispevali tudi sicer nezdrava politična in ideološka razmerja v družbi, ki se izražajo skozi tako rekoč vse družbene sisteme, vključno z mediji in vsaj deloma tudi akademsko sfero, in za katere z gotovostjo trdim, da so pogosto zasenčila problematiko pandemije in to celo izkoriščala za ozke politične cilje tako pri enih kot pri drugih.

Seveda pa specifične ideološko-politične razmere pri nas, čeprav najbolj izstopajo, niso edini razlog za visok delež necepljenih. Sem moramo prišteti tudi atomizacijo sodobne družbe, hipersenzibilnost in z njo povezane strahove, vlogo družbenih omrežij, erozijo kritičnega mišljenja, nezadostno razumevanje dosežkov znanosti in nezaupanje v njih, željo določenih skupin, da končno opozorijo nase in zagrabijo ponujeno priložnost, čeprav z najbolj obskurnimi stališči in cilji. V tem kontekstu kaže omeniti tudi pogosto in z nevednostjo povezano podcenjevanje virusa posameznikov in skupin. Skratka, razlogi za razkol se številni in kompleksni, zato pa je ta tudi globlji kot drugod.

20. novembra 2020, dober mesec preden bi cepiva prišla v državo, je Komisija za medicinsko etiko, katere podpredsednik ste, zapisala: "Na vprašanja javnosti in bolnikov naj se sproti odgovarja, stališče javnosti do cepljenja naj se preverja tudi z anketami, ki naj povedo, kaj ljudi najbolj moti in česa jih je strah. Na ta način se bosta stroka in zdravstvena politika najučinkoviteje zoperstavili morebitni ponovni kampanji proti cepljenju in vnašanju nemira ter nezaupanja v njegove učinke." Je bila ta naloga izpolnjena?

Komisija za medicinsko etiko je pozvala k višji stopnji družbene dialoškosti, sodelovanja, pojasnjevanja in reševanja nastalih dilem na relaciji javnost–stroka–politika. V kolikšni meri smo kot družba temu apelu sledili, ni težko ugotoviti. Bi pa se morali vsi centri vpliva in moči vprašati, ali so res storili dovolj in to brez fige v žepu, da bi javno in znanstveno podprto zagovarjali smiselnost in nujnost cepljenja kot najboljšega ukrepa za zajezitev pandemije. Žal so nekateri med njimi pretežni del trajanja pandemije precej več pozornosti namenjali političnim težavam kot zajezitvi virusa. Ne trdim, da te težave niso resne, so pa v določenih razmerah gotovo manj resne in pomembne kot zaščita življenj; predvsem tistih iz najranljivejših družbenih skupin.

Takšno stanje je v precejšnji meri vplivalo na to, da se je virus pri nas lahko hitreje širil; dolgo časa ga kot družba nismo jemali dovolj resno in s koordiniranimi močmi omejevali njegovega pustošenja. Zato ne preseneča, da sodimo med države, ki so na dnu uspešnosti pri cepljenju in blizu vrha glede na število okužb, hospitalizacij itd. Presenečata pa pogosto začudenje in sprenevedanje glede razlogov, ki so do tega privedli. Imam občutek, da se je to deloma spremenilo šele v zadnjih dveh mesecih, ko so številke hospitalizacij in smrti poskočile v nebo. Pri tem ne mislim toliko na pospešitev dinamike cepljenja, temveč na večje spoštovanje drugih zaščitnih ukrepov.

Žal imamo ljudje, ne glede na kulturna ozadja, čudaško in hkrati tudi nevarno lastnost, da se resnično zganemo šele takrat, ko je skoraj prepozno, neredko pa tudi, ko je že prepozno. K sreči toliko pameti, kot kaže, le še premoremo, smo se tokrat sicer odzvali zelo pozno, a ne prepozno – kolaps zdravstvena sistema smo verjetno preprečili, a bili smo na njegovem robu. Razlog za pretirano zadovoljstvo pa to ne bi smel biti. Tu je omikron. Cepljenje je po vseh znanstveno potrjenih merilih najučinkovitejša in tudi najmanj tvegana oblika spopadanja z virusom; če ne gre drugače, bi bilo v danih razmerah vsaj za nekatere skupine etično utemeljeno tudi obvezno cepljenje.

Toda kako naj družba preboli smrt 20-letnega dekleta, ki je bila posledica cepljenja s cepivom Janssen, ne da bi pri tem kričali drug na drugega?

