Zaključil jo je s prestižnim Stanleyjevim pokalom v rokah. Sledilo je nekaj nepozabnih druženj z našim hokejskim asom. Slabe tri mesece pozneje je Anže Kopitar ob vsej športni slavi in denarju, ki ga s tem služi, tak, kot je bil pred šestimi leti, ko smo ga novinarji prvič pospremili prek Atlantika na obale Tihega oceana. Vsaj občutek je tak in te njegove skromnosti, ki jo pokaže na vsakem koraku, se zagotovo ne da naučiti. Tak enostavno je.

Komaj čaka na vrnitev h Kingsom
Ko smo bili včeraj sredi dneva po opravljenem treningu v blejski hokejski dvorani znova deležni njegove prisotnosti, je deloval, kot bi si neizmerno želel, da bi bil lahko znova s svojim moštvom. S fanti, s katerimi mu je v juniju uspel izjemen podvig, ki ga niti največji pristaši moštva iz mesta, kjer je mogoča vsaka filmska pripovedka, niso pričakovali, kaj šele načrtovali. Pripravljanje v samoti mu je v največji meri že odveč. Do zdaj smo bili vajeni, da se najpozneje zadnje dni avgusta odpravi v svojo pisarno, ki ji rečemo ledena ploskev. Tam se najbolje znajde in tam tudi najraje pokaže, kaj in koliko velja.

Ob 'lockoutu' na Švedsko k bratu
Ob zaključnih tekmah zadnje sezone si je marsikdo pri nas želel, da bi bil prav Anže izbran za najkoristnejšega igralca vsaj končnice, če ne celotnega prvenstva. Že tedaj je bil občutek, da se s tem še najmanj obremenjuje prav sam. Včeraj je delno presenetil s tem, da bi se, če ne bo dogovora v prestižni ligi NHL, kjer poteka tako imenovani 'lock-out', zlahka odpravil na Švedsko. Tam si je po nekaj jeseniških sezonah v mlajših kategorijah tudi izoblikoval ime. Tokrat ga vleče k bratu Gašperju, ki se tudi poskuša prebiti čim više v hokejskem svetu. Anže Kopitar nikdar ni skrival, da si okrog sebe vedno želi vsaj koga izmed domačih. Vse skupaj pa je presenetljivo predvsem z vidika, da bi potem moral zaigrati v švedski drugi ligi. Za bežnega spremljevalca hokejskega dogajanja je to skorajda šok, da bi prvak lige NHL igral v takem tekmovanju. Anžetu bi izkušnja, da bi bil v moštvu skupaj z mlajšim bratom pomenila več kot marsikaj drugega. Zdaj je za to priložnost, drugače jo bo težko ujeti. Morda kdaj v daljni prihodnosti in pristaši rdečega kluba iz njegovega mesta bi si želeli, da bi bilo to nekdaj prav v Podmežakli.

Mladina potrebuje idole
Tam se je tudi Anže Kopitar učil hokeja in bil ob zadnjem obisku domačega hrama nazadnje kar precej razočaran. O jeseniškem hokeju svetovnemu hokejskemu prvaku, kot zmagovalca lige NHL imenujejo v Severni Ameriki, beseda ne steče najraje. Po zadnjih izkušnjah s kvazi veljaki nekdaj železarskega ponosa tudi očetu Matjažu ne več. Ne glede na to, kdaj bo spet mogoče zadrsati v gorenjskem športnem hramu, pa bi bilo prav, da bi ob zdajšnji obnovi na delu dvorane našli prostor, kjer bi bila tabla z napisom, da je prav tam svoje hokejske korake opravil tudi Anže Kopitar. V notranjosti pa bi bilo prav, da izpod stropa ves čas vihra zastava z Anžetovo podobo s Stanleyjem v rokah. Jeseniški, skrbi pa me, da kmalu tudi drugi hokejski nadobudneži, bodo potrebovali svoje idole, Anžeta Kopitarja nam na srečo nihče več ne more vzeti. Živel Kralj.