Lovro Žiberna je kot uradnik Mednarodne agencije za protidopinška testiranja pogosto na največjih kolesarskih dirkah, letos je bil tudi na Dirki po Italiji, na kateri je Primož Roglič osvojil rožnato majico. Pogovarjali smo se o tem, ali je v kolesarstvu zadnja leta manj dopiških kršitev, kako potekajo testi, kako se odzivajo kolesarji, ko jim opolnoči potrkajo na vrata hotelske sobe in zakaj v javnosti še vedno velja prepričanje, da je kolesarstvo šport, v katerem je največ dopinških goljufov.

Začniva z zadnjimi številkami, ki so na voljo. Kako pogosto testirate kolesarje in koliko je pozitivnih primerov?
Če pogledamo statistične podatke Wade za leto 2021, je bilo v kolesarstvu opravljenih 20.617 testov in nasprotnih analitičnih najdb je bilo 146, kar je 0,7 odstotka. V parakolesarstvu pa 1117 testiranj in 17 nasprotnih analitičnih najdb (1,2 odstotka). Največ testiranja se naredi v cestnem kolesarstvu (dobrih 60 odstotkov vseh testiranj). Po teh podatkih je kolesarstvo povsem primerljivo z ostalimi športi. Res je, da izmed vrhunskih in slavnih kolesarjev nismo imeli nobenega odmevnega primera, ki bi "nahranil" medijski prostor, ki si želi takšnih afer. Ne glede na vse – še vedno je bilo v enem letu na globalni ravni 146 kolesarjev, ki so imeli v svojem biološkem vzorcu prepovedano snov, kar ni majhno število. Boj proti dopingu je usmerjen v vse športe in v vse športnike, ne samo v tiste, ki so slavni. Res pa je, da so tisti, ki so na vrhu, lahko testirani tudi do 80-krat v enem letu, medtem ko so tisti, ki kolesarijo na klubski ali kontinentalni ravni, testirani samo trikrat letno ali nekateri, ki nimajo rezultatov, sploh niso. Večja frekvenca in predvsem nepredvidljivost (kateri koli dan, 24 ur na dan je lahko športnik testiran) testov znižuje verjetnost uporabe prepovedanih snovi.

Že nekaj časa ni bilo odmevnega dopinškega primera v kolesarstvu, če zanemarimo Quintano in Lopeza, ki pa neke resne kazni nista dobila. Kaj lahko sklepamo: da je dopinga med najboljšimi vse manj ali da je dopinga še vedno veliko, vendar so kolesarji (in ekipe oziroma zdravniki) še vedno korak ali dva pred "nadzorniki"?
V zadnjih letih res nismo imeli primera kršitve protidopinških pravil iz kroga najuspešnejših kolesarjev, ki so medijsko najbolj izpostavljeni. Kot pravite, sta možni dve interpretaciji. Pred leti so naredili v Nemčiji raziskavo na vrhunskih športnikih, ki so bili udeleženci velikih tekmovanj z namenom ocene dejanske prevalence dopinga. Ocenili so, da je dejanska prevalenca uporabe dopinga pri vrhunskih športnikih med 26 in 48 odstotkov. Podobna je bila ocena iz druge raziskave: 14–39 odstotkov. Na drugi strani pa imamo podatke iz Svetovne protidopinške organizacije, kjer imamo v zadnjih desetih letih delež nasprotnih analitičnih najdb vsako leto nekje med enim in dvema odstotkoma. Tukaj opazimo pomembno razliko, ki vzbuja razloge za skrb, saj je ocena dejanske prevalence 20-krat večja od števila odkritih športnikov.

