"Moja življenjska zgodba je zelo žalostna. Stežka govorim o svoji izkušnji, ampak upam, da bo moja izkušnja morda komu pomagala živeti drugače, ali pa vsaj spregovoriti o stiski. Ko sem bila stara pet let, je oče zapustil mojo mamo. Mama, moja starejša sestra in jaz smo ostale same. Čez čas je mama spoznala partnerja, ki je prišel živet k nam. Ne spomnim se, koliko časa je bilo vse v redu, pač pa tega, da se je ta človek naenkrat spremenil. Bil je zelo nasilen do moje mame, starejše sestre, do mene malce manj. Ne vem, zakaj je izbral ravno mojo sestro za večjo žrtev. To nasilje je trajalo več let in kot otrok nisem razumela, zakaj je tako. Dnevno sem bežala v gozd in si poiskala kotiček, kjer sem preživljala ure, dokler ni prišel večer in sem se vrnila domov v upanju, da se je situacija vendarle umirila in lahko grem mirno spat v svojo sobo, ki sem jo delila s svojo sestro.

Ko sem bila stara 12 let sem dobila polbrata. Tega sem se zelo razveselila. To je bila zame neke vrste odrešitev, imela sem motivacijo in zadovoljstvo, da sem si zapolnila čas in misli. Komaj sem čakala, da pridem iz šole in ga objamem. Vedno se me je razveselil. Očim pa je bil še vedno nasilen do moje mame, sestre, mene … K sreči tega ni prenašal moj polbrat. Ko sem bila stara 16 let, so šle stvari predaleč. Takrat sem se odločila, da se rešim. In da rešim mamo, sestro in polbrata. Odšla, pobegnila sem od doma in se ob pomoči dobrih ljudi stežka izšolala in uspela nadaljevati študij v Ljubljani. Ko sem obiskovala drugi letnik študija, me je poklicala mama in rekla, da jo bo ubil, če ji istega dne ne uspe oditi. Sploh ne vem, kako sem tistega dne prišla v rodno vas po mamo in polbrata (sestra se je medtem odselila k partnerju) ter ju odpeljala v materinski dom. Tako sem ju rešila. Morda tudi smrti.

Mama je bila kar nekaj časa v materinskem domu. Jaz sem študirala v Ljubljani in ji pomagala, kakor sem pač mogla. Ponoči sem delala na pošti, da sem ji lahko finančno pomagala, da je imela za hrano in za polbratove šolske potrebščine. Ko je mama zapustila materinski dom, je spoznala partnerja, ki je bil res dober do nje. To je bil človek, ki ji je vrnil dostojanstvo, ki ji je pokazal svetlo plat življenja.

Zaradi vsega, kar sem prestajala, sem danes močnejša. Poklicno in v prostem času pomagam ljudem, ki se znajdejo v stiski. To, da pomagam drugim, me krepi. Ne predstavljam si življenja, da ne bi pomagala drugim. Imam tudi družino, ki mi pomeni vse na svetu. Tega, česar nisem dobila doma, poskušam dati svojemu otroku. Svoji mami še danes finančno pomagam. Polbrat je k sreči dobil službo in živi na svojem, tudi moja sestra ima družino. Naša preteklost nas bo spremljala vse življenje. Zelo smo povezani, veliko se pogovarjamo, pomagamo si. Ampak zanimivo je, da se pogovarjamo o vseh mogočih temah, a nikoli ne govorimo o svoji preteklosti. Nikoli se ne pogovarjamo o tem, kako smo živeli v hiši, ki jo krajani še danes imenujejo hiša groze. Je že moralo biti tako hudo.

Marsičesa se ne spomnim, ker sem najbrž potlačila vase. Se pa večkrat spomnim na občutek osamljenosti, nemoči, obupa iz otroštva, ko sem bežala od doma in na poti srečevala znance, sosede … In se sama pri sebi spraševala, zakaj mi nihče ne pomaga. Zakaj nihče ne vidi moje stiske? Zakaj me nihče ne reši? Zakaj se nihče ne ustavi in mi oz. nam pomaga? Zato danes sama pomagam, če le morem, ker predobro poznam občutek nemoči. Tudi svoje prijatelje, znance, sosede, sodelavce nenehno opozarjam na to, da če opazijo nekoga v stiski, da mu vsaj prisluhnejo. Da ga vidijo. Ker je tako prav.

