"Želje in zahteve nemško govoreče skupnosti v Sloveniji so predvsem tisto, kar Sloveniji priporoča Svet Evrope – da manjšine podpre in jih eventualno tudi prizna," pravi predsednik Zveze kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji Christian Lautischer.

Kako velika je nemško govoreča skupnost v Sloveniji, kako deluje, česa si želi – to so nekatera vprašanja, ki smo jih zastavili predstavniku edine narodne skupnosti v Sloveniji, s katero je vlada v zadnjih 30 letih začela dialog. Pogovoru lahko prisluhnete v oddaji NaGlas! ob 12.40 na TVS1.

Kakšen je položaj nemško govoreče skupnosti? Kako velika je?
Nemško govoreča narodna skupnost v Sloveniji se je konstituirala in začela vnovič oživljati ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. 25. junija 1991 je bilo v register društev vpisano prvo nemško govoreče društvo, potem pa je ta skupnost z leti rasla. Danes sestavlja našo krovno organizacijo devet kulturnih društev, ki so razporejena po vsej Sloveniji. Skupaj ima približno 1500 članov, sami pa menimo, da je narodna skupnost še nekoliko večja, od tri do pet tisoč državljanov Slovenije, ki se tako ali drugače prištevajo k narodni skupnosti.

Izdajate časopise. Katere dejavnosti še izvajate?
Tako je, izdajamo časopise, društva izdajajo publikacije, ki so namenjene predvsem članom. V zadnjem letu smo okrepili delovanje na spletu, z našimi vsebinami želimo biti medijsko prisotni. Povezujemo se mednarodno, naša krovna organizacija je včlanjena v Federalistično unijo evropskih narodnosti. To je največja krovna organizacija avtohtonih narodnih skupnosti v Evropi, ki je v zadnjih letih postala prepoznavna z državljansko pobudo Minority SafePack, s katero se zavzema, da bi bile tudi na ravni EU-ja potrebe narodnih skupnosti boljše prepoznane.

Kakšne so te potrebe? Vaša skupnost je edina v zadnjih 30 letih, ki je dejansko začela dialog s slovensko vlado. Kako daleč ste? Kakšni so bili vaši predlogi? Kaj si želite za vašo skupnost?
Ustanovljena je bila delovna skupina za trajni dialog z našo narodno skupnostjo, ki se odvija na kulturnem ministrstvu, predseduje ji kulturni minister, sodelujeta še zunanje ministrstvo in ministrstvo za izobraževanje. Skupina je delo začela z dobrimi željami in nameni, da se vzpostavi trajni dialog, da je slovenska država na tekočem, kakšne so naše želje, kakšne so naše potrebe. Malo smo razočarani, ker je ta dialog samo izmenjava informacij, da pa bi uresničevali naše želje, bi moral biti storjen še kakšen drugi korak. Naše želje in zahteve so predvsem tisto, kar Sloveniji priporoča Svet Evrope – razvijanje nemškega manjšinskega jezika, skupaj s srbščino in hrvaščino. Svet Evrope Sloveniji priporoča, da Slovenija manjšine podpre in jih eventualno tudi prizna. Naša želja izpred 30 let je bila izražena že ob sprejemanju prve slovenske ustave – da bi se nemško govoreča narodna skupnost priznala v slovenski ustavi. Tako bi se simbolno priznal njen obstoj in bi se odprle možnosti za njen dialog – da bi se uveljavili osnovni standardi za varovanje manjšinskih pravic.

Kaj so za vas ti standardi? Vi si ne želite politične participacije?
Politična participacija je nekaj redkega v Evropi, največkrat to dobijo manjšine, ki so na nekih območjih večinsko poseljene, denimo Južna Tirolska. V Sloveniji imata pravice tudi priznani manjšini, ki imata politično participacijo, česar pa si mi sploh ne želimo. Gre predvsem za simbolno priznanje kolektivnega dostojanstva in v tem pogledu sodelujemo tudi z drugimi nepriznanimi manjšinami, smo vključeni v neko neformalno skupino, v kateri si za to priznanje kolektivnega dostojanstva prizadevamo z vpisom v ustavo.

Vemo, da je ta poskus spodletel. Zanima me, česa si konkretno želite na področju uporabe jezika?
V praksi bi to pomenilo, da se na območjih, kjer delujejo naša društva – nismo manjšina, ki bi bila strnjeno naseljena ... Gre za to, da si skupaj z državo pogledamo, kjer delujejo društva, kje je članstvo najbolj koncentrirano, in da se v teh občinah pogleda, ali je v teh občinah mogoče vpeljati v kakšno vrtčevsko skupino nemški jezik ali tudi v šolski razred nemški jezik, ki bi se poučeval na ravni maternih govorcev oziroma bi se poučeval kot netuji jezik. To bi imelo neki simbolni pomen.

Kako se vaša društva financirajo?
Naša društva imajo možnost, da se prijavijo na razpis kulturnega ministrtsva, ki izhaja iz kulturnega sporazuma med Avstrijo in Slovenijo iz leta 2001. Tu je trend pozitiven, sredstva rastejo, društva izvajajo projekte, tukaj je senzibiliziranost države, s tem smo zelo zadovoljni. Republika Avstrija in obmejni zvezni deželi Štajerska in Koroška pripomoreta k temu, da lahko vzdržujemo naše prostore, plačujemo najemnine in pokrivamo stroške.

Toda niste poklicno zaposleni?
Ne, svojo funkcijo opravljam neprofesionalno, to se vidi tudi po tem, da veliki projekti niso mogoči. To je slaba stran vsega tega, zato tudi slovenska javnost ni zadosti informirana o naših dejavnostih.

Stari ste samo 26 let, po navadi v društvih narodnih skupnosti srečujemo starejše ljudi. Čemu ste se angažirali v Zvezi kulturnih društev? Kaj želite doseči?
Mene je spodbudilo predvsem prizadevanje za človekove in manjšinske pravice, sam sem pripadnik manjšine, to so moje korenine, to je jezik mojih prednikov, na to sem zelo ponosen. V širšem smislu človekove pravice, torej ne samo moja jezikovna manjšina, so še druge jezikovne manjšine, ki jih želim podpreti in z njimi sodelovati.