48-letni Marko Baloh je dostojno nasledil legendarnega Jureta Robiča. Res je, da na dirki čez Ameriko, Raam, še nima zmage (Robič je bil zmagovalec kar petkrat), vendar je slavil na številnih vzdržljivostnih dirkah in postavil nekaj izjemnih rekordov v 24-urnem kolesarjenju. Njegovi dosežki so še toliko vrednejši, ker je astmatik. Zadnji uspeh je še zelo svež, saj je v kalifornijskem mestu Borrego Springs postal svetovni prvak v 24-urnem kronometru. Z Balohom smo se pogovarjali predvsem o Raamu, na katerem bo naslednje leto spet nastopil med posamezniki, pri čemer bo imel izjemnega tekmeca, Avstrijca Christopha Strasserja, ki je sposoben dirko odpeljati z vsega 45 minutami spanja na dan.

Pred dnevi ste se vrnili iz ZDA, kjer ste v Kaliforniji postali svetovni prvak v 24-urnem kronometru. Kakšna dirka je to?
Prvenstvo je bilo letos petič, tam sem že bil leta 2012, a je potekalo na trasi, oddaljeni kakšnih 100 km. Letos je bila hujša konkurenca, 55 kolesarjev je bilo na štartu, med njimi precej Evropejcev, čeprav november ni najboljši termin, saj si kolesarji vzamejo daljši odmor. Zmagal sem v absolutni kategoriji z razliko sedmih milj. Na polovici dirke sem se odlepil in naredil razliko. Prevozil sem 808 kilometrov. Dirka je bila posebna, ker smo imeli v puščavi ponoči 0, podnevi pa 25 stopinj. Krog je bil dolg 29 km, nekaj klancev je bilo, tako da se jih je nabralo za skoraj 3000 višinskih metrov. Zadnjo uro in pol so nas prestavili šestkilometrski krog, kjer je bil teren bolj raven.

So kakšne denarne nagrade za zmago?
Žal ne, čeprav bi bilo dobrodošlo napolniti proračun. Vseh teh rekordov in svetovnih prvenstev se lotevam bolj zato, ker je medijsko odmevno in je potem lažje dobiti pokrovitelje za Raam.

Naslednje leto greste spet na to zloglasno dirko iz enega na drugi konec ZDA. Boste dirkali v posamični konkurenci?
Ja, spet grem kot solist. Lani sem bil sodnik, letos vodja ekipe in me je močno zagrabilo, da spet poskusim. Ko dirko doživeš še z druge strani, se spet nekaj naučiš in rad bi poskusil še enkrat.

Sanjate o zmagi?
Seveda, a tja grem v prvi vrsti zato, da odpeljem svojo najboljšo dirko. Vsakič, ko sem šel čez Ameriko, sem na koncu ugotovil, da je treba še nekaj popraviti. Nikoli ni bilo idealno.

Opraviti preizkušnjo v manj kot devetih dneh je magična meja. Je to eden izmed ciljev?
Gotovo. V svojem rekordnem letu sta mi zmanjkali dve uri. Pred kratkim smo imeli na Twitterju debato na to temo in mislim, da je v 35 letih dirke le 20 kolesarjev prišlo v cilj hitreje kot v devetih dneh.

Je Raam eno samo trpljenje, ali je vendarle tudi nekaj užitka?
Trpljenje se začne šele približno dva dneva pred koncem. Jasno, da so že prej prisotne bolečine, ampak to pričakuješ in se na to pripravliš. Prva dva ali tri dni celo užitek, če le ni kakih nepredvidenih težav. Na prvem Raamu me je na primer že prvi dan ožulilo po zadnji plati in seveda ni bilo več užitka. Načeloma je prve tri dni prijetno, sploh če si v vrhu in tudi tvoja ekipa uživa, potem tri ali štiri dni garaš, kar ni ravno užitek, ampak - vsaj glava je čista. Po šestih dneh pa te pomanjkanje spanca že tako zdela, da si na limitu. Takrat svojo vlogo opravi ekipa, ki ti vliva motivacijo.

