Potem sem zagledal še Urško na vznožju Granona, skupaj sva se odpeljala do avtobusa, preživela še nekaj skupnega časa v hotelu, kar mi je dalo dodatne energije. Zelo sem bil hvaležen, da je bila z mano v tistih trenutkih, bila mi je res v veliko pomoč. Malo sva odmislila kolo, dirko, tisti čas sva se imela preprosto lepo.

Alpe d'Huez, usmili se me

Naslednji dan na Alpe d'Huez, kjer me je na cilju spet čakala Urška, pa moja družina, prijatelji in navijači, sem si zadal cilj, da se ne bi ponovila včerajšnja etapa. Počutil sem se suvereno, bolje kot en dan prej. Ob sebi sem imel Marca Solerja in Rafala Majko, takrat smo že ostali brez Georgea Benneta in Vegarda Laengna, kar je za našo ekipo pomenilo veliko izgubo. Dirko po Franciji sta morala zapustiti zaradi covida, kar je za nas pomenilo dodaten stres. Tako smo ohranjali razdaljo drug do drugega, zaželeno je bilo čim manj druženja, tudi v avtobusu se je čutila napetost. Vsekakor ni bilo tiste mirnosti v nas, saj smo se ves čas bali samo tega, da bomo pozitivni in da bomo morali predčasno domov.

Sorodna novica Dirka po Franciji – v tretje ne gre rado

Če se vrnem na Alpe d'Huez, kjer je bilo spet tako zelo vroče, 37 stopinj Celzija je kazalo ob vznožju klanca, čutil sem, da bo vzpon peklenski. Priznam, da se je na dan dirke vlekel veliko manj, kot se je vlekel na treningih. Če imaš ob trasi družino, prijatelje in navijače, veliko hitreje mine, užival sem v vzdušju vsako serpentino, poskušal z napadi, ampak je bil Jonas Vingegaard skupaj s Seppom Kussom zelo suveren tudi tam.

Mogoče bi moral bolj verjeti vase, če bi lahko še malo bolj pritisnil, bi morda lahko naredil razliko. Tega nikoli ne bom vedel … Vsak dan sem si želel zmanjšati razliko v času do Jonasa, bil v resnici vsak dan v sebi bolj nervozen, poskušal vsako etapo z napadom na klancih, nisem se vdal, celo rekorde sem podiral, na Mende sem namreč popravil svoj 10-minutni rekord. Nisem se otresel Jonasa, moram povedati, da sem naredil vse, da bi se ga, na tempo in s skoki, a žal ni šlo.

Še zadnja priložnost za sekunde in minute v Pirenejih

Na Peyragudes sem ponovno začutil Jonasovo suverenost, vendar je bil preprosto prelahek klanec za učinkovit napad in hkrati pretežak zaključek. V strahu, da ne kasiram še dodatnega časa in da me Jonas ne potrese na koncu, sem se klanca lotil preudarno, da na koncu ne ostanem brez zadnjega naboja. Preusmeril sem misli na to, da skušam razliko narediti na zadnji klanec. Zanašal sem se na Brandona McNultyja, ki je spet pokazal, kako močan je in kaj zmore.

V zadnjih kilometrih me je že malo pobiralo, kar ni bilo idealno zaradi tempa. Kar je ta dan naredil Brandon, je bilo fantastično, cela ekipa, kar nas je še ostalo (štirje kameradi), je pokazala, iz kakšnega timskega testa smo. Tudi Mikkel Bjerg je pokazal, kako se lahko pelje pri tempiranju tempa na klanec, kljub temu da tam ni ravno domač.

Za zmago sva sprintala, ampak to ni bilo dovolj, da bi naredil večjo časovno razliko. Odščipnil sem štiri sekunde in bil presrečen, ker sem dosegel tretjo etapno zmago – to je to! Bolje skoraj ne bi moglo biti. Takrat sem se namenil, da v naslednji etapi poskusim še na zadnji vzpon, in to brez kalkuliranja za etapno zmago, niti pod razno, vse bom poskušal.

Na predzadnji klanec tisti dan sem enkrat celo dobil občutek, da bi se Jonasa vendarle lahko otresel, ampak je na koncu zborbal Jonas, na vrh sva prišla skupaj in potem tisti moj ponesrečeni padec na robu cestišča. Najprej sem bil jezen sam nase, ker sem vedel, da ko enkrat padeš, ne moreš biti več najboljši. Vedel sem, da bom zelo težko napadel na Hautacam, še posebej ko je Jonas začel čakati na svoje tekmovalce od zadaj, spredaj pa je imel še Van Aerta.

