"Ta bela knjiga, ki je predvsem povzetek stanja brez ustreznih usmeritev, me je močno razočarala," je pred dnevi predstavljeno belo knjigo, ki prinaša številne spremembe tako pri izobraževanju najmlajših kot dijakov in odraslih, komentiral nekdanji minister za šolstvo.

"Pomenljiv je prvi del - uvoda jim še po 30 mesecih dela ni uspelo napisati -, ki med drugim zavrača v Evropi splošno sprejet koncept kompetenc. Ponovno vzpostavljajo koncept, ki temelji zgolj na znanju," je prepričan Zver in opozarja, da je to korak nazaj v primerjavi s prejšnjim mandatom. Verjame namreč, da se danes to, kar učenec dobi, "ne more zreducirati zgolj na golo znanje". "Poleg tega je vprašanje vzgoje v besedilu premalo dorečeno," je našteval slabosti bele knjige.

Sicer pa nekdanji minister meni, da je dobro, "da se vzgoja in izobraževanje nenehno temeljito analizirata", slabo pa je, da se to počne z doktrinarnega stališča levega liberalizma, kar, kot pravi, ni splošno sprejeta paradigma. Prepričan je tudi, da bela knjiga ne upošteva evropskega mišljenja.

Spodaj si lahko preberete še preostanek intervjuja z Milanom Zverom.

Dekan ljubljanske pedagoške fakultete Janez Krek, ki je vodil strokovno skupino, ki je knjigo pripravljala, je v četrtek ob predaji knjige ministru za šolstvo dejal, da so v skupini ugotovili, da je slovenski šolski sistem dober. Se strinjate?
Močno me skrbi, da pedagoško fakulteto vodi nekdo, ki ima dokaj nestrpne, nepluralne in enostranske poglede na razvoj šolstva v Sloveniji. Poleg tega celo vodi fakulteto, ki izobražuje učitelje, kar je še posebej problematično. Zato njegovo mnenje, kaj si misli o slovenski šoli, zame ni veljavno in relevantno, zato ga ne bom komentiral. Z ministrom Lukšičem sta očitno našla skupen jezik: nobenih resnih sprememb. Te bi utegnile ogroziti njuno ideološko prevlado.

Med novostmi, ki jih predstavlja bela knjiga, je tudi zgodnejše učenje tujih jezikov (prvi tuji jezik bo otrokom na voljo že v prvem razredu in obvezen v drugem, drugi tuji jezik bo na voljo v četrtem). Ste zagovornik ali nasprotnik zgodnjega učenja tujih jezikov? Zakaj?
Sem zagovornik zgodnjega učenja tujih jezikov. Vaše vprašanje temelji na napačnih predpostavki, saj t. i. bela knjiga ni prijazna do učenja tujih jezikov. Predlaga precej manj, kot smo predlagali v mojem času, minister Lukšič pa tega pozneje ni hotel uresničiti. Bela knjiga je tudi v tem smislu zato celo korak nazaj, saj močno otežuje učenje drugega tujega jezika, ki ga spreminja le v izbirnega. Smernice v Evropi pa so jasne.

Tudi Slovenija je med predsedovanjem EU-ju dala jasna priporočila na področju večjezičnosti. To še danes cenijo. Zadnjič so me, na primer, Poljaki, ki naslednji predsedujejo, že povabili na septembrsko konferenco na to temo, ker cenijo naše pretekle napore. Sicer pa je znano, da učenci lažje usvojijo te veščine v zgodnjem otroštvu. S starostjo so sposobnosti za učenje tujih jezikov manjše. Vsi pa vemo, da bodo te kompetence tako kot poznavanje računalniške tehnologije ključno določale konkurenčnost naših mladostnikov, ko se bodo potegovali za delo na slovenskem ali svetovnem trgu.

Na področju poklicnega šolanja bela knjiga uvaja precej sprememb: ukinja se sistem 3 + 2, namesto triletnih programov se uvajajo štiriletni. Kakšno je vaše stališče do tega?
Tega ne podpiram. Mislim, da bi bil boljši model 3 + 1 s tem, da bi vnesli več elementov dualnega modela. Dijakom bi morali v čim krajšem času omogočiti pridobiti poklic. Prej se mi zdi, da tako kot v osnovni šoli v prvo vrsto postavljamo potrebe učiteljev (ki potrebujejo ure in delovna mesta), in ne potrebe učencev. Pri nas pa so pri vseh spremembah v slovenskem šolstvu v ospredju gospod Štrukelj in koristi njegovega SVIZ-a.

V gimnazijah naj bi vpeljali dve ravni zahtevnosti. Je to po vašem mnenju smiselno?
Menim, da je to začetek konca gimnazije.

Če sodimo po raziskavi PISA, so slovenski šolarji pri matematiki in naravoslovju nadpovprečni, precej slabši pa pri bralni pismenosti. Bodo po vašem mnenju spremembe šolstva pomagale, da bodo naši učenci na tem področju boljši?
Dokler bomo šolanje razumeli le kot usvajanje znanja, sposobnosti naših učencev ne bodo primerljive z njihovimi vrstniki po svetu. V razvitih državah ni pomembno, da udeleženec na koncu nekega izobraževalnega procesa nekaj zna, ampak da to tudi smiselno uporabi. To pa je že kompetenca. Kompetenčni pristop pa naši vrli pedagogi v tej knjigi eksplicitno zavračajo.

Tudi sicer gredo smernice kakovosti v zadnjem času navzdol. Še pred nekaj leti smo bili po bralni pismenosti precej visoko. Bralna pismenost je precej padla v državah, kjer imajo veliko imigracije. Pri nas to ne bi smel biti razlog. Bralno kulturo in knjigo moramo še naprej intenzivno podpirati. Tu gre za slovenski jezik in s tem tudi za slovensko kulturo. Upam, da ta strategija razvoja slovenskega šolstva, ki je bila očitno na hitro narejena v neki naglici, ne bo zaživela v praksi.