Imamo tudi veliko primerov, ko so športnikom šele nekaj let po tekmovanju vzeli medaljo ...
Danes se vzorce hrani 10 let v zamrzovalniku in s prihodom novih analitičnih platform in tehnik občasno ponovno testira. Za primer si lahko vzamemo olimpijske igre v Londonu 2012, po katerih so 40 športnikom vzeli medaljo. To pomeni, da so bili športniki najprej leta 2012 na antidopinškem testiranju negativni (s takratno tehnologijo) in so prejeli olimpijske medalje, njihovi urinski in serumski vzorci so bili zamrznjeni in potem z razvojem boljših analitičnih metod postopno ponovno testirani. Zato so nekateri športniki šele lani prejeli olimpijsko odličje za nastop v letu 2012. Kolesarstvo na teh olimpijskih igrah ni imelo takšnega primera, kjer bi se medalja podelila novemu športniku, ampak zgornji primer služi kot ilustracija realnega stanja v vrhunskem športu. Situacijo lahko opišemo tako, da je možno s sodobnim znanjem farmakologije in spremljanjem tako aktualne patentne kot biomedicinske znanstvene literature najti veliko načinov, kako izboljšati telesne sposobnosti športnika, hkrati pa se izogniti pozitivnemu testu. Tak pristop omogoča za neko farmakološko aktivno snov negativni rezultat v tem trenutku, ne pa nujno tudi v obdobju naslednjih 10 let. Vrhunske športne dosežke moramo torej gledati in ocenjevati skozi to prizmo desetletnega obdobja, šele takrat bodo postali iz vidika "potencialnih analitičnih kršitev" dokončni. To 10-letno obdobje je bilo tudi preseženo – primer USADA vs. Lance Armstrong, kjer so z drugimi preiskovalnimi metodami (ne z detekcijo prepovedane snovi v odvzetem vzorcu) dokazali kršitev protidopinških pravil (preiskava zaključena s sankcijami leta 2012 za obdobje od 1998 naprej).

Ste uradnik za kontrolo dopinga pri Sloadi in Mednarodni agenciji za protidopinška testiranja, ki za Mednarodno kolesarsko zvezo izvaja protidopinška testiranja (ITA). Večkrat ste bili član protidopinške ekipe na tritedenskih dirkah in ostalih World Tour dirkah. Na podlagi česa ste določeni za posamezne dirke?
Od leta 2008 delam kot uradnik za kontrolo dopinga – začel sem pri Mednarodni kolesarski zvezi UCI, ki je takrat imel še najprej svoj oddelek za boj proti dopingu, potem pa je UCI leta 2008 ustanovil neodvisno organizacijo CADF (Cycling Anti-Doping Foundation). CADF je pomenil velik korak naprej v boju proti dopingu, in sicer je aktivno sodeloval pri vzpostavitvi bioloških potnih listov, pri sistemu inteligentnega testiranja in vse to je pripeljalo do večje učinkovitosti testiranja. Leta 2021 je UCI pod vodstvom novega predsednika celotno protidopinško aktivnost predala organizaciji ITA, ki jo je ustanovil MOK. Znotraj te organizacije, ki skrbi za testne programe v veliko različnih športih, se je sicer ohranil manjši oddelek, ki se specializira v kolesarstvo in pokriva vse tekmovalne discipline, kot so cestno kolesarstvo, gorsko kolesarstvo, dvoransko kolesarstvo, BMX, trial kolesarstvo, cycle-ball in artistično kolesarstvo.

Kot uradniki za kontrolo dopinga imamo vsako leto organizirana izobraževanja z obveznimi preverjanji znanja, da lahko ohranimo licenco za tekoče leto. Uradniki za kontrolo dopinga prihajamo iz celega sveta, predvsem v kolesarstvu je zaželeno, da smo bili aktivni na področju kolesarstva, na primer kot kolesarski sodniki ali nekdanji delavci v kolesarstvu. Profil univerzitetne izobrazbe ne zahteva nujno biomedicinskega ozadja, saj gre tukaj za specifična pravila in jih lahko osvojijo tudi drugi profili izobrazbe. Za program testiranja v kolesarstvu skrbi ekipa koordinatorjev znotraj ITE (sedež organizacije je v Lozani), ki tudi delegira uradnike za kontrolo dopinga na posamezno tekmovanje in prav tako določa obseg in tip testiranja na tekmovanjih ali zunaj njih. V 15 letih svojega dela na področju antidopinga v vrhunskem kolesarstvu sem imel priložnost sodelovati na vseh večjih kolesarskih prireditvah na nivoju World Toura in tudi dirkah nižje kategorije.

