Septembra 1939 je nacistična Nemčija napadla Poljsko in s tem začela večletno morijo, ki je pustila trajne posledice tako v svetovni ureditvi in mednarodni politiki kot v vsakdanjiku in mišljenju 'navadnih' ljudi. Osem desetletij pozneje je dogajanje med vojno še vedno vroča tema razprav – političnih in splošno družbenih. "Druga svetovna vojna na Slovenskem še do danes nima ne dokončne ne enotne podobe," je na znanstvenem posvetu, ki ga je organiziral Inštitut za novejšo zgodovino, izpostavil Bojan Godeša. Na okrogli mizi so zato poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj lahko stori zgodovinopisje.

Druga svetovna vojna je (bila) v svetovnem in slovenskem zgodovinopisju sicer široko prisotna, na ljubljanski filozofski fakulteti so stolico, ki se je ukvarjala s sodobno zgodovino in jo je vodil Metod Mikuž, ustanovili prvi v Jugoslaviji, pa tudi med prvimi v Evropi. A z izključno drugo svetovno vojno se je od vseh predavateljev na tem oddelku ukvarjal le Tone Ferenc, je izpostavil Božo Repe, ki zadnjih 15 let na oddelku za zgodovino predava sodobno slovensko in občo zgodovino. "V sam študij zgodovine 2. svetovne vojne sta v času tranzicije posegla dva procesa: razpad Jugoslavije in politično-ideološka revizija zgodovine. Posledica prvega je bilo opuščanje vsega, kar je bilo povezano z Jugoslavijo, ki je bila stigmatizirana," je izpostavil.

Zdenko Čepič je spomnil, da je bil tudi njihov Inštitut za novejšo zgodovino primarno pred 60 leti ustanovljen, da bi pisali o partizanstvu in vojaških operacijah ter da so imeli načrte popisati vse, ki so v tem boju sodelovali. "Najprej so se ukvarjali s posameznimi drevesi, ni pa se videlo celotnega gozda," je ponazoril. Damijan Guštin je ob tem poudaril, da se ljudje seveda hočejo spominjati po svoje takšnega konkretnega zgodovinskega preloma, v katerem so se angažirali vse do poslednjega roba, torej tudi z možnostjo izgube lastnega življenja. A danes je pogled na te dogodke drugačen, je dodal Čepič in poudaril, da se lahko nove faze raziskav 2. svetovne vojne lotijo neobremenjeno s preteklimi dejavniki. Citiral je besede zgodovinarja in predavatelja Miroslava Stiplovška, da je o zgodovini srednjega veka lahko pisati, saj te nihče izmed udeležencev ne more poklicati po telefonu in ti pojasnjevati svoje resnice ali celo kaj zagroziti.

Udeležencev druge svetovne vojne je danes vse manj, na srečo zgodovinarjev pa se je ohranilo veliko ustnih virov, za slovenskim odporniškim gibanjem pa je po Guštinovih besedah ostalo šest milijonov dokumentov – kar je zelo veliko, če primerjamo, da jih imajo raziskovalci makedonskega odporniškega gibanja na voljo le okoli 20.000.

A sam pogled slovenskega zgodovinopisja se je v 90. letih zelo zožil, meni Jerca Vodušek Starič, ki ob vseh ozko usmerjenih slovenskih tematikah raziskav pogreša umeščanje zgodovine našega prostora v širši jugoslovanski in mednarodni kontekst, saj je bil položaj Jugoslavije med vojno zelo specifičen in je bil pogosto predmet razprav med velikimi tremi.

Da bi bilo med samimi raziskovalci potrebnega več sodelovanja in vsebinskih razprav, sta se strinjali tudi Tamara Griesser-Pečar in Nevenka Troha. Prav tako sta se zavzeli za čezmejno sodelovanje pri posameznih temah, kar pa vedno privede do vprašanja financiranja in denarja.

Vsi udeleženci razprave so izpostavili problematiko dodeljevanja sredstev za znanstveno delo. "Nimamo denarja in časa, da bi vzgajali mlade zgodovinarje. Ni časa, da bi lahko za pisanje doktorata imeli na voljo toliko let, kot jih dejansko potrebujejo. Ni več izdajanja resnih, dolgih in premišljenih monografij, vsi pišemo le še članke in lovimo točke," je položaj opisala Jerca Vodušek Starič.

Sogovorniki so se strinjali, hkrati pa poudarili, da se kljub številnim raziskavam glede druge svetovne vojne še vedno odpirajo nove teme. Mladi generaciji, ki sama ni imela osebne izkušnje te vojne in povojnega sveta, se namreč po besedah mlade raziskovalke Tjaše Konovšek ob prebiranju temeljnih del tega časa porajajo drugačna vprašanja in na dogajanje gledajo iz drugega zornega kota.

Kaj lahko torej stori zgodovinopisje? "Zgodovinarji ustvarjamo zgodovino in smo hkrati njeni varuhi. Čeprav imamo občutek, da je zgodovine druge svetovne vojne že preveč, to ni res. S profesionalnim pristopom, temelječim na virih, se moramo izogibati politiki in politikantstvu. Tudi v pluralni demokraciji imamo politikantstvo, ki vpliva na zgodovinopisje. A zgodovinopisje ne sme biti gorjača v rokah politike," je dodal Čepič.