Ne vem, zakaj je smiselno nenehno s prstom kazati na ta primer, ki je res tragičen, a tudi izjemno redek, in na ta način po nepotrebnem prilivati olja na ogenj nezaupanja in jeze proticepilcev. Mar ne bi bilo bolj smiselno in tudi etično upravičeno, da našo pozornost namesto skrajno redko resnim stranskim učinkom cepljenja v precej večji meri posvetimo pogostim in resnim posledicam okužbe, v zadnjem času več kot 10 dnevno umrlim, prenapolnjenim bolnišnicam in njihovim intenzivnim oddelkom? Je res prav, da o smrti ene same tragično preminule osebe zaradi cepljenja govorimo več tednov in temu posvečamo dolge kontaktne oddaje, vse tiste, ki dnevno izgubljajo boj z virusom pa strpamo v eno samo številko, in jo kot statistično zanimivost omenimo bolj mimogrede?

Bojim se, da je nesorazmerno velik medijski in javni interes ob tragično umrli osebi za posledicami cepljenja z vektorskim cepivom dodatno vplival na zmanjšanje pripravljenosti posameznikov, da se cepijo. Iz nemškega medijskega prostora, ki ga poznam razmeroma dobro, ne poznam niti enega primera podobnega poročanja, pa ne zato, ker v Nemčiji nihče ne bi umrl za posledicami cepljenja, temveč zato, ker natančno vedo, da je cepljenje edino učinkovito, sorazmerno varno in za večino dostopno orožje v boju zoper virus, in ker bi s tako nesorazmernim poročanjem delali ne le uslugo vsem, ki praviloma s slabimi argumenti zavračajo cepljenje, temveč bi tako hkrati še dodatno poglabljali njihov strah.

Pristop, ki smo ga izbrali mi, je nedvomno izrazito kontraproduktiven pri skupnem prizadevanju za premagovanje epidemije in zmanjševanje števila smrti. Skratka: če bi se temu tragičnemu primeru posvečali z več razsodnosti in z manj selektivnim sočutjem, hkrati pa bolj strokovno in manj senzacionalistično, bi bilo tudi "manj kričanja drug na drugega" oz. do njega sploh ne bi prišlo.

Toda ali ne gre pri sprejemanju manjšega števila smrti in zdravstvenih težav, ki so posledica cepljenja, za logiko "cilj posvečuje sredstva", manjšino bomo žrtvovali v korist večine?

Pandemija je tipični primer krize, v kateri smo prisiljeni izbirati med bolj ali manj tveganimi odločitvami in dolžni, kakor koli je to včasih zelo težko, tehtati med manjšim in večjim zlom. Če pri tem nimamo oz. ne poznamo drugih, manj drastičnih rešitev, potem je ne le logično, temveč tudi etično upravičeno izbrati manjše zlo. Cepljenje je po vsem, kar že vemo, in danes vemo že precej, neprimerno manjše družbeno tveganje kot necepljenje. Če se ne cepimo, tvegamo za nas same in za družbo precej več, kot če se cepimo. Razmislek, ki nas pripelje do takšnega sklepa, res ni zahteven. Rek, da "cilj posvečuje sredstva", v tem primeru zato ni primeren. Prvič zato, ker smo bili prisiljeni izbirati in se odločati, in drugič, ker nismo izbirali in tehtali med poljubnimi sredstvi, temveč le med tistimi, ki jih je bilo mogoče tudi etično upravičiti. Če se ob tem spomnimo, da so se podobno ali celo identično odločale in cepljenje kot najboljšo izbiro zagovarjale vse z našo primerljive države, potem smo lahko vendarle nekoliko mirnejši.

Tako zagovorniki kot nasprotniki cepljenja smo se znašli v enaki stiski – kako sobivati drug z drugim? Kako sobivati s človekom, ki prisega na drugačno lestvico vrednot?

To je v vseh okoliščinah težko. V konkretnem primeru pa je vendarle treba izpostaviti, da tu ne gre le za različne vrednote, temveč v etičnem smislu tudi za neenakovredne. Tisti, ki se ne želijo cepiti, zavestno ali nezavedno vrednoto lastnega življenja pogosto postavljajo nad vse druge vrednote. Neredko se denimo odločajo glede na vprašanje: kakšno tveganje cepljenje in virus predstavljata zame? Žal pri tem nanj ne odgovarjajo ravno prepričljivo, saj tudi z vidika individualistične perspektive posameznik zase sprejema precej večje tveganje, če se ne cepi, kot če se.