Bil sem popolnoma v položaju šah mat. Nemogoče bi bilo napadati. Poznal sem klanec na Hautacam, odvozil sem ga, ampak je Jumbo Visma pokazala, da so bili letos na Dirki po Franciji zagotovo najmočnejša ekipa, sploh zadnji teden, ko so me zlomili, v bistvu me je najbolj zlomil Van Aert v tistem delu, ko je navlekel Jonasu. Tam nisem šel preko sebe kot na Granonu, ampak sem samo lovil svoj ritem do cilja, lahko sem bil samo vesel, kako sem odpeljal do vrha, tistih 6 vatov na kilogram oziroma 400 W, vedel sem, da sem zaostal za dodatno minuto, lahko bi tudi več, vendar se nisem preveč obremenjeval, ker sem dokazal, da sem res dal vse od sebe. Več žal ni šlo v 18. etapi, drugo mesto v etapi. Takrat sem tudi začutil, da letošnjega Toura ne bom mogel več dobiti.

Še ura resnica pred Parizom

Pred nami je bila še ena težka etapa, in sicer kronometer, ki sem ga zelo dobro poznal. Vedel sem, kaj me čaka, slab asfalt, nekaj klančkov na koncu, dolga trasa in spet peklenska vročina. Na vse ali nič, sem si rekel, skušam dati vse, kar še premorejo moje noge, in seveda, da vseeno ne tvegam preveč. Hitro se potem kaj zalomi …

Na ta kronometer sem se res dobro pripravil in se zmotiviral. Zadaj v avtu sem imel Andreja Hauptmana, res me je dobro spodbujal in vodil po progi. Lahko bi rekel, da mi je morda malo manjkalo na ravnih delih in navzdol, tam sem izgubljal moč in dragocene vate. Po nagubani cesti nisem mogel pritisniti bolj, na zadnja dva vzpona sem pritisnil največ, kot sem lahko. Kljub temu da nisem zmagal, sem bil s svojim rezultatom na kronometru zelo zadovoljen, v bistvu sem šel, sodeč po številkah, zelo dobro.

Še enkrat čelado dol ekipi Jumbo Visma za prikazan boj, bili so izjemni tekmeci, najboljši letos, tudi na zadnji etapi bi najverjetneje zmagal sam Wout van Aert, vendar so se odločili, da bodo samo še slavili dosedanje etapne zmage in pa prvo njihovo skupno zmago.

Po belo v Pariz in napad brez uspeha na Champs-Élysées

Zadnji dan v Parizu sem poskušal še z napadom na Champs-Élysées, ker sem si to vedno želel. Poskušal sem se odcepiti od glavnine, vendar sta ravno v tistem trenutku napadla tudi Geraint Thomas in Filippo Ganna. Na koncu je bil en sam filter, kar pomeni plin na polno, a brez izida. Ko sem prevozil zadnjo ciljno črto, sem v sebi začutil zadovoljstvo. Manjkala mi je Urška na cilju, a je bila upravičeno odsotna, saj je isti dan prevozila prvo etapo ženske Dirke po Franciji.

Podoživel sem podelitev na odru in odhitel nazaj k avtobusu k svojim trem še preživelim fantom. Izgubili smo Solerja, Majko, Benetta in Laengna. Solerja zaradi slabosti na dan po zadnjem dnevu počitka, kako težko je bilo tisti dan poslušati po radiu, ko ni mogel več držati skupine niti po ravnem. In Majka, ki si je strgal stegensko mišico zaradi odtrgane verige na klancu, kjer smo ravno poskušali z napadom.

Lep Tour je bil – naslednje leto se vrnem(o) še močnejši!

Na koncu smo ostali štirje kolesarji, vsi letnik 98', zadovoljni, ker smo naredili, kar smo lahko v danih okoliščinah, z vedenjem, da se lahko še izboljšamo in da se zagotovo čez leto dni vrnemo močnejši! Na Tour de France 2022 lahko gledamo samo pozitivno, bil je resnično lep, ob trasah je bilo zelo veliko gledalcev in še več spodbujanja, zato smo lahko kolesarji iskreno uživali, še posebej takrat, kadar se nismo preveč mučili v klanec ;-)