Slovenska šporna javnost je hokejista iz Dolenje vasi pri Cerknici spoznala na svetovnem prvenstvu 2010 v Ljubljani, kjer je bil eden izmed znanilcev mladega rodu. Z dvema goloma in petimi podajami na štirih tekmah je Jan Urbas čez noč postal udarna pest reprezentance, nato pa si je na ključni tekmi z Madžarsko že v 40. sekundi izpahnil ramo.

Prvo ime prvega presenečenja DEL-a
Izjemna učinkovitost, a tudi poškodbe so zaznamovale Urbasovo kariero, po letih igranja na Švedskem, v Nemčiji in Avstriji pa se je Notranjec ustalil na severu Nemčije v Bremenhavnu, kjer mu gre vse kot po maslu. Prekaljeni krilni napadalec je z 41 točkami na 41 tekmah peti najučinkovitejši igralec nemške hokejske lige (DEL), predvsem pa je prvi napadalec najbolj prijetnega presenečenja prvenstva – Fischtown Pinguins so na petem mestu, s čimer je klub z najmanjšim proračunom v DEL-u na poti v končnico. Do konca rednega dela čaka Pingvine še devet tekem, na katerih bi Urbas s šestimi novimi goli in podajami postavil nov osebni mejnik po številu točk v posamezni sezoni.

Pretres možganov odnesel lanski SP
Lani je Urbas zaradi neprijetnega pretresa možganov izpustil sklepni del klubske sezone (Pingvini pa izgubili razigravanje za končnico) in svetovno prvenstvo v Kazahstanu. Po trimesečnem okrevanju in čakanju, da so glavoboli in simptomi pretresa popolnoma izginili, se je vrnil v polni formi.

Kot kapetan povedel rise prek Japonske
Ob reprezentančni upokojitvi Jana Muršaka je prevzel kapetansko črko C slovenske izbrane vrste. Na Jesenicah je bil na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju pravi vodja in zgled, najhitrejši in najmočnejši na ledu ter na koncu tudi najbolj nevaren. Ob vodstvu Japonske z 0:1 in jalovem obstreljevanju Jukata Fukudžija je Urbas prevzel odgovornost in ob igralcu več s samostojno akcijo le matiral japonskega vratarja. Tehtnica se je dokončno preveselila na stran risov, ki ostajajo v igri za tretje zaporedne olimpijske igre, tudi tretje za Urbasa.

Kako ste doživeli odločilno tekmo olimpijskih kvalifikacij z Japonsko?
Vedeli smo, da bo težka tekma. Nadzirali smo igro, a so vseeno oni prišli do vodstva. Potem nam je na srečo steklo. Ko smo prišli v vodstvo, ga nismo izpustili iz rok. Zasluženo smo zmagali, so bili pa Japonci kar dostojni nasprotniki. Na vseh treh tekmah Japonske je bil vratar njihov najmočnejši člen. Ploščki se niso odbijali notri, a ko je steklo ... Zasluženo smo zmagali.

Uvrstili ste se v zadnji kvalifikacijski krog za Peking 2022, kjer vas konec avgusta čakajo Norveška, Danska in Južna Koreja. So nove olimpijske igre dosegljive proti tem nasprotnikom?
Gre za tri dobre reprezentance, a to je še zelo daleč. Najprej je domače svetovno prvenstvo, šele potem bomo razmišljali o naslednjem krogu olimpijskih kvalifikacij. Dosegli smo cilj, ki smo si ga zadali za turnir na Jesenicah, zdaj pa naprej.

Selektor je poudarjal, da gre za čuden turnir, na katerem ste imeli naprej dve nekonkurenčni ekipi, nato pa soočenje s tradicionalno neugodnim nasprotnikom. Vaša ocena treh tekem na turnirju.
Prvi tekmi je bilo pač treba odigrati, za Japonsko pa smo vedeli, kaj pričakovati. Stisnili so se v obrambo, dobro so zapirali prostor pred golom, tudi nismo prišli do odbitih ploščkov, sploh v prvi tretjini. Nato je stekel "power-play", dosegli smo prva dva gola in se je odprlo. Tudi Japonci so morali poskušati loviti izid, a smo pri 2:1 bili mi tisti, ki smo nadzorovali in napadali. Trli smo jih nekaj časa, a smo jih strli. Na prvih dveh tekmah je bilo težko odigrati, držati tempo igre vseh 60 minut. Japonci so bili bolj enakovreden nasprotnik, a smo lepo pripeljali do konca.

Vaš izenačujoči gol v 26. minuti je prišel v pravem trenutku, saj je ob zaostanku in jalovem obleganju japonskih vrat tudi ura tekla vse hitreje. Ali je bilo prisotne že kaj nervoze?
Vodili so, a smo vseskozi napadali. Lepo je, da je šel moj strel notri, da smo lahko nato zaigrali bolj sproščeno. Res se je že malo čutila živčnost, ne bom rekel, da se ni. Zagotovo je izenačujoči gol pomagal, da je vse steklo.

