komentator z najbogatejšim arhivom," je v pogovoru za MMC povedal reporter TV Slovenija Peter Kavčič.

Kavčič je v paru s Staretom blestel na preteklih olimpijskih igrah v Londonu. Večina se strinja, da sta zelo popestrila atletske prenose. Profesor športne vzgoje na OŠ Petrovče in navdušen tekač (letos bo spet poskusil preteči maraton) je z Andrejem Staretom začel sodelovati pred 15 leti, ko je bil njegov pomočnik. Zdaj sta res uigran tandem, poln zgodb in domislic. Prav škoda, da bo treba na njuno nadaljnje sodelovanje čakati do prihodnjega velikega atletskega tekmovanja, svetovnega prvenstva v Moskvi 2013.

Kako naporne so za TV-reporterje olimpijske igre? Ste bili zvečer po prenosu povsem prazni, sploh če vas je v Londonu čakala še dolga pot od stadiona do hotela?
Igre v Londonu so bile moje šeste na prizorišču, po Atenah in Pekingu tretje poletne. Naporno je bilo predvsem zaradi časovno zelo razvlečenih prevozov do prizorišč. Gneča je bila velika in je precej podaljšala običajen potovalni čas. Drugače pa delo vsaj zame ni bilo preveč naporno, ker že dolgo nisem s takšnim veseljem odhajal na prizorišča. Na igre sem se dobro pripravil, pri čemer bi omenil tudi pomembnost temeljite fizične priprave, s katero se kot zelo aktiven rekreativec lahko pohvalim.

Kakšne so bile sicer za vas igre v Londonu v primerjavi s prejšnjimi?
Odlične. V času, ko se toliko govori o komercializaciji, me je očaralo predvsem dejstvo, da toliko strasti pri športnikih, ki so se borili vsak za svoj cilj, še nisem videl. Svoje so zagotovo prispevali fantastični gledalci, ki so namenili pozornost prav vsakemu športniku. Kot primer. Ponos, ki je kar žarel iz oči atletov, ki so jih poimensko vselej in prav vse ob navdušenem pozdravljanju gledalcev predstavili pred nastopom, je kar sam po sebi govoril: "Hej, to je moj trenutek, zato sem garal." In s tem opojem so se nato lotili izzivov. Toliko različnih čustev je spremljalo vse te osebne drame. Ob tovrstnih slikah je človek težko ostal brezbrižen.

S kolegom Andrejem Staretom ste zelo poživili prenose. Na spletnih forumih je bilo veliko pohval, nekdo je celo napisal, kdaj se vračate domov, da bi vam pripravili sprejem. Na Brniku vas najbrž ni čakal noben oboževalec, vseeno pa povejte: spremljate, kaj pišejo gledalci o vašem in Andrejevem komentiranju?
Na letališču me je pričakala družina. Žena mi je izročila vrtnico, na katero je navezala nekaj feferonov. Reakcija na enega izmed izrečenih stavkov med atletskim prenosom. Sam sicer le redko spremljam mnenja gledalcev, ker mi tako ali tako po navadi z opazkami postrežejo prijatelji, kolegi, znanci. Pohval sem vedno vesel, negativna kritika pa tudi človeka spodbudi k analizi. Konec koncev delamo zaradi gledalcev, vsem pa reporter nikoli ne bo všečen.

Dejstvo je, da se z Andrejem Staretom dobro ujemata in dopolnjujeta. Je bilo za to potrebnega veliko dela?
Najino sodelovanje se je začelo pred 15 leti. Sprva sem bil bolj v vlogi asistenta, pozneje sva komentirala skupaj. Morda ključen trenutek se je zgodil na SP-ju 2005 v Helsinkih. Do takrat sva delala v glavnem vsak svoje discipline, dialoga praktično ni bilo. Zato sem mu predlagal, da morda nekoliko več komunicirava med prenosom. Andrej je namreč precejšen individualist. Pa ne mislim v slabšalnem smislu. Je namreč nagnjen k popolnosti in je težko pridobiti njegovo zaupanje. In tudi prehod k zdajšnjemu načinu komentiranja ni bil enostavno obračanje strani v knjigi.

Najino komunikacijo sem precej podžigal z vprašanji, njegov barvit besednjak, podkrepljen z ogromno zalogo podatkov, pa je kar bruhal zanimivosti. Na tem sva potem gradila. Že v Osaki sva delala zelo podobno kot v Londonu, samo stvar je bila predvsem zaradi časovnice precej manj na očeh in v ušesih.