V primerjavi s Christophom Strasserjem, rekorderjem na Raamu, je vaša hiba predvsem ta, da vi potrebujete več spanca. Ali lahko na tem področju sploh kaj naredite?
Težko. Precejšnjo vlogo igrajo geni. Natrenirati tega ne moreš, poskušaš lahko le na Raamu. Strasser, ko je v najboljši formi, spi le po 45 minut na dan, torej šest ur v osmih dneh, jaz pa na dirki, kot je Raam, potrebujem od dve do tri ure spanja na dan. S tem mu takoj "podarim" kakšno uro in pol na dan.

Premagati Strasserja se torej zdi nemogoča naloga?
Težko se je kosati z njim, vsaj na Raamu. Predlani, ko je vse opravil brezhibno in je imel tudi veter ugoden, je v cilj prišel v sedmih dneh in 16 urah. Je 15 let mlajši. Z njim se lahko merim na 24-urni dirki, na Raamu pa težko nadoknadiš to uro in pol, ko si ti spal, on pa je bil na kolesu. Je pa to dolga dirka in nikoli ni vse idealno. Če se mi vse poklopi, on pa bi imel težave, bi lahko bil blizu, vsekakor pa bi s časom pod devetimi dnevi lahko upal na stopničke.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi vseeno poskušali spati samo eno uro?
Tudi z uro spanja na dan lahko kolesarim na polno, a zgolj tri dni. Potem se pozna na hitrosti. Lahko bi vozil tudi četrti in peti dan, vendar bi bil počasen. Bolje je, da več spim, pa tudi za ekipo je psihično lažje, saj ima manj skrbi.

Se je na Raamu že kdaj zgodilo, da ste zaspali na kolesu?
Leta 2011. Strasser nam je že ušel in sem bil s tremi kolesarji v borbi za 2. mesto. Odločil sem se, da zadnji dve noči ne bom skoraj nič spal. Počival sem le po petnajst minut in se je zelo poznalo. V nekem trenutku sem iz odstavnega zapeljal na prehitevalni pas, ker sem zaspal. Precej strašljivo je bilo, predvsem za mojo ekipo. Ustavil sem in se spočil.

Ali Raam še vedno velja za najtežjo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu?
Ja, to so ugotivili s posebnim točkovanjem, pri čemer niso upoštevali le telesnega napora, ampak tudi druge dejavnike. Je pa podobno naporno tudi 24-urno kolesarjenje. Tam je telesno celo težje. Morda je to težko razumeti, ampak - na Raamu vedno malce voziš z nekaj rezerve, saj je to res dolga preizkušnja, na 24-urnem kronometru pa moraš od začetka voziti na polno.

Zakaj na Raamu zmagovalec ne dobi niti dolarja nagrade?
Ko sva dirkala z Juretom Robičem, je bila na začetku še solidna nagrada, 10 tisoč dolarjev za zmagovalca, 5.000 za drugouvrščenega in 2500 za tretjega. Leta 2006 so prireditelji izgubili močnega pokrovitelja in so ukinili denarne nagrade. Povečali so štartnino in ugotovili, da je še vedno veliko zanimanje kolesarjev.

Lani ste bili na Raamu v vlogi sodnika. Ste koga kaznovali?
Le dva opomina sem dal, eni ekipi za nepravilno parkiranje in kolesarju, ki ni upošteval stop znaka. Strasser je bil en dan spredaj in je imel svojega sodnika, jaz pa sem nadziral tekmovalce od drugega do petega mesta. Gre za izkušene kolesarje oziroma in ekipe, tako da ni bilo težav.

Kako je z uriniranjem med dirko? Tudi tu lahko hitro dobiš kazen.
Drži, za neprimerno vedenje v javnosti. Če bi šel na malo potrebo sredi mesta pri avtobusni postaji, bi te sodnik kaznoval, če kje na samem, pa ni težav. Ali tukaj mislite na Juretov primer?