Prav tako sodelujete tudi s Slovensko antidopinško organizacijo Sloada na slovenskem prostoru kot uradnik za kontrolo dopinga in predvsem kot strokovni sodelavec. Kakšne so izkušnje?
Sloada je sicer majhna organizacija po številu ljudi in svojem letnem proračunu, vendar velika v mednarodnem športnem prostoru. Področja kot so izobraževanje športnikov, trenerjev in drugih delavcev v športu – pa tudi izobraževanja našega strokovnega kadra, ki izvaja testiranja – postavljajo Sloado v ospredje. Glavna vrednota Sloade je boj za ohranjanje zdravja športnikov, kar dosegamo s številnimi preventivnimi programi. V veliko čast si štejem, da lahko kot član Sloade aktivno sooblikujem to kulturo ozaveščanja, ki presega tekmovalni šport. Slovenija je dežela športa, naši športniki so v samem vrhu po številnih vrhunskih dosežkih, zato je pomembno, da imamo močno in transparentno protidopinško delovanje. Šele uspešen protidopinški program – tako po obsegu testiranja kot tudi po obsegu preventivnih aktivnosti – omogoča našim športnikom, da so njihovi uspehi prepoznani v mednarodnem prostoru.

Koliko testov dnevno opravite na Grand Tour dirki, kot je Giro? Koga še (verjetno na podlagi žreba?) testirate poleg zmagovalca etape in rožnate majice?
Na dirki se vsakodnevno testira veliko kolesarjev. Testi se izvajajo zjutraj v hotelskih sobah, tik pred štartom na ekipnih avtobusih, takoj po cilju etape in večerni ali nočni testi v hotelu. Gre za različne pristope, kako se določi tekmovalca, ki je izbran za testiranje. Vedno bolj je pomembno tarčno izbiranje tekmovalcev na podlagi analize tekmovalnega nastopa ali na podlagi drugih podatkov, ki se jih pridobi iz različnih preiskav ali v sodelovanju z organi pregona. Na večjih dirkah se naredi okoli 50 testov dnevno, lahko tudi precej več – iz tega se vidi, da gre za logistično in finančno obsežen protidopinški program. Pomembno je, da so testiranja čim bolj nepredvidljiva, ker so tako bolj učinkovita. Torej ni neke preproste formule, s katero bi lahko odgovoril na vaše vprašanje.

So kakšni pomisleki, kadar uradnik za kontrolo dopinga testira svojega rojaka? Ali vi raje testirate kakšnega tujega kolesarja kot Slovenca, ali vam je vseeno?
Tukaj ni pomislekov, tudi meni je vseeno, koga testiramo – pomembno je, da je delo opravljeno pravilno in strokovno ter seveda časovno učinkovito. Postopek kontrole dopinga je enak za vse – vseeno je, ali testiramo slavnega športnika ali športnika na začetku kariere. Pri testiranju je poleg uradnika za kontrolo dopinga prisoten tudi uradnik za odvzem krvi in tudi s strani športnika njegov zdravnik ali fizioterapevt. To pomeni, da je uradni jezik v prostoru, kjer poteka testiranje na večjih tekmovanjih, največkrat angleščina. Kadar pa izvajamo nacionalna testiranja v Sloveniji in testiramo športnike doma, takrat seveda test poteka v slovenskem jeziku. Kolesarstvo je že v osnovi klubski šport, zato nacionalnost v kolesarstvu ni pomembna – ne za kolesarskega sodnika, ne za uradnike, ne za trenerje, ne nazadnje tudi ne za kolesarje – kolesar dirka za svoj klub, ki ga plačuje, ne za državo.