Številni posamezniki, ki se odločijo za cepljenje, pa vsaj načeloma vrednoto skupnosti in njenih interesov postavljajo nad vrednote posameznika. V vseh relevantnih moralnih in etičnih naukih je vrednota skupnosti nadrejena vrednoti posameznika. Navsezadnje je življenje vsakega posameznika že zajeto in zaščiteno znotraj vrednote skupnosti; če ga iz nje iztrgamo in osamosvojimo, v določenih okoliščinah močno tvegamo, da ne ogrozimo le moči in varnosti skupnosti, temveč posledično tudi obstoj vsakega posameznika v njej. Tudi empirično je dokazljivo, da nobena družba, v kateri vrednota skupnosti ni postavljena nad vrednoto posameznika, v kriznih razmerah ne deluje ravno dobro.

Seveda pa bi preveč posploševali, če bi vsem, ki so cepljeni, pripisovali takšno vrednotno lestvico. Številni so se cepili tudi iz bolj pragmatičnih ali celo egoističnih razlogov: cepljenje kot vstopnica v javno življenje, ali zato, ker so pravilno presodili, da je za njih osebno cepljenje manj tvegano kot necepljenje.

Drug z drugim, če se vrnem k vašemu vprašanju, lahko v takšnih razmerah smiselno sobivamo le tako, da se o vseh dilemah strpno in argumentirano pogovarjamo ter s skupnim naporom opozarjamo na prednosti in pomanjkljivosti različnih argumentov, vrednot, stališč in dejanj, za katere se zdi, do so v konfliktu. Vsi v vseh razmerah sicer nikoli ne bodo razumeli in sprejeli vseh argumentov, neredko tudi najbolj prepričljivih ne, kljub temu pa je zavržno in neproduktivno tiste, s katerimi se ne strinjamo, izpostavljati javnemu zgražanju in posmehu – tudi tedaj ne, ko imamo evidentno prepričljivejše argumente v žepu.

Znotraj predmeta etika študentom filozofije med drugim predavate o človekovi zmožnosti moralnega delovanja v obdobju pluralizma in vrednostnega relativizma. Je človek v sodobnem zahodnem svetu izgubil moralni kompas?

Metafora izgubljenega moralnega kompasa je stara več kot sto let. V evropski javnosti se je začela pogosteje pojavljati že v drugi polovici 19. stoletja (smrt boga, nihilizem, relativizem …). Prepričljivo odgovoriti na vprašanje ali smo ga res izgubili ali ne je odvisno od tega, kaj z moralnim kompasom mislimo. Kar na splošno pritrditi izgubi moralnega kompasa pa bi bilo vendarle pretiravanje. Če bi človeštvo tak kompas resnično nekoč posedovalo, potem pa ga naenkrat v določenih okoliščinah izgubilo, potem zelo verjetno kot družba sploh ne bi mogli živeti, celo preživeti ne.

Človek je med drugim tudi animal morale: brez določenih moralnih občutkov, navad, norm, načel, vrednot itd. tudi najbolj preprosti medčloveški odnosi namreč sploh ne bi bili mogoči. Morale se torej ne moremo tako preprosto znebiti, zato vsa stvar ni tako črna, ko jo včasih želimo naslikati, res pa je, da smo z danim stanjem moralnosti in etičnosti precej nezadovoljni, kar kaže, da slutimo, da bi lahko bilo tudi precej bolje. Skupni razmislek v smeri, zakaj je tako, kot je, in kaj storiti, da bi bilo bolje, je danes nujnejši kot kadar koli prej.

Za kako "etičen narod" smo se med epidemijo izkazali Slovenci? Katere tradicije vplivajo na naš moralno-etični kodeks, če ta sploh še obstaja?

Iz že podanih odgovorov na vaša vprašanja skoraj nedvoumno sledi, da močno dvomim o "etičnosti" našega naroda. Že ob začetku izbruha pandemije sem v nekem intervjuju dejal, da nam virus kaže zrcalo in da podoba, ki jo vidimo v njem, ni ravno spodbudna. Takrat sem predvsem mislil na za nas značilno ideološko-politično zaslepljenost, ki je že prej dosegla patološke razsežnosti.

