Selektor risov je priznan analitik, ki ne govori veliko, ima pa sijajne izide. Slovenci so se septembra v Minsku drugič zapored uvrstili na olimpijske igre, maja pa jih čaka nov velik izziv, ko bodo skušali obstati med elito svetovnega hokeja v Parizu.

48-letni strokovnjak je večino kariere igral za Olimpijo. Doživel je nepozabne derbije z Jeseničani, ko so iskale vstopnice. V prvih treh sezonah samostojne Slovenije so Ljubljančani izgubili na sedmi tekmi v Tivoliju, nato pa so leta 1995 po enajstih letih osvojili naslov, ki je navijačem še posebej pri srcu. Leta 1998 je Zupančič postal tudi evropski prvak s Feldkirchom, ki ga je vodil Ralph Krüger. Že v igralski karieri se je veliko naučil, nato pa je postal pomočnik Matjaža Kopiarja na klopi Slovenije. Pred letom in pol je prevzel mesto selektorja in nanizal izjemne uspehe.

Tudi na Jesenicah stavijo na njegovo bogato znanje, v Alpski ligi so železarji po dveh tretjinah rednega dela na četrtem mestu. Navijači imajo velike apetite, znova pa si želijo tudi državnega naslova.

Nagrado za najboljšo ekipo leta v Sloveniji ste prejeli že tretjič v zadnjih štirih letih. Kaj vam to pomeni?
To je priznanje za trdo delo vseh fantov in strokovnega štaba, dobro je tudi delo trenerjev z mlajšimi kategorijami, saj nam je uspelo zakrpati vrzeli po odhodu starejših hokejistov.

Pri prvi uvrstitvi na olimpijske igre ste bili pomočnik Matjaža Kopitarja, v Minsku pa ste bili v vlogi glavnega trenerja. Ste drugače doživeli uspeh?
Vesel sem predvsem zaradi fantov. Velik uspeh v Minsku je poplačal ves trud in številne neprespane noči ob analizi tekmecev. Vsekakor je malce drugače, saj imaš kot glavni trener vse niti v svojih rokah, tvoje odločitve imajo težo.

Pred štirimi leti vam je uspela senzacija v Vojensu. Tudi takrat ste premagali Beloruse, a tokrat je bila zmaga pred 15.000 navijači v Minsku še slajša. Za Beloruse je bila to prava katastrofa.
V Vojensu smo bili pred začetkom turnirja v podrejenem položaju, a nam je z dobrimi igrami uspelo presenetiti. Tokrat je bila želja še večja, saj so igralci že občutili olimpijske igre. To se je pokazalo na ledeni ploskvi. Dokazali so, da imajo veliko kakovost. Enkrat ti lahko uspe, pa nekateri rečejo, da si imel srečo.

Leta 2001 ste bili med nosilci igre v Tivoliju, ko se je Slovenija prvič prebila v elitno divizijo slovenskega hokeja. Zdaj so se risi še drugič uvrstili na olimpijske igre. Vse skupaj je že pravi čudež na ledu.
Koraki so počasni, nič se ne zgodi čez noč. Naši generaciji se je uspelo prebiti med elito. To je bil za nas vrh. Zdajšnja generacija je vse skupaj še nadgradila, nosilci igre nastopajo v močnih ligah, v klubih igrajo vodilne vloge. Vse skupaj prenašajo v reprezentanco, ekipni duh pa vse še postavi na svoje mesto. Okostje ekipe je v najboljših letih, počasi bo pa treba zapolniti kakšno vrzel. Trenerski štab mora nato le še sestaviti mozaik, in to nam uspeva.

Poznavalci hokeja menijo, da je bila letošnja druga tekma turnirja v Minsku proti zelo močni zasedbi Danske (3:0) verjetno najboljša v zgodovini slovenske reprezantance. Se strinjate?
Mislim, da bi to lahko držalo. Danska je prišla na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre v najboljši postavi. Zelo dobro smo se pripravili na tekmeca. V trenutkih, ko se je tekma odločala, smo bili odločnejši. Unovčili smo svoje priložnosti. Vsi igralci so odigrali zelo zrelo.

Letos ste postali ekipa leta v konkurenci rokometašev, ki so zasedli šesto mesto na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Očitno je hokej dobro zapisan v Sloveniji. Vedno, ko se vrnem z velikega tekmovanja, ki smo ga uspešno končali, so odmevi zelo pozitivni. Po zadnji tekmi z Belorusijo me nihče več ne more prepričati, da je hokej nezanimiv v Sloveniji.

Imamo izjemno člansko reprezentanco, mlajše selekcije že močno zaostajajo. Kakšna je prihodnost slovenskega hokeja?
Ne moremo biti ravno optimistični. Upam, da bomo naredili korak naprej pri infrastrukturi. Če želimo povečati bazo mlajših hokejistov, moramo imeti več dvoran. Klubski hokej je na zelo nizki ravni, finančne težave so res velike. Potrebovali bi prave ljudi, ki bi barko usmerili v pravo smer. Ne potrebujemo veliko za zasuk, za normalizacijo razmer niso potrebne velike finančne injekcije.