Najlepša zahvala je objem, nasmejan obraz ali risbica. To mi daje moči za naprej. In polagam na srce vsem tistim, ki berejo to mojo zgodbo, da se da v življenju priti do točke, ko se zjutraj razveseliš sonca in da te ne motijo dežne kaplje, veter … Da se živeti tako, da te ima nekdo resnično rad, a moraš se imeti tudi sam. Predvsem pa si upati narediti še tako težke, a odločne korake v pravo smer. Predvsem pa vsem, ki se spopadajo z nasiljem, polagam na srce, da svojo stisko nekomu zaupajo in poiščejo pomoč. Vedno se da. Vsem tistim, ki vedo za trpinčenje pri najbližjih, sosedih, prijateljih, naj si ne zatiskajo oči. Ob tem bi pa rada poudarila tudi to, da tudi otroci iz "nepopolnih družin" lahko odrastemo v uspešne in pokončne ljudi."

Tudi po mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami se vrstijo pozivi številnih domačih in tujih organizacij, naj se ustavi nasilje nad ženskami in dekleti. Analize kažejo, da je v Sloveniji vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Ob psihičnem in fizičnem pristojni opozarjajo tudi na različne oblike nasilja v delovnih okoljih. Dejavnosti se nadaljujejo v okviru 16 dni aktivnosti proti nasilju nad ženskami in nasilju na podlagi spola ter se končajo 10. decembra s svetovnim dnevom človekovih pravic.

V Pomurju največ prekrškov na 100 tisoč prebivalcev
V Pomurju sta nasilje nad ženskami in v družini v porastu, so opozorili udeleženci strokovnega posveta pod okriljem Centra za socialno delo Pomurje in Policijske uprave Murska Sobota. "V prvih desetih mesecih letošnjega leta je sicer nekaj manj ukrepov prepovedi približevanja in sumov storitve kaznivega dejanja nasilja v družini. Smo pa na žalost po številu prekrškov na sto tisoč prebivalcev v slovenskem merilu na prvem mestu. Leta 2004 sta bila izrečena dva ukrepa prepovedi približevanja, lani že 60. In tu nekje se giblje ta številka. V Pomurju deluje skupina za preprečevanje nasilja v družini in opravljamo predavanja v šolah, vrtcih, splošni bolnišnici, v javnih zavodih in v drugih ustanovah. Med drugim jih ozaveščamo o dolžnosti prijave. Tako k povečanemu številu prijav botruje tudi večja ozaveščenost. Le tako lahko žrtvam čim prej pomagamo. Dejavnikov, ki vplivajo na porast nasilja v naši regiji, je več. Bi si pa upal reči, da temu botrujejo tudi socialnoekonomske razmere," je povedal samostojni policijski inšpektor Policijske uprave Murska Sobota Boris Rakuša.

Verbalno v kombinaciji s fizičnim – najpogostejša oblika nasilja
"Še zdaleč ne velja, da se nasilje pojavlja predvsem v socialno šibkejših družinah, prisotno je tudi v premožnejših družinah. Dejavniki, ki botrujejo nasilju, so ekonomske razmere, socialna izključenost, različne težave v duševnem zdravju, alkoholizem. Ženske o nasilju težko spregovorijo. Bojijo se, da jih bo družba obsojala. So pa razmere v naši regiji že nekaj časa alarmantne. Prejšnji teden smo nameščali mamico z otrokom in do Celja nismo našli proste postelje v materinskem domu ali v varni hiši," je povedala koordinatorica za preprečevanje nasilja v družini Centra za socialno delo Pomurje, Saša Car.

Fakulteta za varnostne vede skupaj s slovensko policijo sodeluje kot partner v mednarodnem projektu IMPRODOVA, ki ga financira Evropska komisija. Proučujejo načine odzivanja prvih posredovalcev na hujše oblike nasilja v družini. "Namen tovrstne raziskave je na evropski ravni pripraviti navodila za skupni pristop pri obravnavanju nasilja v družini na način, da je žrtev v središču obravnave interdisciplinarnega pristopa. Ugotovili smo namreč, da če se odzove samo policija, ni dobro poskrbljeno za žrtev. Z vidika implementacije mednarodnih standardov lahko rečem, da imamo v Sloveniji na normativni ravni stvari urejene. To, kar šepa, je način izvedbe. Primanjkuje ustreznega dodatnega usposabljanja vseh prvih posredovalcev in dobrega usklajenega delovanja na način, da bi res služili žrtvi," je povedal prodekan za raziskovalno dejavnost in predstojnik katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede Fakultete za varnostne vede Branko Lobnikar.