Ali vzamete kri ali urin?
Odvzem tipa vzorca je odvisen od plana testiranja, ki ga določi koordinator testiranja. Največkrat se vzame oboje, kri in urin. Potem pri krvnih vzorcih zavisi, ali se naredi odvzem celotne krvi s krvnimi celicami (za biološki potni list) ali samo krvni serum za direktno testiranje na prepovedane snovi. V zadnjih letih se je uveljavila tudi metoda posušenih krvnih madežev (angleško: dried blood spots), kjer odvzamemo kapilarno kri na manj invaziven način iz prsta.

Ali je do zdaj vzorec B še vedno potrdil tisto, kar je pokazal A?
Po mojem znanju do zdaj še nismo imeli primera, da bi vzorec B dal različne rezultate kot vzorec A – to se mi zdi nemogoče, ker isti vzorec razdelimo v dve steklenički. V primeru, da bi bili rezultati različen, potem je verjetno bil postopek samega odvzema vzorca napačen.

Kako se testi spreminjajo z leti? Verjetno je danes športnikom precej težje uiti dopingu kot pred 10, 15 leti, ko so kolesarji (o tem je v knjigi Skrivna dirka veliko pisal Tyler Hamilton) znali prelisičiti dopinški nadzor ...
Znanost analizne kemije napreduje zelo hitro – na voljo so boljši analitski pristopi in boljši aparati. Hkrati pa so na voljo tudi številne nove učinkovine. Pristopi iz omenjene knjige, ki je bralcem odprla vrata v zlorabo zdravil v namene boljših dosežkov, so danes praktično "neuporabni", saj bi jih v laboratorijih takoj odkrili. Ampak tudi Tyler Hamilton v tej knjigi samo površinsko opiše nekaj "stereotipnih pristopov", ki so jih počeli v tem obdobju, še zdaleč pa ne vsega. Danes je spekter učinkovin večji – raziskovalci razvijajo številne nove učinkovine, ki delujejo po novih mehanizmih z namenom zdravljenja bolezni. Žal znanstvena odličnost v rokah nekaterih izobraženih strokovnjakov preide v zlorabo pri zdravih (športnikih) – predvsem če raziskave kot stranski učinek izboljšajo kakšen parameter, ki je potencialno povezan z boljšimi telesnimi sposobnostmi. Še posebej, če se hkrati iz znanstvene literature vidi, da trenutno še ni ustreznih detekcijskih metod.

Športniki so v tem boju le končni deležniki sistema – posamezniki, ki tvegajo in aplicirajo snovi, ki so jim bile svetovane, hkrati pa tudi tisti, ki bodo nosili posledice na zdravju. Športnik v sodobnem dopingu ni sam – športnik je plačan, da svoje telo trenira, počiva in hrani, da potem tekmuje in dosega rezultate. Za to delo – službo – dobi plačilo. Športnik sam nima ne časa ne dovolj strokovnega znanja, da bi sam v znanstveni literaturi iskal nove snovi s potencialom za zlorabo v športu. V primeru pozitivnega dopinškega rezultata pa ostane športnik sam – s svojimi sankcijami in posledicami na zdravju. Tudi to je bilo v omenjeni knjigi poudarjeno. Moderen boj proti dopingu je v zadnjih letih naredil premik in se usmerja v spremljevalno osebje, saj ne naredimo veliko, če kaznujemo le športnike, vsi ostali pa ostanejo in "gre sistem naprej". Boj proti dopingu je v svojem primarnem smislu usmerjen v ohranjanje zdravja športnikov, šele sekundarno v ohranjanje enakih tekmovalnih pogojev za vse.