Ja, Jure Robič ni mogel verjeti, da je že na štartu dobil kazen ...
Tisto je bilo ekstremno. Pred štartom je šel na WC v grmovje pred častno tribuno, na kateri so bili šef policije, županja in direktor dirke. Menda je bilo kar hudo in ga je bila policistka celo pripravljena odpeljati v zapor. Pri nas s tem nimamo težav, skupina kolesarjev se ustavi ob cesti in opravi potrebo, v ZDA pa je drugače. Tam si ne upajo kar v naravo na malo potrebo.

Je tudi sicer na cestah red? So vozniki bolj disciplinirani kot v Sloveniji?
Pri nas je res slabo. ZDA nisem imel nikoli slabe izkušnje. Tudi ko sem šel za dva tedna na priprave v Teksas in me je bilo strah, kaj bo, ni bilo niti enega incidenta, medtem ko si v Ljubljani lahko vesel, če en trening opraviš, ne da bi te voznik izsilil. Nekateri vozniki so res agresivni, res pa je, da so tudi nekateri kolesarji vredni svojega denarja.

Ste se že kdaj s kakšnim voznikom stepli?
Ne, sem pa že bil tepen. V 80. letih sva se s kolegom peljala vštric mimo Trzina. Nekdo naju je prehitel, tulil in sredi ceste zavrl na vso moč. Takoj, ko sem se ustavil pri njem, sem dobil klofuto, da mi je bobnič počil. Prijatelj je mirno rekel, naj da osebne podatke, da ga bova prijavila policiji. In je takoj je priletela še ena klofuta in tudi njemo je zvenelo v ušesu. Morala sva k zdravniku, tega voznika sva sicer poskušala tožiti, a ni bilo nič iz tega.

Kaj pravite o vožnji dveh kolesarjev vštric?
V večini držav je to dovoljeno, pri nas pa le, če je zadaj spremljevalno vozilo. Mislim, da je to neumnost. Kolesarji se radi vozimo v skupini. Če jih je v skupini deset, je lažje prehiteti pet parov kot pa vsakega posebej. Ne vem, ne zdi se mi logična rešitev, da je to prepovedano.

Znani ste po tem, da ste radi postavljali rekorde v 24-urnem kolesarjenju na pistah. Zlasti neverjeten se zdi dosežek, ko ste v Italiji 24 ur vozili v krogu, dolgem le 250 metrov ...
3600 krogov sem naredil. To je bilo mentalno res težko.

Povprečen človek bi rekel: da se ti zmeša ...
Takrat se tega nisem spraševal. Pač - voziš in se ne sprašuješ. Razmišljaš le, da si hiter in da se ne ustaviš. Pred dvema mesecema je Italijanka, ki jo treniram, delala podoben rekord na istem velodromu. Ko sem pomislil, da sem to počel tudi jaz, sem se samo čudil.

Se na koncu vse vrti v glavi?
Sicer se med preizkušnja ustaviš, vsaj zato, da greš na stranišče, ampak - ja, ko se ustaviš, hodiš malo 'na ven'. Kot rakovica. Lev krog je in te nosi na desno.

Jure Robič je rad podiral rekorde v 24-urnem kolesarjenju na cesti, vi pa se tega še niste lotili ...
Morda se lotim tudi tega. Letos je sicer Strasser podrl Robičev rekord, prevozil je dobrih 896 kilometrov in rekord iz leta 2001 popravil za 56 km. Lahko bi bil to eden od mojih ciljev za prihodnost.

Lani ste pustili službo v javni upravi in postali trener. Koga trenirate in kako to, da ste se drznili pustiti zanesljivo službo?
Delal sem na Agenciji za kmetijske trge. Fajn služba in ekipa, toda zdaj res delam tisto, kar me veseli. Res pa je, da je bil reden denar in je mojo mater skoraj kap zadela. Rekla je: Marko, a kaj razmišljaš, družino imaš, otroke ... A se je medtem že umirila. Treniram tuje kolesarje, večinoma se vse zmenimo kar po mailu. Pošljem jim načrt treningov, dodatno se slišimo še po Skypu ali telefonu.

