Zadnji konec tedna je potekala 1229 kilometrov dolga ekstremna kolesarska Dirka okoli Slovenije. Juretu Robiču, Marku Balohu in Christophu Strasserju, uglednim prejšnjim zmagovalcem, se je pridružil še Mitja Rok. Le kdo bi stavil nanj? Za mnoge je bil do zdaj nepoznan kolesar, toda brez dvoma je do zmage prišel zasluženo.

Počasi se le zaveda vrednosti podviga
"Verjel sem, da lahko pridem med prve tri, na zmago pa si nisem upal niti pomisliti. To je neverjetno. Še na cilju nisem mogel verjeti, da sem zmagal. Zdaj se občutki šele zbirajo in sestavljajo v neverjetno celoto. Počasi se zavedam tega dosežka," je priznal Mitja Rok.

Prvi del dirke je odpeljal na drugem oziroma tretjem mestu, ves zaostanek predvsem za Joachimom Ladlerjem pa je nadomestil v drugi noči, ko je bilo tudi zaradi slabega vremena najtežje. Podobno kot ob njegovem prvem nastopu leta 2010.

Nad utrujenost s humorjem
"V tistih trenutkih sem imel ob sebi zares dobro ekipo. Resda sem bil sprva nekoliko nejevoljen, potem pa sem kar s humorjem vse to premagal. Rekel sem si. Le kdo bi 1200 kilometrov prekolesaril v neznosni vročini. Uživaj. Zdaj lahko! Vreme me pretirano ni motilo tudi zato, ker so bile priprave še precej težje. Vseeno mi je do starta uspelo zbrati 12 tisoč kilometrov. Za trening pa sem opravil tudi ogromno sprehodov na bližnjo Slivnico."

Robič ga je navdušil
In to počne šele od leta 2009, ko se je usedel na gorsko kolo. Že naslednje leto je nastopil na Dirki okoli Slovenije, kjer je imel čast pobliže spoznati vzornika Jureta Robiča, ki je takrat zmagal še četrtič zapored, žal pa tudi zadnjič: "To, da sem lahko občutil njegove neverjetne sposobnosti, je bila velika čast. Ko se je s polno hitrostjo pripeljal mimo mene, sem bil navdušen," je priznal Rok, ki se je vzorniku tokrat poklonil na prav poseben način. Ob prihodu v cilj je čez dres, na katerem je imel sicer napise lastnih sponzorjev, oblekel brezrokavnik, ki ga je na zadnji dirki čez Ameriko nosil Robič:

"Član ekipe Anže, ki je z mano tudi veliko treniral, je s sabo vzel Juretov brezrokavnik, v katerem se je Jure zapeljal čez ciljno črto na Raamu. Pred ciljem je predlagal, da ga oblečem in tako oblečen pridem v Postojno. Že samo obleči tak brezrokavnik je nekaj posebnega. V njem še zmagati je pa nekaj povsem fascinantnega."

Dvomil o zmagi na Vršiču
A svojemu vzorniku se je poklonil še na drugačen način. Organizatorji v spomin na Jureta Robiča kolesarju, ki najhitreje premaga vzpon na Vršič, podelijo posebno nagrado. Čeprav Mitja Rok na Vršiču ni vodil, je sam vzpon vseeno premagal najhitreje. Organizator imena najhitrejšega kolesarja na vzponu ne razkrije vse do konca dirke, saj je pogoj, da je lahko nagrajen samo tisti, ki preizkušnjo tudi konča.

"Tisto krono sem želel osvojiti že lani, vendar sem se 'fantastično' uštel. Letos na to sploh nisem štartal, saj sem želel doseči le najboljši možni rezultat. V Soči sem si zadal konstanten srčni utrip in ga poskušal držati vse do vrha. Med dirko sem postajal kar nestrpen, ker sem imel občutek, da sem klanec res dobro odpeljal. A nikakor nam ni uspelo izvedeti, ali je krona moja. Vse do cilja smo dvomili."

Mugerli mu je v veliko pomoč
A tokrat je bil po 45 urah in 25 minutah vožnje najboljši. Zmage se je veselil že pred prihodom v Postojno, saj se je le nekaj kilometrov prej ustavil v domači vasi Grahovo pri Cerknici, kjer so domačini že proslavljali njegov uspeh. Mitja Rok je slovenski krog prevozil s povprečno hitrostjo 27 km/h. To je dodaten dokaz dobre pripravljenosti, za katero, tako pravi Mitja Rok, se mora zahvaliti tudi profesionalnemu kolesarju in dobremu prijatelju Mateju Mugerliju:

"Brez njega bi bil še vedno na začetku in občudoval druge, kaj zmorejo. Tako pa vseskozi napredujem, saj mi njegovi nasveti ogromno pomagajo." Pri 28 letih je za ektremnega kolesarja še zelo mlad, zato lahko pričakujemo, da ima še lepo prihodnost, čeprav je res, da je vse odvisno od tega, ali ti služba dopušča dovolj časa za trening, ali po službi najdeš še čas in voljo, da se usedeš na kolo. Samo od ekstremnega kolesarstva lahko malokdo živi.

Počasi zori misel na Raam
Prav zato si posebnih ciljev ne zastavlja, čeprav je jasno, da je želja vsakega ekstremnega kolesarja nastopiti na Dirki čez Ameriko: "Seveda je nekje v glavi tudi že misel na Raam. Toda za zdaj je to še prevelik finančni zalogaj. Vsekakor pa vem, da ni nič nemogoče. To si občasno, kot vse kaže, dokažem tudi sam."

Mitja Rok zdaj raje razmišlja o nastopih na nekaterih drugih ekstremnih dirkah v Evropi: "Vsekakor se mi odpira veliko več možnosti za nadaljevanje kolesarske poti in samo upam, da se bom lahko udeležil tudi še kakšne ultrakolesarske preizkušnje. Že nekaj časa se spogledujem z Dirko čez Avstrijo in s švicarskim Tortourom. Toda to so veliko večji projekti, ki zahtevajo drugačen pristop. Verjamem pa, da bom kmalu stal tudi na startu teh dirk."

Za zmago na DOS-u potrebuješ tudi srečo
Če mu letos to ne uspe, mu vsekakor ostane branjenje zmage na Dirki okoli Slovenije. "Načrtov si še ne delam, toda zmago bi z veseljem branil. Čeprav bo spet zmagati najbrž znanstvena fantastika. Tak podvig ti ne uspe kar tako. Poleg močnih nog in psihe potrebuješ tudi ogromno sreče. Mislim, da bo zdaj tudi konkurenca name gledala povsem drugače," je še pojasnil Mitja, a obenem nakazal, da se njegovo življenje vsekakor ne vrti zgolj okrog ekstremnega kolesarstva: "Vse to, vsi treningi ... To ni tako težko, saj mi kolesarstvo v prvi vrsti še vedno pomeni sprostitev."