Kolesarje testirate takoj po etapi, obstajajo pa tudi naključni testi, ko kolesarje obiščete v hotelskih sobah. Ali ji lahko zbudite tudi sredi noči?
Kolesarje se v skladu s pravili lahko testira 24 ur na dan, zato se jih tudi testira tako. Na primer: tudi ob polnoči, ko že zaspijo. Nekatere snovi imajo detekcijsko okno 2–4 ure, in če bi jih testirali samo do 22.00 ali na primer samo od 6.00 naprej, potem bi bili preveč predvidljivi in neučinkoviti, saj bi športnik skupaj s svojim zdravnikom imel osem ur časovnega okna.

Je to "dovoljeno" pred zahtevnimi gorskimi etapami, ko je spanec zelo pomemben?
Vsak športnik s tekmovalno licenco, vključujoč kolesarje, je lahko testiran 24/7 skozi celotno leto. To je sestavni del profesionalnega športa. Da – zahtevne gorske etape so trenutki etapne dirke, kjer se odloča končni vrstni red. Intenzivnost testiranja je v teh dnevih največja – testirani pa so vsi, ki dirkajo na rezultat in vsi njihovi pomočniki. Ampak – to je sestavni del velikih dirk – boljše opraviti čim več testov kot pa se miselno obremenjevati, kaj potencialno počnejo tvoji tekmeci. Večina kolesarjev se ne pritožuje – opažamo celo obratno, da so zadovoljni, ko vidijo, da se izvaja program učinkovitega testiranja. Spomnim se besed vrhunskega kolesarja izpred nekaj let, ki je ob "nemogoči uri" rekel, da naj pridemo čim večkrat k njemu in tudi k vsem njegovim konkurentom, ker mu na ta način omogočamo, da je boljši in da lahko zmaguje.

Vrhunski športniki morajo zato, da so 24 ur na voljo za testiranje, tudi redno izpolnjevati svoje lokacije v sistemu ADAMS – kje spijo, kje trenirajo, kdaj potujejo ... Za laičnega zunanjega opazovalca to deluje kot kršenje osnovnih človekovih pravic ...
Ampak samo tak sistem omogoča, da smo v zadnjih 10 letih naredili premik naprej – večja nepredvidljivost testiranja, več testov izven tekmovanj (na domu, na pripravah ...) je povečala učinkovitost. V času Armstronga je bilo le do pet odstotkov vseh testov opravljenih zunaj tekmovanj, večina pa na tekmovanjih. Danes se naredi okoli 70 odstotkov testov zunaj tekmovanj. Podobno kot mobilne ali stacionarne postaje za merjenje hitrosti – katere so bolj učinkovite? Tiste, ki so nepredvidljive, saj z večjo verjetnostjo ujamejo voznika, ki krši pravila. Testi pred gorskimi etapami so le manjši del kompleksnega in naprednega sistema – nočna testiranja so tudi kratka, ker se namesto urina naredi odvzem krvnega seruma, ki je enakovreden urinskemu, zato vse skupaj traja le okoli deset minut. Športnik po nočnem testiranju takoj zaspi nazaj po testu in regeneracija ni motena.

Kako se odzivajo kolesarji, ko pridete v hotelsko sobo? Je veliko slabe volje?
Kolesarji so profesionalni športniki in se zavedajo pomembnosti boja proti dopingu.

Ali iz testov pogosto razberete tudi kakšno bolezensko stanje oziroma sum in ga posredujete kolesarju? Torstein Traeen je na primer takšen primer – lani so pri testu odkrili raka ...
V primerih, kjer se pojavijo v biološkem vzorcu biološki kazalniki, ki kažejo lahko ali na doping ali na maligno obolenje, se športnika takoj osebno obvesti. Svetuje se mu obisk pri zdravniku specialistu in preiskave. Na podlagi teh preiskav se potem odloča, ali je nasprotna analitična najdba v biološkem vzorcu posledica kršitve protidopinških pravil ali posledica neke patologije. Kot že omenjeno – zdravje športnika je absolutna prioriteta celotnega boja proti dopingu, vključujoč testiranje kot tudi aktivnosti, ki niso povezane s testiranjem.

