Najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar že peto leto zapored navdušuje v filmskem mestu, le eno leto manj pa tam deluje njegov oče Matjaž Kopitar. Nekdanji vrhunski hokejist pri Kingsih trenutno trenira ekipo do 19 let, pred kratkim pa je postal tudi selektor slovenske reprezentance. V Toyoti sport centru, kjer svoje treninge opravljajo hokejisti LA Kingsov, je posebej spregovoril za MMC. Med drugim je misli usmeril v prihajajoče svetovno prvenstvo in predvsem v razvoj mladih igralcev.

Večino časa preživljate v Los Angelesu. Kako od tu spremljate igre svojih varovancev, ki večinoma igrajo v Evropi?
Večino fantov spremljam prek spleta, vidim večino tekem Lige Ebel, ki jih spremljajo slovenske televizije, na Švedskem mi pomaga Anžetov agent. Sicer pa sem precej v stiku s samimi igralci, ki mi sami razkrijejo marsikatero informacijo. Tako pri svojem delu na daljavo nimam težav.

V ZDA trenirate že četrto leto. Kako lahko primerjate pogoje za trening?
Delim pri 'junior Kingsih', za katere igrajo fantje stari 19 let in manj. Igrajo že na visoki ravni, glede na to, da smo pred dvema letoma dobili tri fante, ki so bili izbrani v prvem krogu nabora. Ekipa je zelo dobra, letos žal nismo imeli povsem posrečene izbire na naboru. Klub je sicer dobro urejen. Pri manjših selekcijah finančno breme leži na plečih staršev, kar je precej naporno, saj so stroški kar visoki. V Sloveniji je to še vedno bolj socialno organizirano, saj se s plačilom mesečne pristojbine rešiš kar veliko stroškov.

Ste se v Kaliforniji veliko naučili? Vam to pomaga pri delu z reprezentanco?
Kjer koli trener že dela, povsod se lahko veliko nauči. Pri Kingsih sem kar blizu trenerskemu štabu prve ekipe, dobro se razumemo in veliko pogovarjamo. Izmenjava mnenj je zelo koristna, zato lahko rečem, da sem se tu veliko naučil. Sistem igre je normalno drugačen, saj je igrišče v Severni Ameriki manjše, malce se razlikujejo tudi pravila. Ko prideš na večji evropski led, se ti določene stvari na treningu ne izidejo tako, kot bi si sam želel. Včasih bi rad poskusil s kakšno stvarjo, pa enostavno vidiš, da ni izvedljiva. Zato je treba sprejemati kompromise in narediti kakšno spremembo.

Vaš sin Anže je zdaj eden izmed največjih zvezdnikov Lige NHL. Ste na to upali pomisliti, ko ste ga za svojo hišo prvič postavili na drsalke?
Zgodilo se je, kar se je zgodilo, vsekakor pa se to ni zgodilo naključno. Anže je ves čas živel za hokej, pravzaprav še danes živi za ta šport. Hokeja ni imel nikoli dovolj. Danes lahko rečemo, da se ta uspeh zdi samoumeven, vendar je to rezultat trdega dela. To danes lahko vidimo tudi pri Janu Muršaku. V Mariboru sem ga treniral, ko je igral v ekipi do 14 let. Že takrat je vidno izstopal - na eni strani na ledu, na drugi strani pa s pristopom in delom. Zanj nikoli ni bilo dovolj. Očitno je to delovno vnemo obdržal, kar se mu je izplačalo, saj je letos le zaigral nekaj tekem za Detroit. Od vseh ljudi, ki so kakor koli povezani z njim, slišim samo pozitivne stvari. Trdo delo pa ni edini pogoj za uspeh, igralec seveda potrebuje tudi talent, potem pa se vse skupaj lahko poklopi.

Kakšen dogovor imate z Janom Muršakom in Detroitom? Glede na to, da bodo Rdeča krila skoraj zagotovo igrala v končnici in imajo skozi celotno sezono kar nekaj poškodb, bo najbrž v pripravljenosti, da kadar koli spet vskoči v prvo ekipo?
Z Janom sem vas čas v stiku. Normalno je, da bo na Detroitovem seznamu za nastop v končnici. Jaz bom poskušal narediti vse, kar je v moji moči, da bi zaigral na svetovnem prvenstvu. O svojih željah in načinu pogovora z vodstvom kluba ne bom natančno govoril, saj se lahko hitro kaj zalomi, nato pa bodo ljudje govorili, da se je Kopitar 'napihoval', da bo pripeljal Muršaka, pa ga ni. Treba je vedeti, da so ljudje alergični, če si preveč agresiven v pogovorih, da bi jim vzel igralca zaradi nekega svetovnega prvenstva. To tekmovanje njim prav nič ne pomeni. Njim vse pomeni le Stanleyjev pokal in oni Muršaka zato tudi plačujejo. Zaradi tega jih tudi razumem, zato poskušam najti pravo raven komuniciranja, da ne bo videti, da smo preveč vsiljivi in skušamo iti prek trupel.