Veliko izkušenj imate z vzdržljivostnih preizkušenj. Je vseeno vedno nekaj novega, kar vas preseneti?
Seveda, posebej na Raamu. Tam sem bil sedemkrat, a sem se vsakič naučil kaj novega, vsakič me je tudi kaj šokiralo.

Da te na dirki, kot je Raam, ne bi bolela zadnjica, je najbrž nemogoče doseči ...
Rešitve ni. Verjetno je to povezano tudi s slabšimi cestami v ZDA. Asfalt je takšen, da ves čas malce trese. Nihče ne pride skozi Raam brez teh bolečin. A z leti se nekako navadiš, prvič pa te res šokira. Sem pa letos svojim Raamovcem Scottom Ragsdalom videl, kakšne težave imaš lahko z vratom. Kar naenkrat te zagrabi, da niti glave ne moreš držati pokonci. Nekateri dajo v tem primeru na krmilo podlago, da lahko kolesar nanjo nasloni brado, drugi naredijo si pomagajo s posebno opornico na hrbtu, na katero privežejo glavo. Težko je to verjeti, ampak vratne mišice lahko res kar naenkrat popustijo.

Po naravi ste zelo umirjen. Jure Robič je bil vsaj na prvem Raamu drugačen, zelo je bil vzkipljiv, z ekipo so imeli hude prepire. Tudi pri Tini Maze je bilo znano, da je bilo v njeni ekipi burno. Mora biti res na poti do šampionskih rezultatov tako stresno in na robu pretepa? Vam morda manjka nekaj tega divjega duha?
Tudi takšne komentarje sem že slišal. Neka ameriška knjiga med drugim obravnava tudi mene in avtorica je sklepala, da dokler bom Tweety bird, kot je moj vzdevek, ne pa ptica roparica, ne bom zmagal na Raamu. Težko to komentiram, vsekakor pa sem bom težko spremenil. Za ekipo je gotovo lažje, če sem takšen kot, sem, morate pa vedeti, da je z leti tudi Jure spremenil na bolje.

Vajin odnos se je v letih, ko je Robič kraljeval na Raamu, ohladil ...
Nisem zamerljiv, je pa res, da so se odnosi malce ohladili z njegove strani, jaz pa potem tudi nisem tiščal vanj. A sva se na koncu vse normalno zmenila. Sprašujejo me, zakaj nisva več skupaj trenirala, ampak jaz sem bil v službi 40 ur na teden, on pa je bil profesionalec. Zmenila sva se nekajkrat na leto, šla sva na kavo ali na trening. Kadar sva šla, je hudo letelo. Pogrešam te treninge.

Pred kratkim je na trg prišla knjiga Še vedno živ o kolesarju Philu Southerlandu, ki je kot eden najmlajših ljudi na svetu dobil diagnozo sladkorne bolezni tipa 1, nato pa z neverjetno zagrizenostjo in zagnanostjo potolkel vse črnoglede napovedi in postal odličen kolesar. Ste tudi se tudi sami videli v tej zgodbi, saj imate astmo?
Zelo zanimiva knjiga, zelo navdihujoča. Na njegovo zgodbo gledal s svojega stališča, saj sem astmatik in velja prepričanje, da s to boleznijo ne moreš prevoziti Raama. A sam nimam težav, le na eni dirki, leta 2008, sem moral odstopiti. Držim se navodil, jemljem zdravila, tako da je vse v redu. Knjiga je zanimiva tudi zato, ker sem postal trener in se bom morda Raama tako kot Southerland lotil z ekipo. Morda celo slovensko. Slovenska ekipa namreč na Raamu še ni zmagala, je bila pa ekipa iz Idrije že na zmagovalnem odru.