"Da se dopingiram? Kako si drznete to misliti? Laži in vzvišenost. Bil sem dirkalna žival. A ko sem sestopil s kolesa, nisem imel nobene ideje, kako se ravna s človeškimi odnosi," predstavlja Lance Armstrong svojo razvpito športno preteklost in s tem osebnost neizprosnega tekmovalca, ki je za zmago bil pripravljen narediti prav vse.

Zablestel je kot meteor pri 21 letih, nato zbolel za rakom in se spogledoval s smrtjo, a po že tako čudežno hitri vrnitvi kot feniks iz pepela začel serijsko osvajati Dirko po Franciji. Sočasno je Armstrong osvojil športni svet in postal ljubljenec ameriške javnosti ter eden najbolj prepoznavnih ljudi na svetu. A rumena pravljica življenjske moči Teksašana se je sesula kot hiša iz kart.

Sorodna novica Kaj je najhujša stvar, ki jo je storil Lance Armstrong?

Zaradi sistematičnega dopinga so mu odvzeli rekordnih sedem zmag na Touru in ga doživljenjsko suspendirali iz kolesarstva. Ob tem se je znašel v primežu ameriškega pravosodnega sistema, predvsem pa izgubil prav vse, kar si je bolestno želel: priznanje, občudovanje in ljubezen množic.

V nedeljo so v ZDA na televiziji ESPN predvajali prvi del novega dokumentarca v okviru serije 30 for 30, od ponedeljka dalje pa je na voljo tudi preostalemu svetu na plačljivi spletni platformi najvplivnejšega ameriškega športnega medija. Režiserka Marina Zenovich je prikaz njegove resnice spravila v dvodelni dokumentarec Lance s skupno dolžino treh ur. A za razliko od "The Last Dance" v njem ne manjka do Armstronga kritičnih ljudi, med njimi tudi tisti, ki so pomagali spodnesti Le Bossa s piedestala v brezno (Frankie Andreu, Tyler Hamilton in Floyd Landis).

Očim ga je pretepal in gnal kot žival
Sprva je veliko govora o samih športnih začetkih, kako mu ekipni šport niso bili usojeni. Tudi zato, ker je bil zaradi zlorab od doma zelo težaven in neprilagojen otrok. Lance Armstrong je tako odkrito povedal, da ga je očim grobo pretepal: "Če sem pustil odprt predalnik, je potegnil veslo njegove bratovščine in me z njim pretolkel."

Sam Terry Armstrong je v dokumentarcu priznal, da z njegove strani ni bilo veliko ljubezni, za kar mu je žal, nenazadnje s posvojenim sinom nima nobenih stikov. "Lance ne bi nikoli bil šampion brez mene. Gnal sem ga kot žival. Žal mi je samo to, ali sem ga jaz naredil takšnega, da mora zmagati za vsako ceno," se sprašuje Terry Armstrong, ki je Lancea posvojil pri treh letih, ko se je poročil z Lindo Armstrong Kelly, ki je sina rodila pri 17 letih.

S kortizonom do mavrične majice svetovnega prvaka
Kot je bilo razkrito že pred predvajanjem, zdaj Lance Armstrong priznava, da se je začel dopingirati že pri 21 letih, s čimer si je na nedovoljen način pomagal že pri presenetljivi zmagi na svetovnem prvenstvu 1993 v Oslu, kjer je postal svetovni prvak pred Miguelom Indurainom. K preboju med kolesarsko svetovno elito si je pomagal s kortizonom, kar je bila stalnica v naslednjih letih, a sam je kortizon dojemal kot nižjo raven dopinga, saj so si najboljši takrat že pomagali z eritropoetinom – zloglasnim EPO-jem.

Želel si je postati klient dr. Ferrarija
Prelomnica za Armstronga je prišla, ko je spoznal doktorja Micheleja Ferrarija, velemojstra krvnega dopinga, ki je ravno zaradi zarotniškega in sistematičnega dopinga v Armstrongovi ekipi US Postal/DIscovery prav tako doživljenjsko suspendiran iz kolesarstva.

Teksašan je opazil Ferrarija v času uspehov ekipe Gewiss-Ballan, pri kateri so blesteli Jevgenij Berzin, Guido Bontempi, Piotr Ugrumov, Nicola Minali in Bjarne Riis. "To ekipo je treniral Michele Ferrari in prevladovali so v vsem," se spominja Armstrong.