Kaj ste kot kapetan opazili pri izkušenejših in mlajših ali novejših članih reprezentance na turnirju v Podmežakli?
Pri izkušenejših nič novega. Tisto, kar se pričakuje od nas, ki že nekaj časa igramo za reprezentanco. Dobro se poznamo. Zagotovo se generacije spreminjajo, določeni fantje so končali, nekaj je poškodb. Lepo je, da prihajajo mladi fantje. So zagreti in delajo, kot je treba.

Kako sami vidite na svojem primeru tovrstni postopni prehod? Nekoč ste bili vi veliki talent, zdaj ste ste veteran in kapetan.
Ko si mlajši, prideš in igraš, ni nobenega pritiska odgovornosti vodje ekipe, ker so bili drugi za to. Zdaj se je to obrnilo, zdaj smo mi starejši tisti, ki moramo potisniti voz naprej in voditi ekipo. Na turnirju smo to pokazali in drugi so nam sledili.

Ali je vloga kapetana in prvega napadalnega aduta Slovenije za vas pritisk?
Ne, niti ne. Vemo, od koga se pričakuje več, od koga mogoče nekaj manj. Tudi v klubu imam vodilno vlogo. Ni pritisk, vsi vemo, zakaj smo tukaj. Prevzeti moramo odgovornost in vloge, ki so nam dodeljene, ter predvsem uživati v tem, kar delamo.

Odlično vam gre tako v klubu kot v reprezentanci, kjer ste prvi napadalni adut risov. Kako ohraniti formo vse do prvomajskega SP-ja v Ljubljani?
Zagotovo sem zadovoljen tako z osebno statistiko kot klubsko. Želja vseh je, da čim dlje igramo v končnicah, da smo čim dlje v tekmovalnem ritmu in s tem prideš na svetovno prvenstvo. Ne pa, da že mesec in pol prej končaš tekme in si prisiljen samo trenirati. Vemo, da nam to ne leži. Upam, da bomo vsi čim dlje igrali in bodo priprave na SP čim krajše.

Sami ste na poti do najboljše sezone v karieri – v sezoni 2016/17 ste za Beljak zbrali 46 (27+19) točk na 44 tekmah, v reprezentančnem dresu pa k temu na 13 tekmah dodali še 14 (7+7) točk. Zdaj za Fischtown v povprečju prispevate točno točko na tekmo.
V Nemčiji mi gre dobro, dobro gre tudi ekipi, posledično se lažje polni tudi osebna statistika. Upam, da se bo tako nadaljevalo in bomo igrali čim dlje v sezono, dolgo končnico in tako s polnim tekmovalnim ritmom prišel na svetovno prvenstvo.

Vaš Fischtown se kot najmlajši klub v DEL-u vzpenja vsako leto. 10., 9., 7. mesto, a tako visoko – na 5. mestu DEL-a – še niste bili. Tudi vi ste pomemben del tega napredka, drugo sezono ste tudi pomočnik kapetana ekipe.
Napredujemo korak po korak. Zdaj sem tretjo sezono v Bremerhavnu. Prvo sezono je bilo kar nekaj rošad, zamenjalo se je veliko igralcev, nato pa vsako leto manj. Jedro ekipe je ostalo, zgradili smo ekipo okoli tega jedra, kar se zdaj pozna.

Sredi januarja ste podaljšali pogodbo s Pingvini do izteka sezone 2020/21. V Nemčiji ostajate rade volje?
V klubu so zadovoljni z menoj, sam sem zadovoljen s klubom, družina uživa življenje v Bremenhavnu. Ni bila težka odločitev.

Hkrati je enoletno podaljšanje pogodbe s Pingvini podpisal tudi Miha Verlič, vaš klubski partner, s katerim sta učinkovito sodelovala tudi na tem kvalifikacijskem turnirju.
Z Miho Verličem odlično sodelujeva, tudi v klubu igrava skupaj v napadu, kjer nama gre super. Točno veva, kje je kdo v določenem trenutku, zaradi česar je vse lažje. Sem vesel, da sva oba sočasno podaljšala pogodbo in bova še vsaj vso naslednjo sezono igrala skupaj.

V karieri ste imeli obilo težav s poškodbami, takšnimi in drugačnimi. Nenazadnje ste imeli v pretekli sezoni kar dva pretresa možganov. Kako je zdaj z zdravjem?
Po tisti drugi hujši poškodbi sem to pozdravil in vse od takrat nimam težav. Moram potrkati na les.

Kakšne so ambicije kluba, ki ga nihče ni videl tako visoko v nemškem prvenstvu?
Prvi cilj je končnica. Fischtown je klub z najmanjšim proračunom v DEL-u, zdaj pa smo zasidrani na petem mestu. Zaradi tega ni velikih pričakovanj oz. zahtev, a hkrati se zavedamo, česa smo sposobni in tega, da lahko dobimo kakšen krog končnice ter se približamo tihemu velikemu cilju.

Finale DEL-a se bo v skrajnem primeru sedmih tekem končal 30. aprila.