Postati zmagovalec hokejske lige NHL so sanje hokejistov z vsega sveta, a le malokdo jih res uresniči. Anže Kopitar je bil že kot kratkohlačnik odločen, da jih bo, do izpolnitve svoje največje želje pa je prelil ogromno litrov znoja, preživel na ledeni ploskvi nešteto ur, odšel od doma na daljno Švedsko pri 16 letih, za nagrado pa bil izbran v 1. krogu.

Pri Los Angelesu je v šestih letih prehodil pot od enega najslabših moštev do prvaka najboljše hokejske lige na svetu, pri tem pa je bil kot 1. center in najučinkovitejši igralec ključen mož moštva, katerega mlado jedro napoveduje kmalu še kakšen naskok na Stanleyjev pokal.

Čestitke iz srca za uspeh, za katerega si slovenski ljubitelji hokeja pred leti niso mogli niti predstavljati, da bi bil začinjen slovensko?
Najlepša hvala za čestitke. Mogoče tudi letos čez sezono ni izgledalo tako, a decembra so se stvari obrnile in se končale na najboljši možni način.

Ljubitelji hokeja in Lige NHL si predstavljajo, da bodo lahko od blizu videli pokal. Lahko poveste, kako naj bi bilo to videti?
Ker je to največja lovorika v hokeju, je z njo povezanih veliko pravil. Ravno vsak ne more dvigniti pokala oz. nihče, če ni zaslužen za zmago oz. vpleten v zmagovito moštvo. Nekaj bo pravil, jaz osebno in dva gospoda, ki skrbita za pokal, bomo poskrbeli, da se bo za pravila vedelo in da ne nikakršnih nesporazumov.

Rekli ste, da je veliko težji, kot ste si predstavljali, preden sta ga zasluženo dvignili.
Po pravici povedano si nisem čisto dobro predstavljal, kaj pričakovati. Na koncu so mi povedali, da je težak 16 kg. Na začetku ni niti toliko težak, ko pa ga nekaj časa držiš nad glavo, pa se roke malo utrudijo in se začnejo tudi tresti, a to res ni težava ob takem užitku.

Kaj doživlja človek, ko gleda to nepregledno množico ljudi. Kako je videti z avtobusa navzdol?
Bilo je res nekaj posebnega. Kingsi so bili ustanovljeni pred 45 leti, in ko končno osvojiš naslov, je to nekaj posebnega. Navijači so pripravili super vzdušje, mislim, da jih je bilo do pol milijona. Dan, ki si ga bom zapomnil za zelo dolgo časa, če ne že za vse življenje. Osebno sem zelo užival, tako da res računam na še kakšen tak dan.

Težko je primerjati dva različna svetova, vendar ali vas je sprejem na Brniku in na domači Hrušici mogoče še bolj ganil kot slavje v ZDA?
Upam, da se ne bom komu zameril. Čeprav je bilo v Los Angelesu malce več ljudi, je vedno najlepše priti domov. Že množico na letališču je bilo super videti. Še več ljudi je bilo na Hrušici - neopisljivo lepo. Nisem pričakoval takšnega sprejema, čeprav sem vedel, da nekaj malega bo. Osebno sem res lepo sprejemal te trenutke.

Ne moremo mimo pokala, okoli katerega je veliko tradicije in navad. Vsakemu članu zmagovitega moštva pripada en dan s pokalom. Vi ste ga enkrat že pazili prejšnjo nedeljo, ko so vas videli z njim na obali Tihega oceana.
To uradno še ni bil moj dan s pokalom, to je bil en "bonus". Pokal tisti dan ni imel obveznosti in sem mogoče kar nekoliko naivno vprašal, če si ga lahko malo sposodim za kakšno uro ali dve. Varuhi pokala so privolili in z Ines sva ga odnesla na plažo ter se tam nekajkrat slikala za spomin.

O Stanleyjevem pokalu govorite, kot da bi bil iz mesa in krvi.
Mogoče je to nekaj še najbolj posebnega pri pokalu. Vsak igralec govori o njem, kot da bi imel res pljuča in bi dihal. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je to najtežja lovorika, ki se jo da osvojiti, zato je res nekaj posebnega, da lahko deliš čas z "njim".