Kolesarstvo je, kot ste rekli, po obsegu protidopinškega testiranja in tudi po obsegu finančnega vložka še vedno daleč spredaj. Lahko razložite, kako je to organizirano?
Imamo finančni model, kjer vse profesionalne ekipe prispevajo letni znesek, prav tako vsi organizatorji kolesarskih dirk, delež vsake nagrade, in tako naprej. V boj proti dopingu so torej vključeni vsi deležniki v kolesarstvu – ta finančni model je unikaten v vrhunskem športu. Brez teh finančnih sredstev bi bilo število testov manjše in program manj učinkovit. V nekaterih drugih športih je zato precej manj testov, posledično manj pozitivnih najdb, a to ne pomeni, da je tudi prevalenca dopinga nižja. V kolesarstvu smo dolgo časa imeli težavo – več denarja smo vložili v antidoping, več testov smo naredili in posledično imeli več pozitivnih rezultatov, kar je pomenilo, da so mediji opredelili kolesarstvo kot šport, povezan z dopingom. Nekateri sponzorji so se umaknili. Pojavil se je paradoks o smiselnosti investiranja v boj proti dopingu, saj šport na ta način izgublja ugled in denar. Nekateri športi so pa z enakimi problemi – razširjenost dopinga – pasivno opazovali, taktično neinvestirali v testiranja, ohranili sponzorje in se težavi "ognili". Manj testiranja pomeni manj pozitivnih rezultatov in "manj problemov"?!

Kolesarstvo je šport, ki se je boril za to, da je postal čist šport. Ko se je leta 1999 ustanovila Svetovna protidopinška organizacija WADA in leta 2004 pojavil Svetovni protidopinški kodeks, so se morali tudi ostali športi odločiti, da se bodo borili proti dopingu. Vzporedno smo imeli torej v istem obdobju kolesarstvo, ki so ga mediji napihnili v "šport, kjer je največ dopinga", kar je narobe in nestrokovno – in nekatere ostale športe, kjer so uporabljali iste oblike dopinga, ampak je manj testiranja. Čas in statistika – prav tako kakšne zanimive avtobiografske izpovedi – so pokazale, da kolesarstvo ni nikoli imelo večje prevalence dopinga, kot je v ostalih športih. UCI se je zavedal problema in takrat je z ustanovitvijo CADF-ja naredil temeljne strateške premike v obsegu in načinu testiranja (več nenapovedanih testov, uvedba biološkega potnega lista ...).

Potem gotovo ostro zavračate stereotip, da je v kolesarstvu največ dopinga?
Kolesarstvo je še vedno vodilni šport iz vidika obsega in intenzivnosti protidopinškega nadzora in je verjetno precej bolj čist šport kot kakšen drug, kjer se športnike testira le občasno. Epske razsežnosti medijskih zgodb, obsega kolesarske literature, "strastnih" navijačev, ki komaj čakajo na dopinško afero, so pustile v tem športu trajen madež – stigmo – ki se je kolesarstvo počasi, ampak vztrajno otepa. Na dolgi rok se bo izkazalo, da je strategija boja proti dopingu v kolesarstvu pravilna – tudi sami ste mi postavili na začetku vprašanje, kako to, da v zadnjih letih nismo imeli nove zanimive dopinške afere v kolesarstvu. To je še posebej zanimivo, da imamo afere ali zgodbe v drugih športih – mene to ne preseneča. Preseneča me le, da kak drug športnik (ki ni kolesar) ne napiše knjige, kot jo je napisal Tyler Hamilton. Zdravniki, ki so bili vpleteni v doping, niso izbirali samo kolesarjev – ali je pravično do kolesarstva, da so v "Operaciji Puerto" v Španiji javno objavili samo imena kolesarjev, medtem ko so zamolčali vsa slavna imena iz drugih športov, kot so nogomet, atletika, košarka, tenis. Vsi si počeli enako – vsi so naredili enake napake. Številni so tudi dobili olimpijske medalje in osvojili svetovne lovorike in niso bili ne omenjeni, ne kaznovani. Še več, njihovi zajeti vzorci so bili celo uničeni. Ampak – to je zdaj verjetno že politična zgodba, ki presega moje sposobnosti razumevanja. Ni pa prav, da se je to zgodilo – obravnava in sankcije bi morale biti enake za vse športnike. Želim samo povedati, da je doping problem celotnega športa in ne le problem kolesarstva. V kolesarstvu smo problem prepoznali in se proti njemu borimo – marsikje pa "ni bilo boja, ker ni bilo problema" ali "ni bilo problema, ker ni bilo borbe"?

