Foto: Ženske so v poklic učiteljice vstopale postopoma, a množično. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: Ženske so v poklic učiteljice vstopale postopoma, a množično. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Šlo naj bi za nekakšen "podaljšek materinstva", naravno danost, čeprav je v resnici šlo za to, da so ženske kot učiteljice zaradi uvedbe obveznega izobraževanja v družbi potrebovali. Poklic učiteljice je sicer eden prvih, s katerim se je ženskam "dovolil" vstop na področje samostojnih intelektualnih poklicev.

Izobraževanje učiteljic postane nuja

Množičen pojav oziroma naraščanje števila žensk v izobraževalnih poklicih je nedvomno povezan z državo in njenimi interesi. Na ozemlju današnje Slovenije se je ta proces začel najprej s Splošnim šolskim redom iz leta 1774, s katerim je bilo med drugim predvideno ustanavljanje tudi dekliških šol, "kjer je to le mogoče", in nato predvsem z državnim osnovnošolskim zakonom iz leta 1869, ki je jasneje uzakonil obvezno osnovno šolstvo. S tem se je potreba po učiteljih močno povečala, zato so se v številnih krajih ustanavljala nova (ženska) učiteljišča, ki so množično izobraževala bodoče učiteljice. Prvo učiteljišče je bilo v Ljubljani tako ustanovljeno že leta 1871, le dve leti po tretjem zakonu o osnovnem šolstvu, sledila pa so mu učiteljišča v Trstu, Gorici in Kopru. V Mariboru so učiteljišče ustanovili šele leta 1903, zato so se učiteljice, ki so poučevale na Spodnjem Štajerskem, izobraževale v Gradcu, učiteljišče zanje pa je bilo tudi v Celovcu. Dekliško šolstvo (kjer so poučevale učiteljice) se je najhitreje razvijalo na Primorskem.

Foto: Preden je šola postala javna, so se nekatera dekleta šolala v cerkvenih zavodih, kjer so jih poučevale redovnice. Dekleta na fotografiji so poučevale uršulinke. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: Preden je šola postala javna, so se nekatera dekleta šolala v cerkvenih zavodih, kjer so jih poučevale redovnice. Dekleta na fotografiji so poučevale uršulinke. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Ne moremo trditi, da se ženske pred vpeljavo javnega šolstva niso čisto nič izobraževale. Je pa bilo izobraževanje pred tem fragmentirano, omejeno predvsem na samostanske šole, v katerih so poučevale redovnice, ali zasebne dekliške zavode in ni bilo dostopno vsem. Tovrstno šolanje so namreč pogosto obiskovale pretežno hčere družin višjega sloja, katerih cilj je bil pogosto le to, da se izobrazijo "stanu primerno" v pričakovanju poroke in ne toliko v iskanju poti do samostojnega opravljanja poklica. S pojavi ženskih učiteljišč in prej omenjenimi zakoni o šolstvu pa se to spremeni, potreba po učiteljicah pa v šolanje in opravljanje poklica pritegne vse več žensk.

Z zakonsko obvezo ustanavljanja šol so se spremembe dogajale tudi, kar zadeva znanje in sposobnosti, ki jih zahteva poklic učitelja, saj obvezno in natančno standardizirano ter strukturirano šolstvo zahteva tudi izobraženega učitelja. Pred tem je otroke lahko poučeval tako rekoč kdor koli. Učitelji so bili gostilničarji, nekdanji študenti, cerkovniki, vojaki, študenti. Kot v znanstveni monografiji Učiteljice in šolstvo na Slovenskem (iz katere v veliki meri črpamo za ta članek) ilustrira Mirjam Milharčič Hladnik, je v Kranjski Gori poučeval gostilničar, ki je imel pouk kar v gostilni in se na prepoved, da naj opusti gostilniško dejavnost, ni zmenil.