Malo pred novim letom ste si za novoletno željo zaželeli Stanleyjev pokal, čeprav moštvu ni šlo dobro, navijači pa so trepetali, ali se boste sploh uvrstili v končnici. Ali ste takrat res verjeli v osvojitev pokala?
Mislim, da je bila to posebna lastnost našega moštva, ker tudi v najtežjih časih nismo nehali verjeti, da se to ne bi moglo zgoditi. Vedeli smo, da sezona ni najbolj rožnata. Ob koncu smo imeli še 20 tekem, izmed katerih smo jih morali za "playoff" dobiti 14. Vedeli smo, da če se to zgodi, da bomo imeli dobre možnosti in pravi ritem za najpomembnejši del sezone. To je tudi v resnici zgodilo, bili smo na vrhuncu naše igre, kar se je tudi pokazalo skozi končnico.

Zdaj se že zavedate, da ste pri 24 letih uresničili svoje sanje in sanje številnih hokejistov, ki se niti ne približajo Ligi NHL.
To je res nekaj takega posebnega, ko se ozreš nazaj. Pred mano je, vsaj tako upam, vsaj še dobrih 10 let igranja hokeja in res upam, da bo prišel še kakšen tak dan, ko se bomo še bolj poveselili.

Opaziti je bilo, da tudi po naslovu prvaka ostajate trdno na tleh, ne preveč evforični. Ali je to del vašega šampionske osebnosti ali kaj drugega, ali pa je bilo to samo tako videti?
Zagotovo je to del moje osebnosti. Mogoče je malce mirno izgledalo navzven, a znotraj je bilo pravo veselje. Ko je sirena odpiskala konec tekme, so vsa čustva prišla na plano in je bilo veselje nepopisno.

V projekt Kopitarjev Stanleyjev pokal je bilo vloženega veliko trdega dela, treninga, odrekanja, a tudi talenta, ki vam je bil položen v zibelko.
Talenta se ne da naučiti. Če ga izkoristiš, te lahko ponese - ne samo v hokeju - v višave. Imel sem to srečo, treba je bilo še trdo delati, a zdaj lahko rečem, da sem na vrhu sveta.

Na Hrušici in v Sloveniji vaš zvezdniški status ni vprašljiv, kako pa je v Los Angelesu?
Zdaj ko smo osvojili Stanleyjev pokal, je te prepoznavnosti vse več. Ko so Clippersi in Lakersi izpadli v 2. krogu končnice Lige NBA, smo ostali samo še mi poleg bejzbola, ki pa je šele na začetku sezone. Kingsi so bili pogovor mesta, tako da je prepoznavnost zdaj veliko večja kot kdajkoli prej.

Oče - Matjaž Kopitar, sam nekoč odličen hokejist in zdaj selektor "risov" - vas je pri treh letih in pol postavil na drsalke. Vaš talent je bil hitro opazen, kdaj pa ste vi sami spoznali, da imate neverjeten hokejski talent?
Težko je pokazati točno na eno leto, ko se zaveš, da gredo stvari v pravo smer. Prelomnica je bil nabor Lige NHL leta 2005, ko sem bil izbran v 1. krogu. Prej sem vedel, da je moja hokejska kariera nekaj posebnega, ko pa si enkrat izbran na "draftu", se zaveš, da delaš prave stvari, ki jih moraš še nadgraditi. Ta dan v mojem življenju bi izpostavil, čeprav sem vedel, da me čaka še trnova pot, a mislim, da se vse začne tam.

Preden ste šli na Švedsko, ste še igrali v Sloveniji, kjer ste zelo hitro zaigrali pri članih drugega jeseniškega moštva. Pri tem ste se na ledu srečali tudi z vašim očetom, ki je igral za Maribor. Matjaž priznava, da mu je bilo takrat izredno mučno; se spominjate te tekme?
Verjamem, da mu je bilo veliko bolj mučno kot meni. Kot 15-letni fant se mogoče nisem niti zavedal nelagodnosti na njegovi strani. Bil je en zanimiv dogodek. Spravil sem se v nek resnejši boj, ne pravi pretep, in je oče hitro priletel do mene in bolj kot mene odrinil svojega soigralca. Po tistem sva, mislim, samo še enkrat ali dvakrat igrala drug proti drugemu. Veliko lažje je igrati proti bratu, še lažje pa z bratom in očetom.