Prek Merckxov do Italijana in njegovih rdečih krvničk
Leta 1995 je Axel Merckx, sin Eddyja Merckxa, podpisal z Motorolo, kjer je bil že Armstrong, ki je vedel, da poznata Ferrarija. "Prosil sem Eddyja, naj me predstavi Ferrariju in pozimi leta 1995 sem začel sodelovati z njim. Šlo je za popolnoma zaupno razmerje," je dejal Armstrong. Američan je strogo upošteval vse, kar mu je rekel Italijan: "Naredil sem prav vse do zadnje črke, kar mi je naročil. Njegov moto je bil "manj je več" in ko smo mu govorili o tej ali oni snovi, nam je odvrnil: "Ne bodite neumni, vse kar potrebujete, so rdeče krvne celice," je Ferrarijev princip opisal Armstrong. Nekdanja sotekmovalca George Hincapie in Christian Vande Velde sta mu pritrdila, kako je doktor Ferrari na začetku prav vsakega novega klienta označil za predebelega.

Na poti do prve zmage na Touru padel na testu
V prvem delu Armstrong govori, kako je bilo, ko je zbolel za rakom na testisih, ki pa se je razširil vse do možganov. Po zmagi nad rakom se je napolnjen z EPO-m vrnil v kolesarstvo, ki je bilo po veliki dopinški aferi Festina 1998 na robu preživetja. Ravno na Touru 1999 je Lance Armstrong padel na dopinškem testu, a se je izgovoril, da je kortizon posledica kreme, ki jo je uporabljal proti razboleli koži, kar je bilo takrat dovoljeno, v resnici pa si ga je injiciral v mišice. Mednarodna kolesarska zveza (UCI) mu je priznala zagovor, tudi ker je potrebovala čudežno ameriško zgodbo, in Armstrong je v Parizu slavil prvo od sedmih zaporednih zmag.

Uničil življenje Emmi O'Reily in Fillippu Simeoniju
Kot je že večkrat v preteklih samoizpovedih dejal, ne obžaluje samega dopingiranja, zato pa obžaluje svoje vedenje ob tem in zlasti v obdobju razkrivanja njegovih zlorab. Po lastnih besedah mu je res žal samo za tri stvari: "Uničil sem življenje maserke Emme O'Reily, ko sem jo javno označil za prostitutko, potem ko me je razkrila. Posilil sem javno Filippa Simeonija, kolesarja, ki je izdal moje sodelovanje z doktorjem Ferrarijem. Grozil sem mu kot kakšen mafijski šef v neposrednem televizijskem prenosu na Touru. In opolzko sem se spogledoval s hosteso vpričo žene Kristin in otrok."

Taktično samorazkritje pri Oprah
Padec iz višav je bil boleč in trd. Od procesov do ločitve, odškodnin sotekmovalcem in pokroviteljem. Ker je bilo pričevanj že preveč, grozila mu je zaporna kazen in bankrot, se je januarja 2013 odločil, da bo priznal svoje dopinške grehe. "Pri Oprah na televiziji sem priznal, ker sem hotel izbrati, kako in kje se bom žrtvoval," je taktično priznanje zdaj pojasnil Armstrong.

Želi si uradno nazaj v kolesarstvo in javnost
Ob zaključku prvega dela dokumentarca se je zdaj 48-letnik iz Austina, ki pa večino časa živi v Aspnu, dotaknil glavnega razloga za novo samoizpoved v javnosti. V nasprotju z drugimi dopinškimi grešniki so mu vrata običajnih medijev in javnosti zaprta, a četudi si je uspel zgraditi lasten medij in mu gre izvrstno kot vlagatelju, se na vsak način želi uradno vrniti v kolesarstvo.

"S pravosodjem sem poravnal vse račune, a še vedno ostajam izobčenec. Italijani slavijo nekdanje kolesarje, kot je Ivan Basso, dajo mu službo, vabijo ga na televizije, četudi je Ivan počel podobne stvari kot jaz. Italija je ubila Pantanija, Nemčija prezira Ullricha in Američani sovražijo mene. Za podobne nam trem ne bo nikoli odrešenja," zaključuje Armstrong, ki se je s tem dokumentarcem le uspel vrniti na največjo ameriško športno televizijo in s tem v osrednje športne novice v domovini v času pandemijskega športnega mrtvila.