31-letni idrijski kolesar je na velikonočni dirki osvojil 46. mesto, boljši rezultat pa je zapravil zaradi lahkomiselnosti, saj v odločilnih trenutkih na postaji ni vzel hrane, tako da mu je na koncu povsem zmanjkalo energije.

V tretjem poskusu ste na dirki Pariz-Roubaix prišli do cilja. Je že to razlog za zadovoljstvo?
Vsekakor sem vesel, da sem končal to slovito dirko. Mogoče bi lahko pokazal še več, vendar sem imel v zadnji četrtini dirke težave, potem ko nisem dovolj jedel.

Kako se je lahko to zgodilo?
Na postaji na 190. kilometru nisem vzel vreče s hrano. Ko sem prišel z Arenberga, sem bil v dobrem položaju, potem pa se je zgodil ključni del dirke. Pobegnil je Ballan, pa tudi Flecha. Imel sem nekaj možnosti, da bi bil zraven, vendar mi je malo padla koncentracija, nato pa je Quick Step vlekel do maksimuma. Na vsak način sem hotel držati stik s prvo skupino, v kateri je bilo od 15 do 20 kolesarjev. Takrat se mi je zdelo, da je hrana nepomembna, vendar bi v resnici moral jesti in počakati drugo skupino, ki je pozneje res ujela priključek. Naredil sem začetniško napako, avtomobil moje ekipe pa je bil precej za menoj in mi ni mogel pomagati.

Se zdaj sprašujete, kaj vse bi lahko dosegli, če te napake ne bi naredili?
Zavedam se, da se težko kosam s specialisti ta takšne dirke, kot so Boonen, Ballan ali Hushovd, mislim pa, da lahko tudi to dirko končam med najboljšimi. Spremenil sem mnenje, saj sem po dveh neuspešnih poskusih razmišljal le o tem, kako do cilja. V nedeljo sem večji del dirke se res dobro počutil, na koncu pa sem bil povsem brez energije in se nobene skupine, ki me je ujela, nisem mogel držati.

Je dirka Pariz-Roubaix upravičeno kraljica klasičnih dirk?
Meni se zdi Dirka po Flandrija vseeno večja klasika. Tudi navijači so tam nekaj posebnega in dobiš kar kurjo polt. No, takoj za Flandrijo bi že uvrstil Pariz-Roubaix. Neverjetno, kolikokrat se premešajo karte, koliko različnih scenarij je in koliko dejavnikov, ki vplivajo na uspeh. Nikoli ne smeš obupati, tudi če si minuto zadaj.

Pri Astani je poleg vas le še Jacopo Guarnieri prišel do cilja in bil 23., vendar verjetno vodstvo kluba ni upalo na kakšen res viden dosežek?
Samo šest nas je bilo na štartu, tako da smo kar zadovoljni. Guarnieri bi bil lahko blizu deseterice, toda imel je defekt, pa še padel je. Sva se pa večji del dirke lepo peljala spredaj, kar ni enostavno.

Nam lahko opišete, kako naporno je voziti po teh slovitih odsekih granitnih kock?
To je 'hardcore', gre za takšne luknje, da skoraj cel padeš noter. Če si v glavi pripravljen in če si v dobri formi, ni težav, toda ko ti pade motivacija, kot se je pri meni zgodilo na koncu, se začnejo problemi. Ne pelješ se več 40 po teh odsekih, ampak 30 km/h. Kock ne preletiš, ampak vse udarce pobereš.

Se morate močno držati, da ne padete s kolesa?
Ne, ravno nasprotno, ne smeš se močno držati. Sproščen moraš biti, sicer telo trpi. Ko sem prvič vozil Pariz-Roubaix, sem imel naslednji dan hude probleme s križem, zapestjem ... Ves teden sem imel 'muskelfiber', medtem ko sem se tokrat dan po dirki zbudil brez težav.

V letošnji sezoni ste bili že enkrat na 2. mestu, zmago pa še čakate. Bodo zdaj sledile dirke, ko bi bili lahko v vrhu?
Cilja sezone sta Dirka po Franciji in olimpijske igre in temu je vse podrejeno. V nedeljo grem na Amstel Gold Race, potem bom dva tedna doma, da se spočijem in se začnem pripravljati na najpomembnejši del sezone. Pripravljenost je trenutno dobra, seveda računam, da bo na vrhuncu sezone še boljša in takrat verjamem, da bo prišla tudi kakšna zmaga.

V vaši ekipi je tudi Jani Brajkovič, vendar ne dirkata veliko skupaj ...
Le na eni dirki sva bila skupaj, ampak najini trenutki še prihajajo. Vozila bova Dauphine, Dirko po Sloveniji in Tour.

Koliko pa vam pomeni, da je pri Astani športni direktor Gorazd Štangelj?
Veliko mi pomaga, slišiva se po telefonu, tudi pred dirko Pariz-Roubaix mi je dal nekaj nasvetov. Na dirkah sva bila sicer letos skupaj le v Flandriji.