Ko smo pri nelagodju: mama in ata pravita, da je bilo še posebej mučno, ko ste pri 16 letih odšli na Švedsko v Södertälje nabirat prepotrebne izkušnje. Ali je bilo mučno tudi za vas, ne samo za starše?
Pri 16 letih mogoče misliš, da si že pripravljen, a ko pride enkrat tisti dan, hitro izveš, da nikoli nisi povsem pripravljen na takšen korak. Vem, da je bila to najboljša poteza, če sem hotel igrati hokej. Slovenska liga je bila takrat že osvojena in potreboval sem nove izzive, konkurenco. Tistega dneva se spominjam, kot bi bilo včeraj. Bili smo na letališču v Celovcu, pretečenih je bilo kar nekaj solz in izrečenih nekaj zelo lepih besed. Sam prihod na Švedsko je bil kar težak: ob pristanku veš, da si sam in moraš poskrbeti zase. To me je pozneje naredilo močnejšega. Če bi bil še enkrat star 16 let, bi se odločil za identično pot.

Na Švedskem je šla vaša pot strmo navzgor in prišel je veliki dan NHL-nabora. 30. junija 2005 ste bili izbrani, kar ni bilo nobeno presenečenje, kvečjemu to je bilo presenečenje, da niste bili izbrani še višje kot na 11. mestu.
Aprila na SP-ju v Innsbrucku sem imel sestanek s športnim direktorjem Columbusa. Sam sem bil rangiran kot 6. na svetu in oni so imeli ravno izbor št. 6. Osebno sem bil prepričan, da me bodo oni izbrali, in ko me niso, mi je na oči kar malo padla tema. Potem že podvomiš: če me oni niso izbrali, ko so bili tako prepričani, mogoče me sploh nihče ne bo. Ampak ko so šefi Los Angelesa poklicali moje ime, je tisto breme padlo z mene.

Srečna naključja so športniku prepotrebna, da pride na vrh sveta. Kakšna bi bila vaša vloga, če bi bili izbrani kje drugje?
To je nemogoče napovedati, kaj bi se lahko zgodilo. V tistem trenutku sem se zavedal, da sem bil prvi izbor Los Angelesa, kar je bilo zame najpomembnejše. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo drugje. Ker LA je res moj drugi dom in se lahko primerja z mojo oz. našo Hrušico. Mogoče je malce večji kraj, ampak tam se jaz počutim odlično, tako kot vsi moji, kar je zame najpomembnejše.

6. oktobra 2006 prva tekma v Ligi NHL in kar dva gola proti Anaheimu. Ste bili tudi sami presenečeni nad tem?
Zelo. Pred prvo tekmo so bili živci, trema kar močno prisotni. V 1. tretjini sem dobro odigral in dobil občutek, da se lahko kosam z imeni, kot so Pronger, Niedermayer, Selanne. Potem si samozavestno rečeš, da je to igra, ki jo igraš od malega in jo znaš igrati. 2. tretjina je prišla in sem dosegel dva zadetka. Potem veš, da spadaš tja in moraš igrati po najboljših močeh, kar je cilj vsakega športnika. Vsekakor je bila ta debi nekaj posebnega.

Že v prvem intervjuju ravno po tej tekmi ste odgovarjali v izvrstni angleščini, ki je zdaj po 6 letih v ZDA že čisto prava "amerikanščina". Igra z babico, ko sta vadila intervjuje v v angleščini, se je torej izplačala, ali to novinarji napihujemo?
Mogoče je malo potencirano. Se je pa to res zgodilo. Ko sem bil majhen, sem si želel, da bi igral hokej nekje drugje kot v Sloveniji. Angleščina je najbolj prepoznaven jezik, zato sem se odločil, da se je naučim, ker jo bom rabil za takšne in drugačne intervjuje. Že takrat sem imel vizijo, kaj želim delati in kje. Sanje so se mi uresničile, težko je povedati, kako sem vesel zdaj. Še enkrat: osvojili smo Stanleyjev pokal in smo prvaki Lige NHL ter na vrhu sveta.