Glede različnih tradicij, o katerih me sprašujete, so poenostavljeno rečeno pri nas najbolj vplivne krščanska, socialistična in liberalna. Vsaka od teh premore lastno selekcioniranje in razvrščanje temeljnih vrednot. Krščanska in socialistična, ta je precej svojega vpliva že izgubila, sta si po svojih etičnih izhodiščih precej bližji, kot se zdi. Od obeh pa se precej razlikujejo libertarni koncepti razumevanja človeka in njegove vloge v družbi; zlasti pri tem mislim na dominantno vlogo pravic in svoboščin posameznika.

V vseh "zahodnih" kulturah ima danes največ vpliva in moči prav ideologija liberalizma, za katero Harari pravi, da je ortodoksna religija humanizma. Celostno gledano jo označujem za razmeroma spodleteli projekt. Pa ne zato, ker bi bil proti pravicam in svoboščinam, te so namreč za etičnost družbe še kako pomembne, temveč zato, ker za uspešno družbo zadovoljnih in uresničenih posameznikov nedvomno potrebujemo še kaj več kot le na ekonomskih računicah temelječe udinjanje čedalje bolj bizarni selfikulturi, če jo smem z nekaj neprikrite ironije tako imenovati.

Katera od etičnih dilem je bila za vas od začetka epidemije najtežja?

Ustavitev celotne družbe (lockdown), da ali ne. Vprašanje skratka, kako daleč iti z ukrepi, da ne bi zavezali povratne zanke in z njo naredili več škode kot koristi. Še danes na vprašanja "prave mere" ni mogoče preprosto in prepričljivo odgovoriti; predvsem zato ne, ker zaradi nepredvidljive narave virusa in družbenih dinamik v nobenem trenutku ni mogoče z gotovostjo napovedati, kako se bodo razmere zaradi sprejetih odločitev odvijale v prihodnje.

Ker smo v razmerah, v katerih tema nevednosti iz marca 2020 ni več tako črna, svetloba znanja in gotovosti, ki ju je danes že precej več, pa še ni povsem pregnala teme noči, nas soočanja z resnimi etičnimi dilemami verjetno čakajo tudi v prihodnosti. Menim, da je prav etično reševanje družbenih dilem (odgovorno, nepristransko, celostno, usmerjeno v dobro človeštva in narave) hkrati tudi najbolj avtentični, prepričljivi in uspešni način utrjevanja humanizma. Prav to pa je najtežja od vseh nalog. Bolje ko se z njo spopadamo, bolj utrjujemo etičnost in humanost družbe.

Je človek po naravi etično bitje ali to šele postane?

Človek je po naravi bitje, ki je sposobno kompleksnega moralnega ravnanja. Rojen je torej z nekakšno moralno skico (sem sodijo tudi številni moralno relevantni občutki, kot so sočutje, skrbnost, predanost …). Toda od njega, še zlasti pa od kulturnega okolja je odvisno, do katere mere bodo biološko dane moralne predpostavke zaživele in se prelile v moralnost ali celo etičnost posameznikov in družbe.

Z etičnostjo torej mislim nekaj drugega kot z moralo in moralnostjo: Etičnost je metamoralna sposobnost celostnega in nepristranskega presojanja in odločanja, hkrati pa tudi samokritičnega preverjanja lastnih in družbenih moralnih navad, prepričanj, norm in vrednot. Tako rekoč vsi ljudje skozi procese socializacije vsaj do določene mere postanemo moralni, kar pomeni, da delujemo v skladu z nekaterimi moralnimi občutki in navadami, hkrati in s časom pa prevzamemo tudi določena moralna pravila, vrednote in načela.

Z etičnostjo je drugače, saj si jo je zaradi višje stopnje njene refleksivnosti in kompleksnosti bistveno težje pridobiti; zato jo tudi precej redkeje zaznavamo v družbah. Zlasti v naši, ki bi zaradi nakopičenih in praviloma samozadolženih težav potrebovala večje število etičnih, nepristranskih in odgovornih oseb na ključnih družbenih položajih, je teh skrb vzbujajoče malo. Velja pa tudi obratno: Ker jih je tam, kjer je to za družbo najpomembneje, tako malo, smo tam, kjer smo. Če ne bomo vsi skupaj več iskrenih naporov vlagali v to smer, ne vidim kako izboljšati stanje v družbi. Imamo torej lepo priložnost, da naš interni projekt humanizma, ki je obtičal v nezrelih in nepotrebnih razprtijah, znova obudimo, premislimo in utrdimo tudi na lastnih bogatih izkušnjah; prav gotovo tudi številnih pozitivnih, v katerih kaže črpati moč in navdih.