Foto: Učiteljice so sprva smele poučevati le na dekliških šolah in le izjemoma, če moškega učitelja ni bilo, v nižjih razredih deških šol. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: Učiteljice so sprva smele poučevati le na dekliških šolah in le izjemoma, če moškega učitelja ni bilo, v nižjih razredih deških šol. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

"Frajlice učiteljice", ki bodo izrinile moške

Potem ko je postal poklic učitelja natančno državno opredeljen, so ženske vanj vstopale sicer postopoma, a množično. S tem se je začela tudi feminizacija poklica. Vendar pa, čeprav je bil poklic standardiziran na način, da je z zakonom predpisal enake zahteve in delovne obveznosti tako učiteljem kot učiteljicam, še zdaleč niso bile enakopravne s svojimi moškimi kolegi. V takratnih časopisih je zaslediti veliko dvomov o njihovem delu, med drugim tudi strahu, da bodo "frajlice učiteljice" izpodrinile moške kolege, kot leta 1878 piše časopis Novice. Ženske so od konca 19. stoletja sicer res že predstavljale polovico v šolstvu zaposlenih učiteljev, a so bila vodstvena mesta ravnateljev in drugih vodstvenih položajev na šolah trdno v rokah moških, saj so bile ženske ravnateljice in voditeljice lahko le na dekliških šolah.
Dijakinje na gimnazijah le kot "privatistke" z maturo brez spričevala

Če so torej ženskam odprli učiteljišča, da so lahko postale učiteljice, pa so bile na začetku omejene na poučevanje v dekliških šolah (na osnovnošolski ravni) in šele pozneje, a večinoma samo zato, ker je učiteljev primanjkovalo, izjemoma tudi v prvih razredih deških šol. In kljub obvezi šolanja se je izobraževanje deklic uradno na tej stopnji tudi končalo. Razen možnosti obiskovanja učiteljišča je bilo za ženske zelo težko šolanje nadaljevati na gimnaziji, ki je edina odpirala pot na univerzo, kjer pa je navzočnost žensk kot študentk konec 19. stoletja še vedno veljala za nekaj nepredstavljivega.

Tako so dekletom le izjemoma dovolili na gimnazijo, kjer so bile t. i. privatistke, kar pomeni, da so lahko poslušale pri učnih predmetih, a njihovi maturitetni izpiti, čeprav so bili popolnoma enaki kot tisti za dijake, niso imeli enake veljave. Kot piše Hladnik Milharčič, dunajski odlok natančno določa, da je treba v spričevalu, ki ga izdajo ženskim slušateljicam, "vsekakor izpustiti sicer predpisano zaključno klavzulo, da je eksaminand dokazal zrelost za opravljanje višjih študijev ali kaj podobnega, in namesto tega pripomniti samo, da je eksaminantka zadostila tistim zahtevam, ki se postavljajo pri maturitetnih izpitih moški mladini". To pomeni, da je na spričevalih dijakinj pisalo le, da je to "spričevalo", medtem ko je na fantovskih pisalo "maturitetno spričevalo", čeprav so oboji izkazali zahtevano raven znanja.

"Neprimerne za visokošolsko izobraževanje"

Tudi sicer se je oblast dolgo upirala izobraževanju žensk. Tako so zahteve za zavrnitev predloga o ustanavljanju ženskih gimnazij opravičevali z "ekonomskimi" razlogi, takratno ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju je po besedah takratnega šolskega ministra v visokošolskem izobraževanju žensk videlo "gospodarsko nevarnost, konkurenco ženskih izobraženk, ki bo povzročila zniževanje moških zaslužkov, posledično se bo zmanjšalo število porok, trpelo bo družinsko življenje …".

Pravico žensk do izobraževanja in tudi pot k enakopravnosti v položaju učiteljic in učiteljev je najbolj omejevala tradicionalno določena delitev spolnih vlog v družbi. Argumenti so se iz ekonomskih nadaljevali v biološke razloge, po katerih so bile ženske biološko "neprimerne" za visokošolsko izobraževanje. Kot takratne zapise citira Milharčič Hladnik, bi izobrazba "oslabila njihovo bodoče materinstvo, njihova fizična krhkost bi zaradi prevelike uporabe možganov degenerirala, poleg tega pa ženske po naravi potrebujejo podrejenost".

