Senna se je pridno vzpenjal po lestvici kraljice motošporta. V prejšnji sezoni je nase opozoril predvsem z izjemno predstavo v obupnih razmerah za dirkanje v deževnem Monte Carlu, ko mu je prekinitev dirke po mnenju številnih odvzela zmago (dirko je končal za zmagovalcem Alainom Prostom).

V podobnih razmerah so dirkači merili moči tudi leto dni pozneje v Estorilu, le da so imeli takrat na voljo pravo dirkaško stezo, ne pa ozkih ulic mondenega Monaka.

Senna, ki je tistega leta na rodni grudi v Jacarepagui debitiral za moštvo Lotus, portugalskega konca tedna ni začel najbolje. Ne po svoji krivdi. V Braziliji je odstopil zaradi težav s pogonskim sklopom, v rezervnem dirkalniku mu jo je med prostim treningom v Estorilu zagodla še sklopka.

Kljub izdatnemu manku odpeljanih krogov si je v kvalifikacijah vseeno prvič med elito priboril najboljši startni položaj; od drugouvrščenega Prosta (McLaren) je bil hitrejši za dobre štiri desetinke sekunde, moštvenega kolega Elia de Angelisa je v enakem dirkalniku ugnal za več kot sekundo.

Senna hitro pobegnil tekmecem

Organizatorji so upali, da bo vreme na dan dirke zdržalo, a kaj hitro je postalo jasno, da se bodo morali dirkači pomeriti v dežju. Nad dirkališčem so se zgrnili temni oblaki, brezvetrje je razblinilo še zadnje upe, da bi se razpihali in poskrbeli za preizkušnjo na suhi stezi. Dandanes bi dirko na tako razmočeni stezi začeli za varnostnim avtomobilom (če sploh!), a leta 1985 je bilo, seveda, drugače. Po standardni startni proceduri je Senna obdržal vodilni položaj in sploh prvič v karieri na dirki formule ena vozil na čelu kolone. Na spolzki stezi mu je nekako vedno uspelo najti najboljši oprijem, našel je pravi ritem, tekmecem se je hitro odpeljal in si zagotovil udobno prednost.

Razmere "desetkrat hujše" kot na VN Monaka 1984

Za njim je na trenutke vladal popoln kaos. Dirkači so imeli velike težave z oprijemom na stezi, ligierja sta poplesavala levo in desno, na pobudo moštva sta oba dirkača – Jacques Laffite in Andrea de Cesaris – zavila v garažo in odstopila. Riccardo Patrese (Alfa Romeo) in Stefan Johansson (Ferrari) sta trčila v 4. krogu, s steze so v naslednjih 15 krogih zleteli še Pierluigi Martini (Minardi), Gerhard Berger (Arrows), Mauro Baldi (Spirit) in Keke Rosberg (Williams). Finec je imel težave že na startu, v 19. krogu pa je nato njegov williams FW10 nevarno obstal še sredi steze. Kljub vse večji prednosti je imel težave tudi Senna. "Prevečkrat sem skoraj zletel s steze. Razmere so bile res nevarne. Desetkrat slabše kot lani v Monaku. Zelo sem vesel, da mi je uspelo dirkalnik obdržati na stezi," je pozneje za Folha de Sao Paulo povedal Brazilec, ki je v startno-ciljni ravnini organizatorjem z mahanjem rok večkrat gestikuliral, naj dirko prekinejo.

Za krog prehitel vse razen Alboreta

Njegovi pozivi so naleteli na gluha ušesa, dirka se je nadaljevala. V startno-ciljni ravnini 31. kroga je s steze zletel še Prost, ki je razbil zadek svojega mclarna MP4/2B in odstopil. 12 krogov pozneje je Sennov moštveni kolega de Angelis, ki je ves čas dirkal na drugem mestu, vendarle izgubil boj z rojakom Michelejem Alboretom (Ferrari), pozneje ga je prehitel tudi Patrick Tambay (Renault). V 56. krogu je mimo njega švignil še – Senna. Ayrton je za krog prehitel prav vse preostale dirkače na dirki, z izjemo drugouvrščenega Alboreta, ki je na koncu zaostal dobro minuto (1:02,978).

Prva zmaga in prvi grand chelem

Dirka po predpisih Mednarodne avtomobilistične zveze FIA ni smela trajati več kot dve uri, zato so se v 66. krogu (od predvidenih 70) odločili, da jo bodo predčasno končali krog pozneje. Senna je ob velikem veselju Lotusovih mehanikov, ki so nevarno poplesavali po stezi startno-ciljne ravnine, po 17 dirkah med elito končno dočakal veliki trenutek: postal je zmagovalec velike nagrade. Zanimivo, v trenutku, ko so organizatorji pomahali s črno-belo šahovnico, ki je oznanila konec portugalske preizkušnje, je petouvrščeni Nigel Mansell zletel v zaščitno ogrado startno-ciljne ravnine in razbil svojega williamsa. Senna je dočakal sanjski razplet. Ne le, da je v kvalifikacijah osvojil prvi 'pole' v karieri, v nedeljo je dosegel prvo zmago, za nameček pa mu je uspel še grand chelem, saj je na dirki vodil ob koncu prav vsakega kroga, odpeljal je tudi najhitrejšega (1:44,121).