Ste ljubitelj kolesarstva, včasih ste tudi trenirali ta šport. Ali je odhod na takšno dirko, kot je Dirka po Italiji ali Dirka po Franciji, tudi užitek, ker ste del spektakla?
Kolesarstvo je moj šport od otroštva – v vseh razsežnostih koncepta kolesarjenja. Z velikim veseljem opravim svoje delo na vsaki kolesarski prireditvi, seveda tudi na največjih dirkah, kjer poleg dela srečujem tudi ljudi, s katerimi že več let sodelujem. Vedno se počutim dobro v družbi ljudi, ki radi kolesarijo ali pa poglobljeno spremljajo kolesarstvo – gre za poseben tip ljudi. Treba je poudariti, da je za uspeh našega dela pomembna odlična ekipa – naša ekipa sestoji, če vključim vse, ki nam pomagajo vsak dan za uspešno izvedbo protidopinškega testiranja, iz okoli 20 oseb. Koordinirati ekipo 20 ljudi je izziv, odgovornost, tudi stres, predvsem pa zadovoljstvo, ko delo uspešno opravimo in zaključimo. Uspešnost dirke sestoji iz številnih poglavij. Mi svoje protidopinško delo opravimo skriti pred očmi javnosti, v posebnih prostorih, kjer imajo dostop samo avtorizirane osebe in je posebej varovano z varnostniki. Čeprav smo na dirki, velikokrat ne vidimo prihoda kolesarjev skozi cilj v živo, ampak preko TV-zaslona, saj smo zaradi vseh varnostnih ograj in varnostnih protokolov izolirani. Na samem dogodku smo veliko časa na polno skoncentrirani in osredotočeni na delo, da bo vse potekalo optimalno – večja kot je dirka, večja je odgovornost.

Gre za užitek, ki ga čutiš, ko opravljaš odgovorno delo pod stresom in narediš vse v redu – bolj zadovoljstvo kot užitek. Iz vidika spremljanja same kolesarske dirke najbolj uživam doma ali v službi, ko lahko umirjeno brez drugih obveznosti spremljam dirko. Res pa je, da je tista televizijska izjava kolesarja po dirki (za medije) filtrirana resnica tistega, kar kolesar pove v prvih trenutkih, ko pride na dopinško kontrolo in svojemu spremljevalcu (po navadi "soignerju") razloži kak zanimiv odločilen trenutek etape. To pogrešam, če gledam televizijo. Definitivno je naše delo zahtevno in odgovorno, hkrati pa imamo tudi posebno čast, ker lahko spoznamo vse vrhunske kolesarje, ki so zanimivi in čudoviti ljudje – tudi takrat, ko niso na kolesu. Ta osebni stik s kolesarjem je tista dimenzija v kolesarstvu, ki naredi naše delo posebno in zanimivo.

Opomba: mnenja Lovra Žiberne v tem intervjuju niso vedno nujno tudi mnenja in stališča Sloade.