V razredu kot naravno skrbna, čuteča in materinska

A vrnimo se k učiteljicam. Ne le na območju današnje Slovenije, vsepovsod, kjer so ženske vstopale v poklic učiteljice, so "poklicani" čutili, da morajo njihov novo vlogo nekako opravičiti, upravičiti in omejiti. Kot piše Milharčič Hladnik, se je ta poklic ujemal z ideologijo družinskega življenja, po kateri so imele ženske moralno in duhovno vlogo in so v razred vstopale kot "nadomestne matere", saj so "naravno skrbne, čuteče in materinske". Paradoksalno temu je bilo, da so opravljanje poklica sprva in "uradno" namenili le samskim ženskam, ki niso bile poročene in niso imele otrok. Bali so se namreč, da se bo poročena učiteljica z otroki premalo posvečala lastni družini, to je skrbi za moža in otroke, ali obratno, da bo zanemarjala učence.

Foto: Učiteljice so morale upoštevati mnogo predpisov, ki so posegali v njihovo intimo, med drugim tudi pravila oblačenja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: Učiteljice so morale upoštevati mnogo predpisov, ki so posegali v njihovo intimo, med drugim tudi pravila oblačenja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Vmešavanje v intimo učiteljic

Prav tako so jim predpisovali skromnost v vedenju, oblačenju in jim prepovedali ličenje. V nekaterih državah so to opredelili zelo natančno. Pogodbe o delu učiteljic iz ZDA razkrivajo natančne zapovedi, ki učiteljicam še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zapovedujejo barvo in dolžino obleke, prepovedujejo vsako ličenje in barvanje las, določajo, s kom se lahko peljejo v avtomobilu, in jim v javnih prostorih prepovedujejo kajenje, pitje vina in viskija, lizanja sladoleda, določajo, da morajo biti doma med osmo zvečer in šesto uro zjutraj (razen če gre za šolske obveznosti), ter prepovedujejo izhod iz mesta brez dovoljenja nadrejenih. Od učiteljic, če se poročijo, so pričakovali, da bodo službo zapustile.

Vendar pa je bila resničnost kljub klasifikaciji žensk v 19. stoletju na samske "delavke" in poročene "matere" drugačna. Čeprav je uredba zahtevala samskost učiteljic, so bile na začetku 20. stoletja številne med njimi tudi poročene. To temeljno prepoved so namreč kršile tudi same oblasti, ki so prepoved po potrebi predpisovale in odpravljale, piše Milharčič Hladnik. Razprave o zahtevah odprave prepovedi poroke so se vnemale tudi med učiteljicami, a predvsem iz ekonomskih razlogov.

Vroče razprave o zahtevi po samskosti učiteljic

Znana in v literaturi večkrat omenjena je razprava o celibatu učiteljic, ki se je med učiteljicami na današnjem območju Slovenije sprožila zaradi debate med tržaškimi učiteljicami, ki je bila (po njihovem mnenju) čisto lokalne narave. Na Tržaškem je namreč za učiteljice veljala odredba, ki jim je v primeru poroke – ko se seveda od učiteljskega poklica "logično" poslovijo – odrejala znatno odpravnino. Zaradi napačno interpretirane oziroma nepopolne informacije, da naj bi se tržaške učiteljice zavzemale za samskost učiteljic, ki je bila objavljena v Učiteljskem tovarišu, se je vnela razprava za "samskost" in proti njej. Tudi ta pisma je objavljal Učiteljski tovariš. Izbruh teh mnenj so sprožila stališča nekaterih tržaških učiteljic, ki so se v resnici bale, da bi jim v primeru odprave "celibata" odvzeli pravico do odpravnine v primeru poroke, ki je bila od "200 do 400 kronic, s katerimi nam magistrat vošči srečen zakon". Če bi bila zahteva po samskosti namreč odpravljena, ne bi bilo razloga za "odpravnino" v primeru poroke.
Kot v znanstveni monografiji Šolstvo in učiteljice na Slovenskem piše Mirjam Milharčič Hladnik, so napačno interpretirane informacije iz razprave tržaških učiteljic sprožile val odzivov iz drugih slovenskih dežel in vneto razpravo o tem, ali je zahteva po "samskosti" učiteljic odrekanje pravic ženskam. Številne so namreč menile, da imajo vse ženske pravico do zakonskega življenja, so pa nekatere, poročene učiteljice z otroki (spomnimo, zaradi pomanjkanja učiteljev je oblast pogosto prikrajala pravilo o zaposlovanju učiteljic), priznavale, da je usklajevanje obojega zahtevno.