Čeprav ste se komajda uvrstili v končnico, ste nato šli do konca. Kako to?
Končnica je poglavje zase. Ko se uvrstiš, je to šprint do štirih dobljenih tekem. Letos se je videlo, da ko prideš notri, imaš vse možnosti za osvojitev naslova prvaka. Mi smo po vrsti premagali 1., 2. in 3. iz naše Zahodne konference. Treba se je uvrstiti v končnico in nato najbolj vroča ekipa zmaga. V slačilnici smo vedno verjeli v to, da nam to lahko uspe.

Posebna zgodba končnice je tudi toliko omenjena brada.
Samo izkušnja puščanja brade je nekaj posebnega. Sam nisem imel tako goste, tako da me ni tako srbela kot vse druge. Odličen občutek je, ko se naslednji dan obriješ in ljudje vidijo tvoj normalen obraz.

Družina je za vas zelo pomembna, je del tega zmagovitega mozaika. So vaše družinske vezi vedno močnejše?
Da, to je nekaj najlepšega. Trenutki, ko so po osvojenem pokalu vsi prišli na led in smo se tam objemali, veselili in tudi malo jokali ter se na koncu slikali s pokalom. To so trenutki, ki jih hočeš preživeti z družino. Te podobe bodo vedno z nami.

Slovenci zelo radi gledamo skozi denar. Leta 2008 ste podpisali sedemletno pogodbo, vredno dobrih 47 milijonov dolarjev. Leni bi rekli, zdržite do leta 2015, potem pa vam ni treba več delati. Vi zagotovo malce drugače gledate na to?
Hokej je moje življenje. Glede na to, da se moja pogodba izteče čez 4 leta, je moj cilj, da igram še dobrih 10 let. To je ljubezen do hokeja, ki si je laiki mogoče ne morejo sploh predstavljati. Čeprav v NHL-u ne bi bilo tako visokih pogodb, se bi hotel prebiti tja in tam igrati.

Glede na to, kakšna osebnost ste in da ste obkroženi z družino, najverjetneje tudi pametno vlagate denar?
Imamo menedžerko, ki skrbi za to, da so davki plačani in podobno. Imam tudi jaz roko nad tem, a vem, da opravlja odlično delo. Zaupam ji z vsemi sredstvi in vedno znova se dokazuje, da je prava za to delo.

Dobrodelnost in vrhunski šport gresta z roko v roki - ne samo zaradi dostopa do denarja, ampak tudi zaradi tega, ker slišite in vidite marsikaj.
Veliko je zgodb, nesrečnih, ki pridejo v vednost igralcev. Zato se odločamo za različne skupine in pomoči. Ali so to otroci, zboleli za rakom, ali družine, ki si ne morejo privoščiti počitnic ali šolskih potrebščin. Veliko je možnosti za dobrodelno delovanje, osebno sem se odločil za ta turnir. Nekateri soigralci določijo vsoto in jo pomnožijo z goli. Vsi smo zelo ponosni na to, da lahko pomagamo.

Sami ste omenili golf, ki je vaš glavni način umika iz hokejskega sveta. Ga veliko igrate?
Mogoče že preveč, tako da so kdaj doma že tudi jezni. To je sprostitev zame, ko grem lahko v naravo, okrog sebe vidim samo zelenje in drevesa, kar mene najbolj sprošča. Sem zelo intenziven golfist; če kdaj ne gre po mojih pričakovanjih, mogoče niti ni tako sproščujoče. Skozi sezono sem vedno v notranjih prostorih: dvorana, slačilnica, počitki doma, in ko grem na sveži zrak, je to zame nekaj najboljšega.

Ste med boljšimi golfisti med hokejisti?
Ne še. Upam, da bom nekega lepega dne tudi med najboljšimi.

Kako bo pa izgledalo vaše poletje? Oče Matjaž že komaj čaka, da tudi vi po zgledu brata Gašperja začnete trenirati.
Gašper že nekaj časa pridno trenira, ker je sezono zaključil prej kot jaz. Treniral je že v Los Angelesu med našo končnico. Sam sem dobil še nekaj prostega časa, a kmalu bo treba zavezati teniske in oditi v fitnes in na tekaško stezo.

Za kakšen dan ali dva boste pa z Ines vseeno nekam pobegnili.
Bilo bi zelo lepo, tudi upam, da bom dobil kakšen podaljšan vikend. Doma bodo zagotovo pogajanja.