Kako ste pravzaprav "pristali" v atletiki? Dolga leta je Andrej Stare sam komentiral največje atletske prireditve ...
Atletiko sem oboževal od malih nog. Tudi sam sem se ukvarjal z njo. Oče me je vozil na znameniti celjski Skokov memorial. Zamudil nisem nobenega atletskega televizijskega prenosa. Ko sem prišel na televizijo, med mlajšimi člani športne redakcije veliko zanimanja za atletiko ni bilo, zato sem hitro prišel zraven.

Vam je posodil vso svojo statistiko, ki jo skrbno vodi?
Andrej je znan po svoji bogati statistiki. Kolegom jo je bil vedno pripravljen posredovati. Atletski arhiv si sicer vodim sam, mi je pa vedno ponudil podatke iz njegove statistične zakladnice. Dandanes je sicer statistika precej bolj dosegljiva, še pred 15 leti je bilo drugače. Prav Andrej je med vsemi reporterji slovel kot komentator z najbogatejšim arhivom. Podatke je pridobival iz tujih časopisov in jih vsakodnevno obdeloval. Ne zdi se težko. Je pa zahtevalo pridnost, redoljubnost in doslednost. In če so številke zdaj lahko dosegljive vsem, so mu omenjene odlike ostale pod kožo. In prav zaradi njegove šole si še vedno vodim arhiv, ki je sicer nekoliko prirejen.

Kaj pravite na njegove ostre obsodbe vseh dopinških grešnikov?
Njegove ostre obsodbe dopingiranih športnikov pogosto dvigujejo prah. Nekoč se mi je zdelo nenehno opozarjanje na dopinške prevarante kar nekoliko moteče. Vendar zdaj razmišljam drugače. Visoko navite meje zmogljivosti športnikov zahtevajo seveda vključitev številnih mejnih znanosti. Meja pa je zelo tanka. Ampak uživanje poživil je treba obsoditi. Mnenja, da naj pustijo športnikom uživanje nedovoljenih poživil in koriščenje nedovoljenih postopkov, so, blago rečeno, neumna. Dovoliti stvari, ki so škodljive za zdravje, bi pomenilo katastrofo. Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo s športno mladino.

Moram pa v vrhunskem športu omeniti še eno rakavo tvorbo. Stave. Pogrom tekmovalnega športa. Že pred leti sem dejal, da se bojim, da bomo ugotovili, da so bile dogovorjene tekme najvišje ravni. Del tega se že uresničuje. Težava je velika. Ne bom stopil na stran tistih, ki pravijo za recimo obtožene nogometaše, da jih je plačilna nedisciplina delodajalcev pripeljala v ta položaj in da jih je treba razumeti. Tu gre vendarle za vprašanje osebne morale. Ampak kaj pa, ko na športnikova vrata potrka mafija in mu ponudi posel ter ob tem omeni, da ima krasne otročičke ...

Oba z Andrejem komentirata tudi nogomet in smučarske skoke. Kateri šport je najtežje komentirati? Je to nogomet, ker ga ljudje najbolj spremljajo in jim težko poveš kaj novega?
Sam na lastno željo nogometa ne komentiram več, razen če so za kakšno tekmo vsi komentatorji zasedeni. Tako sem se odločil, ker sem uvidel, da mi v prenos enostavno ne uspe vtkati svojega nogometnega znanja. Ko doma gledam tekmo, vidim ogromno stvari, med prenosom pa se mi je pogosto zgodilo, da nisem čutil igre. O tem sem začel razmišljati, ko sem občudoval ta občutek za dogajanje na zelenici pri komentiranju Dejana Obreza. Sicer pa menim, da je v Sloveniji kar nekaj zelo dobrih nogometnih reporterjev. Kar pa zadeva težavnost prenosa posameznega športa, je moje mnenje, da ne igra vloge šport, pač pa je najtežje narediti res dober prenos. K temu pa veliko pripomore kakovost izvedbe športnikov, dramaturški lok, uspešnost naših asov in svoje doda še reporter.

Usain Bolt je v Londonu spet blestel in poskrbel za šov. Kaj bi rekli o njem? Je prav, da nadaljuje tradicijo šprinterjev, ki so se vedno postavljali in bili včasih že pretirano samozavestni?
Morda se vam bo zdelo pretirano, a Bolt je največja atletska zvezda vseh časov. Ne drznem si reči najboljši atlet vseh časov, zvezda pa. Njegovo postavljanje je vendarle izvirno. Verjetno bi bili vsi bolj alergični, če bi šlo za ameriškega sprinterja, tako pa gre za šampiona, ki prihaja z Jamajke, ki je sinonim sproščenosti.