Večno in vedno aktualno vprašanje plačila za delo

Z rastjo števila učiteljic se je vse bolj izpostavljalo tudi vprašanje enakosti pri plačilu za delo. Plača učiteljic je bila že po zakonu kljub enakim delovnim obveznostim nižja od plač moških učiteljev. Ob tem ni odveč pripomniti, da so učiteljske plače že od nekdaj veljale za uborne. Resnični razlogi so bili predvsem ekonomski, saj oblast ni želela razdajati sredstev za javno šolstvo, v javnosti pa tudi tokrat, za današnji čas, smešni. Učitelj naj bi imel obveznost skrbi za lastno družino, medtem ko učiteljice niso poročene in torej nimajo tako visokih stroškov. Pri tem je bilo popolnoma nepomembno, da so bili med učitelji tudi samski moški, ki jim za družino ni bilo treba skrbeti. Kot piše Branko Šuštar v prispevku Žensko gibanje pri nas so začele in vseskozi vodile učiteljice: pogledi na prispevek slovenskih učiteljic h kulturnemu, socialnemu in narodnostnemu razvoju, je organizacija učiteljev nižjo plačo učiteljic zagovarjala tudi s tem, da je tem poklic večinoma le omejeval pot do družine, in ker je poroka pomenila odpoved službe, torej niso potrebovale toliko denarja kot poročeni učitelji. Poleg tega pa "učiteljicam ni bilo treba v gostilno, medtem ko je učitelj tja moral že zaradi dela za narod, medtem ko so se učiteljice lahko doma zamotile z ročnimi deli", so utemeljevali.

A združenje učiteljev ni ostalo le pri tovrstnih pojasnilih, ampak je v iskanju boljših življenjskih pogojev zase, a v "razumevanju", da ne morejo obremeniti državne blagajne, v spomenici predlagalo, da se plače učiteljev zvišajo na račun učiteljic. Učiteljice na Slovenskem so se prav zato že leta 1897 prvič skupaj zbrale v Ljubljani, kjer so skušale preprečiti omenjeno Spomenico o uredbi učiteljskih plač. Po predlogu bi učiteljice prejemale za 150 goldinarjev manj kot njihovi moški kolegi. Učiteljice je predlog močno razjezil in na zborovanju v Ljubljani, kjer so se povezale v Jubilejno podporno in hranilno društvo učiteljic za Kranjsko, Primorsko, južno Štajersko in Koroško, so želele s peticijami preprečiti učiteljsko pobudo. S peticijami so dosegle delni uspeh, saj so dosegle delno enakopravnost z učitelji razen v I. In II. plačnem razredu, kjer so ostale 10 odstotkov manj plačane.

