Po srebrni medalji na kronometru je 17-letni Mohorič že razmišljal o nedeljski cestni dirki in uresničil vlogo favorita. Dokazal je, da ima značaj prvaka, da je že zdaj popoln kolesar, kakršnega morda Slovenija še ni imela. Nekateri ga primerjajo s Petrom Saganom. Svojo zrelost dokazuje tudi v pogovoru z novinarji. Bo kar držalo, kar je izjavil selektor mladinske reprezentance Andrej Cimprič: "Kaj naj rečem, Slovenci imamo zlatega fanta."

Že v ponedeljek ste po srebru na kronometru rekli, da bo še ena priložnost za zlato medaljo. Kot da bi vedeli, kaj imate v nogah ...
Vedel sem, da imam močne noge in da mi bo redkokdo lahko pariral, toda v kolesarstvu ne zmaga vedno najboljši, zato je to tako zanimiv šport. Vesel sem, da mi je tokrat uspelo. Še zdaj se ne zavedam, kaj to pomeni.

Kar nekaj skokov je bilo, nekaj napadov. Tista kombinacija treh Francozov, dveh Belgijcev in dveh Nizozemcev, ki je imela 20 sekund naskoka, se je zdela precej nevarna. Kaj ste takrat razmišljali?
Vedel sem, da se je izoblikovala ubežna skupina, ampak hkrati sem vedel, da ne bodo prišli daleč oziroma ne bodo naredili takšne razlike, da bi jo lahko zadržali čez klanec Cauberg, ker je v bilo v njej toliko članov različnih reprezentanc in niso složno narekovali ritma.

Kaj bi rekli na preostale štiri člane slovenske reprezentance?
Ekipa je bila fantastična, pohvalil bi prav vsakega - Martina Otoničarja, Davida Pera, Gašperja Katrašnika in Jureta Miškulina. Tisti prej omenjeni beg je izničil prav Martin. Ponosen sem, da sem član take homogene in res odlične ekipe.

Na zadnjem vzponu na Cauberg niste bezljali naprej, ampak čakali in iskali pravi položaj za finiš. Popravili ste si dres, pomahali staršem in - zmagali!
Pod Cauberg sem v ovinek pripeljal prvi, ampak vedel sem, da tam ne smem pritisniti do konca, ker me bo do vrha Cauberga zmanjkalo. Čakal sem in čakal. Na vrh klanca sem prišel šele nekje na mestu pet, šest ali sedem. Potem sem pogledal druge in videl kmalu, da nimajo več prav dosti moči v nogah. Odločil sem se za napad. Dal sem glavo dol, pohodil pedale do konca in se šele 200 metrov pred ciljem ozrl nazaj ...

Po Janiju Brajkoviču je mavrični dres spet v Sloveniji. Kaj to pomeni za naprej. Vas bomo sploh videli v dresu mlajših članov v dresu slovenske reprezentance?
Zagotovo. Ne želim prehitevati. Kolesar se mora razvijati, stopati po svoji poti stopnico za stopnico. Ne bom bezljal, tako kot danes nisem na Cauberg.

Kaj morate še izboljšati, čemu boste zdaj posvetili pozornost?
Nikoli ni nobena stvar tako dobra, da se je ne bi dalo izboljšati. Ne gre le za dirkanje, tu so še odnosi med ljudmi, s trenerji, športnimi direktorji ... Vse to naredi športnika z veliko začetnico in upam, da to postanem.