"Ničesar nisem videl pred sabo, ko sem prehiteval dirkače za krog. Nemogoče je bilo kar koli videti. Ampak moral sem jih prehiteti, saj sem bil precej hitrejši," je tedaj po dirki v Estorilu dejal Senna in dodal: "To, da sem zmagal na dirki formule ena, pomeni, da je poplačan ves trud, ki sem ga vložil v dirkanje vse od četrtega leta starosti. Ne le meni, tudi ekipi Lotus, pokroviteljem in vsem brazilskim navijačem, ki navijajo zame."

Zmotno mišljenje, da ni naredil napake

Dirka za VN Portugalske je z zlatimi črkami zapisana v anale motošporta. Gledalci so lahko dve uri uživali v hitrostni preizkušnji, polni drame in neverjetnih podvigov dirkačev, ki so s skrajnimi napori krotili svoje dirkalnike. Uživali pa so lahko predvsem v predstavi mladega Brazilca, ki se ga je kmalu prijel naziv "kralj dežja". Medtem ko je sedma sila hitela hvalisati in še vedno hvalisa njegovo dirkanje, pa je Senna leta pozneje priznal, da s svojo predstavo še zdaleč ni bil zadovoljen. "Dirka je bila nevarna, ker so se razmere na progi ves čas spreminjale. Včasih je močno deževalo, včasih ni. Pred seboj nisem videl ničesar, težko je bilo obdržati dirkalnik v dirkaški liniji, dirko bi morali prekiniti. Enkrat sem se, tako kot Prost, skoraj zavrtel pred boksi, imel sem srečo, da sem ostal na stezi. Ljudje mislijo, da nisem naredil nobene napake, a to ni res. Pojma nimam, kolikokrat sem jo naredil. Enkrat sem z vsemi štirimi gumami zapeljal na travo, popolnoma brez nadzora," je priznal Senna, ki se je tedaj že uveljavil z McLarnom in s tremi naslovi svetovnega prvaka postal legenda tega športa, v očeh številnih celo največji vseh časov.

"Ljudje mi pravijo, da je bila predstava v dežju v Donnington Parku leta 1993 moja najboljša v karieri. Niti približno! V redu, nisem naredil kakšne večje napake, a je bilo dirkalnik precej lažje upravljati. Bila je lepa zmaga, toda v primerjavi z Estorilom leta 1985 v resnici ni nič posebnega. Šampanjec je imel po takšni zmagi še posebej sladek okus," je še povedal Senna.

Hallam: Osmešil je preostale dirkače

Leta 2019 se je za uradno stran formule ena dirke spomnil Sennov dirkaški inženir Steve Hallam. "Za zmago v takšnih razmerah je potreben res izjemen talent. Na stezi je bilo 20 izjemnih talentov, za večino bi lahko rekli, da jim je tistega dne klavrno spodletelo. Ayrtonu ni," je začel in nadaljeval: "Delal je to, kar počnejo vsi najboljši dirkači: iskal je najboljši oprijem. Tega v mokrih razmerah ni vedno lahko najti. Gume se obnašajo drugače. Bil je zelo dober v prilagajanju na stezi, v krotenju dirkalnika. V groznih razmerah je s svojimi finesami osmešil vse preostale dirkače." Hallam je s Senno pri Lotusu sodeloval tri sezone, pozneje sta sodelovala še pri McLarnu, kjer je Brazilec doživel razcvet svoje kariere. "Občutek sem imel, da je bil Estoril 1985 začetek nečesa velikega. Mislim, da je bila naslednja dirka v Imoli, če me spomin ne vara, je tam znova osvojil 'pole'. Vsi smo bili osupli," je dodal.

Dirka je bila nočna mora

V kako težkih pogojih so tisti popoldan svoje dirkalnike krotili dirkači, nazorno pove izjava Renaultovega dirkača Tambaya, tretjeuvrščenega dirkača na dirki: "Ta dirka je bila nočna mora. Deževalo je od starta do cilja, steza je bila povsod poplavljena, oblaki so se spustili zelo nizko, bilo je temno, vidljivost je bila zelo slaba. Tu je šlo enostavno za preživetje najmočnejših." In najmočnejši je bil Senna, ki je v naslednjih letih v formuli ena postal sinonim za odličnost.

Dirka za VN Portugalske 1985, Estoril