Foto: Učiteljice so se v boju za enakost povezale v Društvo učiteljic, ki je imelo pomembno vlogo v boju za ženske pravice. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Foto: Učiteljice so se v boju za enakost povezale v Društvo učiteljic, ki je imelo pomembno vlogo v boju za ženske pravice. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Nastanek Društva učiteljic

Zelo pomemben vidik tega dogodka je tudi ta, da je iz omenjenega društva nastalo Društvo učiteljic. To je bilo pomembno tudi pri uveljavljanju splošnih pravic žensk na območju današnje Slovenije. Društvo učiteljic pri oblasti sicer ni bilo preveč dobro sprejeto, saj so se že takrat zavedali, da lahko razcep stanovskih organizacij le še poglablja razlike med sindikalnimi programi in cilji, piše Milharčič Hladnik. Nekatere učiteljice so sicer ostale članice Slovenskega učiteljskega društva, ki je bilo skupno društvo vseh "šolnikov", avtor omenjene spomenice in drugi so v časopisu Učiteljski tovariš te označevali za prijazne, ljubeznive in kolegialne tovarišice, medtem ko so za članice novega društva učiteljic, ki so veljale za emancipirane, zapisali, da emancipiranke "razodeva čemeren obraz, nejevolja nad vsem, nagubačeno čelo in – domišljija". To učiteljic v Društvu učiteljic ni ustavilo in že Angela Vode je zapisala, da je društvo potrebno tudi po končni odpravi plačnih razlik, saj se je boj nadaljeval tudi na področju dostopnosti do višjih položajev v šolstvu, kjer so prevladovali moški. Društvo učiteljic si je tako ves čas delovanja prizadevalo za uveljavitev načela enakega plačila za enako delo in enake pravice za enake dolžnosti. Pošiljalo je peticije, proteste in vloge glede diskriminacije poročenih učiteljic, delnega celibata, zahtev glede oblačenja učiteljic in navsezadnje – prizadevalo si je tudi za žensko volilno pravico, in to že leta 1902.

Boj učiteljic je bil boj za pravice žensk

Prva svetovna vojna in čas po njej sta bila za ženske pomembni obdobji, saj so se počasi začele brisati meje delitve na moška in ženska dela, piše v magistrski nalogi Anita Mirjanić. Ker so bili moški zaradi vojne odsotni, po vojni pa se številni niso vrnili z bojišč, so ženske prevzemale nove vloge in se začele delovno in nasploh emancipirati.

Po letu 1918, v času Kraljevine SHS, je bil tako položaj učiteljic za nekaj časa izenačen z učiteljevim, iz zakonov pa so črtali predpise o neenakosti plač in o celibatu učiteljic. Žal pa so bili to le delni uspehi učiteljic in zgolj začasni. V tridesetih letih se zaradi gospodarske krize pojavijo nove "stare" težave. Učiteljice so zaradi splošne velike brezposelnosti izgubljale službe, zmanjšali so vpise slušateljic na učiteljišča in učiteljicam z uredbo odvzeli draginjski dodatek, kar je njihove plače spet naredilo neenake plačam učiteljev, to pa je sprožilo val protestov ne le na ozemlju Slovenije, ampak tudi drugod po takratni državi. Protestom so se pridružila tudi druga ženska društva, med njimi društva delavk, ki niso bile neposredno prizadete z uredbo. Bistvo je bil protest proti uredbam v škodo učiteljic, z argumentom, da "tudi žena hoče biti polnovredni državljan". Društvo učiteljic je bilo trn v peti takratnih oblasti in leta 1931 so društvo z dekretom prepovedali, z razlago, da ne smeta obstajati dve vzporedni stanovski organizaciji.

Boj učiteljic (in žensk) za enakopravnost se je nadaljeval vse do konca druge svetovne vojne, ko so leta 1945 dokončno dobile tudi volilno pravico in pri vstopanju v poklic učitelja/učiteljice ni bilo več čutiti zadržkov proti ženskam zaradi njihovega spola. Nove oblasti so ukinile oziroma podržavile zasebne in cerkvene šole in šolstvo v tedanji SFRJ je postalo izključno javno in dostopno vsem. Osnovna šola je z zakonom postala edina oblika obveznega osnovnega šolstva. Še bolj so se odprla vrata učenkam, ki jih je bilo vedno več v srednjih šolah in nato na fakultetah.

