Slovenci so na njih navzoči že lep čas, v zadnjem obdobju pa zdajšnja generacija skrbi tudi za to, da se o njihovi navzočmosti zares veliko govori tudi v mednarodnih okvirih. Rožnata dirka je na poti proti biatlonski Anterselvi.

Še pet tekmovalnih dni je do konca letošnjega Gira in nihče v karavani ne skriva, da komaj čaka cilj v Veroni in da je vsega konec in da se spet za nekaj dni prosto zadiha. Športno tekmovanje, hoteli ali ne, vedno prinese obilo tistega, česar morda navadni smrtniki niti ne občutimo. Vse to na posameznike vpliva tako ali drugače. Vsak tudi po svoje prenaša vse napetosti, pa če izpostavim le to, da v tem obdobju, le trikrat dve noči zapored spiš v isti postelji.

In če zdaj še malo razpotegnem vse skupaj ‒ ker se bomo danes ustavili v Anterselvi, zimska svetovna prvenstva trajajo slaba dva tedna. Zaradi pokroviteljev jih mnogi zdaj razvlečejo na tri konce tedna. In največkrat prav vsi niso ves čas zraven. Olimpijske igre so že nekaj zadnjih olimpijad omejene na največ 17 tekmovalnih dni. Pa smo znova pri različnih panogah in pri povsem različnih obdobjih, ko je treba biti na prizorišču. Praviloma razen vodstev reprezentanc nikoli tri tedne. Svetovno nogometno prvenstvo nam že nekaj obdobij ponuja skoraj točno mesec dni, morda dan več tekem. Pa spet za posamezne reprezentance nikakor ne vsak dan. Ragbi in kriket, ki ju pri nas spremljajo le redki posamezniki, imata tudi zelo razpotegnjena zaključna turnirja svetovnih prvenstev, ampak smo spet pri istem. Nihče ne igra dan za dnem, z le dvema spanjema v isti postelji.

Kolesarstvo trikrat na leto to ponudi. Maja na Giru, julija na Touru in septembra na Vuelti. Vsak dan je treba svoje delo opraviti najbolje, kar je mogoče. Pa naj bo v snežnih razmerah, kot denimo v torek na Mortirolu, ali pa v vročini prek 35 stopinj v Pirenejih na francoski pentlji ter nekaj tednov pozneje na razbeljenem Iberskem polotoku. Vse pa zanima le izid – le najboljši. Drugi in tretji sta, denimo, že prvi in drugi poraženec, če uporabim besede tistih, ki šport dojemajo po ameriško. Četrti pa je tako ali tako "ta lesen", če bi uporabil izvirni naziv, ki ga uporabljajo v karnevalu na pustno nedeljo v Cerknem.

Slovenski kolesarji so vse od Vinka Polončiča, ki je prvi zagrizel v tedaj še zelo trdo skorjo poklicnega kolesarstva, do zadnjega, ki je vstopil že vsaj v polbelo obdobje našega kolesarstva na tujem, Tadeja Pogačarja, naredili nekaj, o čemer smo nekdaj lahko le sanjali. O naših kolesarjih se govori, o njih vse vedo vsi, ki z nami delijo delovni prostor po različnih objektih, ki jim na Giru, Touru in Vuelti pravijo novinarska središča. Če bi vsi, ki tekmovanja spremljate doma, videli, kje vse vozijo najboljše in kaj vse počnejo z njimi, ko so za to poklicani, bi se marsikdo med vami celo zgrozil. Ampak to je del tekmovalnega športa, ki je v trenutku, ko se ugasnejo žarometi in kamere, lahko še kako naporen.

Primož Roglič je trenutno precej stran od zmage na svojem drugem Giru, ki jo je doma večina pričakovala. Bo pa, če ne bodo zdravstvene težave močnejše, v nasprotju z lanskim Parizom v Veroni Romea in Julije stopil na zmagovalni oder tritedenske dirke. In ne pozabimo, to doslej Slovencu še ni uspelo. In Primož Roglič nam je v torek ponovil stavek, ki ga je povedal že ob prvem dnevu v rožnatem – Giro še ni končan.