Roglič je bil na začetku lanske sezone še smučarski skakalec, toda v njem je vedno bolj zorela misel, da bi se preizkusil med kolesarsko elito. Ljubezen do kolesa je vzplamtela prav v času, ko je okreval po padcu v Planici. Ko je lani z rekordnim časom 33:02 dobil Juriš na Vršič, ga pri vodilnem slovenskem klubu Adrii Mobilu niso mogli več spregledati. Ponudili so mu pogodbo in 22-letni Roglič je imel v letošnji sezoni že čast, da je z ramo ob ramo vozil tudi z največjimi zvezdniki kolesarstva.

Pred pol leta ste podpisali profesionalno pogodbo. Kakšne so prve izkušnje s kolesarskih dirk profesionalcev?
Učim se še, zame je vse novo. Na drugačen način dirkanja se še nisem povsem privadil.

Kaj vam najbolj manjka?
Izkušnje, vožnja v skupini ... Vsak mora s kolesom rasti in pridobivati znanje.

Najbrž je posledica pomanjkanja izkušenj tudi veliko padcev ...
Najprej sem bil res bolj kot ne ves čas na tleh. Nekajkrat so bili tudi drugi krivi, večkrat pa jaz. Zdaj se peljem, ampak povsem sproščen še nisem. Predvsem moram biti zelo zbran in res spremljati dirko.

So tudi pri tehniki in taktiki še kakšne rezerve?
Verjetno so. Treba se je učiti in pridno trenirati. Od taktike je gotovo veliko odvisno, pomembno vlogo pa igra tudi psihična priprava.

V smučarskih skokih ste bili na dobri poti, da začnete tekmovati v svetovnem pokalu, vendar ste pred šestimi leti na planiški velikanki padli. Je to vplivalo na konec skakalne kariere?
Poškodba me je gotovo ustavila. Ko sem okreval, sem šel na kolo in potem počasi zamenjal šport.

Kdo je bil vezni člen, s kom ste vzpostavili stik?
Ideja je zorela kar nekaj časa, zgodilo pa se je, ko sem se srečal z Milanom Erženom. Stestirali so me in sem dobil priložnost. Zahvaljujem se mu in seveda tudi Adrii Mobilu, da so mi odprli vrata.

Vas je kdaj prijelo, da bi še skakali?
Morda kdaj za trenutek, pa je hitro minilo. V kolesarstvu bolj uživam. Se pa z nekdanjimi reprezentančnimi kolegi še slišimo in sem zelo vesel, da jim gre tako dobro. Vem, koliko truda je treba vložiti v uspeh.

Ampak najbrž ga je treba še več, če želiš uspeti v kolesarstvu ...
Ja, ampak to je drugače. Tu gre predvsem za fizični napor, pri skokih pa so še druge stvari zraven. Skoki so zelo specifičen šport.

Verjetno pa je ena skupna lastnost, namreč teža. Tako skakalci kot kolesarji nimate prav veliko kilogramov!
Edino to je skupna točka, čeprav - pri kolesarju šprinterju ni ravno zaželeno, da si droben, pri vožnji v hrib pa to seveda pomaga.

Pojeste občutno več hrane kot nekoč?
Na začetku sem moral jesti veliko več, zdaj je konec tega veselja in moram že paziti, da jem čim bolj zdravo, kar pomeni veliko zelenjave, sadja, ogljikovih hidratov ... Telo se je že privadilo, da sem vsak dan po štiri ure na kolesu, tako da pokuri manj.

Ste se testenin že preobjedli?
Nisem, so mi všeč. Prav tako riž.

Kolesarstvo je sicer individualen šport, toda brez ekipe ni uspeha. Kakšna je vaša naloga pri Adrii Mobilu?
Seveda, gre pravzaprav za moštveni šport, saj nihče ne more sam voziti 200 km. Sodelovanje ekipe je nujno. Pri Adrii se dobro razumemo in smo se lepo ujeli. Naredim tisto, kar mi rečejo. Če bi imel dovolj moči, bi lahko šel kdaj tudi v beg. Za zdaj mi to še ni uspelo, se še učim.

Boste šli na Dirko po Sloveniji?
Verjetno da. To mi bo velik izziv. Lani sem še gledal, ko so se pripeljali mimo. Spremljal sem prvo etapo, ko je bil štart v Celju in so vozili na Podmejo.

Ste odličen v vožnji v klanec. V amaterski konkurenci ste lani dobili Juriš na Vršič, in to s časom 33 minut in dve sekundi. Kako hitro menite, da bi danes zmogli Vršič?
Nimam pojma, verjetno pa bi šlo nekaj hitreje.

Treningi takrat so bili najbrž precej slabši ...
Niti ne. Lani sem že treniral po načrtu in bil včlanjen pri Radenski Rogu. Nisem sicer bil v njihovi kontinentalni ekipi, toda šel sem pogosto zraven na njihove treninge. Očitno sem dobro delal.

Pravite, da se še učite, ampak vseeno imate verjetno kakšne skrite želje?
Seveda, rad bi nekoč na kakšni priznani dirki dobiti gorsko etapo.

Morda na Dirki po Italiji?
Verjamem, da je tudi to možno.