Tudi danes v izobraževanju na nižjih in srednjih stopnjah prevladujejo ženske

Učiteljski poklic se je že kmalu po množičnem vstopanju žensk feminiziral in je tak tudi danes, kar je posledica tudi tega, da je najverjetneje prvi intelektualni poklic, ki se je odprl ženskam. To velja ne le za Slovenijo, ampak tudi druge dele sveta.

Statistični podatki za Slovenijo kažejo, da je bilo v šolskem letu 2023/24 v šolstvu zaposlenih 29.296 delavcev. Od tega je bilo v vrtcih zaposlenih 13.494 strokovnih delavk in delavcev, v osnovnih šolah 22.074, v srednjih šolah 7605 ter v višješolskih in visokošolskih ustanovah 5993 strokovnih delavk in delavcev.

Kaj kažejo podatki Sursa o strukturi šolskega kadra v letošnjem šolskem letu? V vrtcih je bilo v tem šolskem letu zaposlenih 97,3 odstotka vzgojiteljic, preostali so moški vzgojitelji. Tudi v osnovnih šolah prevladujejo učiteljice. Skupaj je zaposlenih 18.824 učiteljev in učiteljic ter 3250 vodstvenih, svetovalnih ali drugih strokovnih delavcev. Med učitelji je nekaj manj kot 15 odstotkov moških, med vodstvenimi delavci pa zasedajo 24 odstotkov delovnih položajev.
V srednjih šolah za mladino in odrasle je bilo zaposlenih 7605 strokovnih delavcev. Med njimi je bilo 6490 učiteljev, od katerih je 67 odstotkov žensk. Tudi med 267 vodstvenimi delavci je več žensk, in sicer 64 odstotkov. Zaposlenih je 289 tudi svetovalnih delavcev, 93 odstotkov je žensk.

V ustanovah na terciarni ravni izobraževanja je bilo zaposlenih 5993 strokovnih delavcev, od tega 3199 visokošolskih učiteljev. Tukaj prevladujejo moški. Delež žensk med temi učitelji se z vsako naslednjo stopnjo akademskega naziva zmanjšuje. Med docenti je bilo žensk 47 odstotkov, med rednimi profesorji pa 10 odstotnih točk manj, piše na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije.

Ženske torej prevladujejo v poklicih vzgojiteljic, osnovnošolskih in srednješolskih učiteljic ter na vodstvenih mestih ravnateljic teh ustanov. Več jih je tudi med svetovalnim kadrom. V visokem šolstvu pa je na teh mestih še vedno več moških, a razlike niso velike.

Enakost dosežena, vprašanja spoštovanja, ugleda in plačila ostajajo

Vprašanje enakosti med učiteljicami in učitelji danes ne obstaja več, je pa feminizacija poklica prinesla tudi negativne posledice. Kot kažejo analize raziskav, objavljene v Poročilu o analizi dejavnikov, ki vplivajo na ugled učiteljskega poklica, ki ga je letos izdal Zavod Republike Slovenije za šolstvo, feminizacija vpliva na ugled in privlačnost poklica. To je še posebej pomembno, ker se spet spopadamo s pomanjkanjem učiteljev. Danes torej lahko rečemo, da je položaj učiteljic tako po plačilu kot po zahtevah enakopraven z učitelji. Vprašanje spola v poklicu morda ne igra več nobene vloge, čeprav se vprašanje feminizacije še vedno dojema kot nekaj pejorativnega in vpliva na ugled poklica v javnosti. Vprašanje višine plač in spoštovanja v javnosti danes ni več vprašanje, povezano s tem, ali je učitelj moški ali ženska, ampak žal vprašanje, ki je povezano s šolstvom kot celoto. In tu težave ostajajo ali pa se znova pojavljajo.


Struktura zaposlenih na področju vzgoje in izobraževanja po spolu v šolskem letu 2023/24. Vir: Surs