Maja bo v Parizu svetovno prvenstvo elitne divizije. Vam bo tokrat uspelo obstati med elito?
Že nekaj dni po uspehu v Minsku sem izpostavil ta drugi cilj letošnje sezone. Vse bomo podredili temu cilju. Mislim, da bi morali kar nekaj sezon zapored obstati med najboljšimi na svetu.

Uspešno vodite tudi hokejiste Jesenic. Pred dvema letoma ste osvojili naslov državnih prvakov. V Alpski ligi ste odlično začeli, nanizali ste deset zmag zapored, nato je šlo malce navzdol. Kako ste zadovoljni z uvodnimi 20 krogi?
Mislim, da je zgodba na Jesenicah dobro zastavljena, vse poteka v realnih okvirjih. Alpska liga je zelo dobra za razvoj mladih igralcev. Na začetku smo imeli serijo desetih zmag, nato pa so se postavile poškodbe, a vseeno mislim, da je lestvica zelo realna. Poškodovani igralci se počasi vračajo in mislim, da bomo kompletni pričakali konec rednega dela.

Pričakovanja na Jesenicah hitro zrastejo. Navijači so po uspešnem začetku sezone pričakovali kar zmago v Alpski ligi.
Nekateri ljudje so vse skupaj razumeli kot plod dobrega dela, drugi nas že vidijo v finalu, spet tretji pa so celo mislili, da smo premočni za Alpsko ligo. Sezona je dolga osem mesecev in veliko se lahko zgodi. Ekipa se je prevetrila, odšla sta Aleš Kranjc in David Rodman, ki imata kakovost tujcev v Alpski ligi. To se zelo pozna, a zdaj imajo mladi več priložnosti. Namen je tudi izdelava mladih igralcev.

Kdo bodo glavni tekmeci v boju za najvišja?
Poleg vodilnih ekip na lestvici bi sem štel tudi Asiago, ki nas je že dvakrat premagal in ima v zadnjih krog izjemno serijo zmag. Imeli so nekaj težav s poškodbami na začetku, ob vrnitvi nosilcev igre pa se je ekipa zelo dvignila. Po 30 tekmah rednega dela se šest ekip prebije v končnico in takrat se bo začel pravi boj.

Na zadnji tekmi proti Cortini v Podmežakli ste po zaostanku z 0:2 povzdignili glas v garderobi in očitno je zaleglo, saj ste prišli do preobrata in zmage s 4:3.
V garderobi je kdaj treba malce povzdigniti glas, fantje so to sprejeli in v drugi tretjini dokazali, da znajo igrati. Prva tretjina je bila pod nivojem in moralo je priti do reakcije.

V Pokalu Slovenije se boste v finalu srečali z Olimpijo, a termin še ni določen. Z urniki tekmovanj je velika zmeda.
Zelo težko je uskladiti vse skupaj, ker nastopamo v različnih tekmovanjih. Imeli smo že idealen termin, a je v Alpski ligi ekipa Rittna napredovala na finalni turnir celinskega pokala in se je urnik premaknil. Zdaj znova iščemo luknjo v sporedu tekem obeh ekip, da bi odigrali finalno tekmo Pokala Slovenije.

V superpokalu je prišlo do zapleta zaradi nastopa Olimpije s sedmimi tujci v Podmežakli. Kazen je bila 4.000 evrov. Kako vi gledate na vse skupaj?
Ta napaka Olimpije ni igrala vloge na tej tekmi. Igrali so s tujcem preveč, a to ni vplivalo na končni izid. Seveda je treba pravila spoštovati, HZS pa se je odločil za denarno kazen. Pravilniki se spreminjajo, a zdaj vsega skupaj za nazaj ne moremo popravljati.

Kako spremljate nastope Olimpije, ki ima veliko težav zunaj ledenih ploskev?
Olimpija igra v Ligi Ebel, ki je stopnico višje od Alpske lige. Hitrost je večja, reakcija je hitrejša. Mi se lahko kosamo z igralci Olimpije, a moramo se res dobro pripraviti. Če želimo biti uspešni, je treba narediti preskok hitro. Olimpija je dobro ekipa, drsalno je močna, v Tivoliju tekmecem ni vedno lahko. Vedno jim nekaj zmanjka, a to je posledica neurejenih razmer v klubu. Za reševanje teh težav so pristojni v pisarni Olimpije.

Predlani so Jesenice premagale Olimpijo v finalu državnega prvenstva, lani pa so zmaji slavili šele po napeti peti tekmi. Bo tudi letos zelo napeto?
V lanski sezoni je bila finalna serija popolnoma izenačena in tudi peta tekma bi se lahko drugače zasukala. Mislim, da bo letošnji finale zelo napet in upam, da se bo zbralo veliko gledalcev.