Pravite, da ste pri Anžetu in Janu hitro opazili talent. Je pri 6, 7 letih lahko jasno ugotoviti, kdo ima potencial za vrhunskega hokejista ali ne?
Talent se vidi zelo zgodaj, a dejstvo je, da eni odrastejo hitreje, drugi pa počasneje. 'Zavreči' nekega igralca pri določeni starosti bi bilo neumno. Nočem govoriti o imenih, a določeni igralci v Sloveniji so se razvili relativno pozno, čeprav v mladih letih niso kazali nekega pretiranega talenta. Zato trdim, da je trdo delo zelo pomembno. V Sloveniji je velika večina fantov zelo pridnih. S pravo vzgojo - kot je, denimo, kakovostna liga do 20 let - bi lahko vse skupaj spravili še na višjo raven. A težav pri tem je veliko - od financ do preslabe konkurence. A s temi težavami se ukvarjajo vse nam primerljive države, tako Avstrija, Italija kot Madžarska. Vsi imajo talente, nimajo pa šest kakovostnih ekip, ki bi igrale DP do 20 let, s čimer bi bila lahko vsaka tekma kakovostna, ne pa, da se tekme na taki ravni tekmovanja končajo z izidom 15:1. Nikakor ne moreš realno ugotoviti, da je dober tisti, ki je dal sedem golov. A to je večni problem našega prostora, poudarjali so ga že moji predhodniki, prav gotovo ga bodo tudi moji nasledniki. To je problem malih prostorov in malega števila igralcev.

Morda je eden od receptov kaljenje mladih talentov v kakovostnejših tujih mladinskih ligah?
Po Anžetovem odhodu v tujino s tem receptom poskušajo številni mladi fantje, kar pa ni vedno rečeno, da je pravilna odločitev. Če hokejist odide v klub, v katerega sam želi, ne želijo pa ga v samem klubu, je več ali manj obsojen na stranski tir. To pomeni, da rezultat ne bo tak, kot si ga sam želi. Če pa gre v klub, v katerem si ga želijo ali pa se v ekipo prebije prek preizkusov, je to druga zgodba.

Majhnost je večna slovenska težava. Nekaj mladih igralcev je priložnost dobilo v Ligi Ebel. Kako vidite vpliv te lige na razvoj mladih slovenskih hokejistov?
Mlajši igralci na Jesenicah in v Ljubljani so res dobili priložnost v Ligi Ebel, a v resnici je glavni vzrok ekonomske narave. Oba kluba sta na robu preživetja, tako sta bila prisiljena vključiti mlajše igralce. S to filozofijo se sicer povsem ne strinjam. Letos je bilo na Jesenicah v nekem trenutku tudi 11 tujcev, kar se še ni pripetilo. Denarja ni, kupujejo pa se slabi tujci, od katerih se mladi igralci nimajo česa naučiti. Moja filozofija je imeti dobre domače igralce in jim dodati dva ali tri res kakovostne tujce, da se mladi lahko od njih kaj naučijo. Ni vse le v tem, kaj hokejist naredi na ledu, pomembna sta tudi garderoba in čas, ko igralec ni na ledu. Pomembno je, da se igralec profesionalno vede tudi zunaj športnih dvoran. Tega pa se mladi lahko naučijo le od vrhunskih igralcev. V obeh slovenskih ekipah je dovolj talenta in prepričan sem, da je v ozadju še dovolj mladih igralcev, ki se bodo kmalu dokazali.

Kako bodo videti dnevi pred svetovnim prvenstvom? Kdaj odpotujete v domovino?
15. marca bomo začeli predpriprave z igralci, ki so že končali s sezono. Ti fantje ne smejo biti prepuščeni sami sebi. Mi žal nimamo 300 igralcev, da bi počakali razplet končnice in potem poljubno izbirali 20 tistih, ki so že končali s sezono. Skrbeti moramo za vse fante, ki jih imamo, v začetnih pripravah bom poskušal dodati tudi nekaj mlajših igralcev, da vidim pripravljenost reprezentantov do 20 let in malo starejših. Malo jih bom vpeljal v ekipo, predvsem zaradi želje razvoja reprezentance v prihodnjih letih. Malo bo treba improvizirati in čakati na razplet našega prvenstva.

Kdaj se bodo priključili starejši reprezentanti?
Vse bo odvisno od razpleta Lige Ebel in DP-ja. Po črnem scenariju bi bila lahko sedma tekma 15. aprila, 16. in 17. aprila pa imamo v Franciji zadnji dve pripravljalni tekmi za SP, saj so nam Avstrijci za 21. april odpovedali pripravljalno tekmo. Objokovati in pritoževati se nima smisla, saj se lahko zgodi, da bo reprezentanca na SP odpotovala brez ene pripravljalne tekme v popolni zasedbi. A po 20. aprilu nihče več noče igrati, boljše reprezentance imajo svoj urnik tekem zacementiran že do leta 2013. V prihodnosti bo treba urnike DP-ja in Lige Ebel bolje uskladiti, saj dolgo s tako improvizacijo ne bo šlo.

Videti je, da imate jasno sliko o prihodnosti te ekipe. Kaj je dolgoročni cilj slovenske reprezentance? Je igranje na olimpijskih igrah uresničljiv cilj?
Cilje si je vedno treba postavljati. Če so ti prenizki, potem vse skupaj nima nobenega smisla. Če si postaviš previsoke, je nerealno. Mogoče so tudi olimpijske igre nerealne, a z delom do leta 2013 in razvojem mladih igralcev (za katere upam, da ne bodo prav vsi 'zbežali' v take lige, v katerih zaradi časovnih okvirjev ne bi mogli pomagati reprezentanci v času kvalifikacij za OI), bi lahko ugriznil v ta cilj. Ta je res visok in težko uresničljiv, ampak se mi zdi prav, da smo si ga zastavili.