30-letni Blejec, ki se je pred dvema letoma po združitvi ljubljanskega in zagrebškega kluba vrnil v Stožice ter prevzel kapetanski trak, je odigral izvrstno sezono. Tako v Ligi ABA kot v Evropskem pokalu je bil najboljši strelec zmajev, v obeh pa tudi na splošno med najučinkovitejšimi posamezniki. Na koncu je bil izbran v prvo jadransko peterko in drugo peterko Eurocupa.

Ljubljančani so v tej sezoni izpolnili cilj s prebojem v drugi del Evropskega pokala in osvojitvijo državnega naslova, toda priložnost, da bi vse skupaj nadgradili, ko so bili v Evropi povsem blizu četrtfinala, v regiji pa polfinala, je bila res lepa. Zato bo naslednje leto motivacija še večja, poudarja Blažič, ki bo torej še naprej navduševal Olimpijine navijače. Še predtem pa bo konec junija z izbrano vrsto, v kateri se od njega brez dvoma pričakuje veliko, lovil do zdaj za slovensko košarko še neizpolnjene olimpijske sanje.

Kako po nekaj prespanih nočeh gledate na sezono, ki ste jo končali z naslovom državnega prvaka?
Zdaj smo se malce umirili in lahko rečem, da smo zaradi tega naslova zelo zadovoljni. Je poplačilo za neki trud, ki smo ga vložili v tej sezoni. Hkrati je tudi nekakšen obliž na vse rane, ki smo jih doživeli v zadnjem času. Sem vesel, da smo se lahko s soigralci in vsemi v klubu poveselili, saj mislim, da smo si tudi zaslužili.

To je vaše drugo obdobje pri Olimpiji. V tistem prvem ni in ni šlo, zdaj pa ste vendarle postali prvaki. Vam tudi iz tega vidika naslov pomeni neko zadoščanje?
Z namenom, da nekako dvignemo košarko v Ljubljani, sem tudi prišel sem. Da osvajamo, če ne drugega, vsaj domače naslove. To nam je zdaj tudi uspelo. Vendarle se mi zdi, da smo v primerjavi z lansko sezono letos naredili korak naprej, da ne govorim in primerjam s prejšnjimi leti. Samo na tak način lahko klub tudi doseže to, kar si vsi želimo.

Kot ste dejali, so ostale določene rane. Je bilo težko predelati poraze, kot so tisti domači proti Virtusu, gostujoči proti Zvezdi in pokalni proti Krki?
Bolijo. Primer, sam sebe sem zalotil, da sem nekaj dni po porazu z Virtusom, ko smo igrali v Čačku z Borcem, pred novo tekmo razmišljal, kaj se je zgodilo pred tremi dnevi. Nekako živiš v preteklosti. Tega kot športnik še nisem doživel. Še danes mi je žal za te poraze. Ko se s soigralci dobimo, razmišljamo o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Toda tako je v športu. Na koncu, ko potegneš črto, si, kot kaže, res nismo zaslužili. Je bila očitno res taka situacija, da je Virtus moral takrat zmagati. Lahko potem samo poskusiš potegniti neke dobre stvari in verjamem, da nam bo vsem to pomagalo v karierah, da ko bo znova kakšna taka situacija, bomo znali drugače odreagirati.

Ste torej podoživljali tiste zadnje minute in usodne akcije, ko je šlo, če lahko rečemo, vse narobe, pa bi bila z le enim košem ali eno obrambo zgodba popolnoma drugačna …
Bilo je toliko enih situacij v zadnjih minutah, ko bi se katera koli drugače odvila, bi mi zmagali. Tudi proti Krki tista zadnja minuta v pokalu … Proti Zvezdi v gosteh, če bi v obrambi po prostem metu ujeli odbito žogo, bi bili v polfinalu Lige ABA. Je kar nekaj ran, kot sem rekel, in ta naslov smo res vsi potrebovali, da, če ne drugega, se malce poveselimo skupaj, ker tega trenutka v letošnji sezoni nismo doživeli.

Bilo je tudi kar nekaj pozitivnih in dobrih stvari v celi sezoni. Bili ste med najučinkovitejšimi ekipami tako v Ligi ABA kot v Evropskem pokalu. Na novinarski konferenci pred finalom ste dejali, da ste pripeljali klub v položaj, da se bori za Top 8 Eurocupa in polfinale Lige ABA, kar se v Ljubljani že kar nekaj časa ni zgodilo. Je to dokaz, da je projekt na pravi poti?
Res je in mislim, da je. Tudi mislim, da smo kazali igre, v katerih bi, če bi lahko prišli v dvorano, gledalci uživali. Igrali smo atraktivno košarko, z veliko tranzicijske in hitre igre, z veliko meti za tri točke, ki so bili odprti in iz izdelanih akcij. Tudi borili smo se v obrambi. To je to, kar se pričakuje od Cedevite Olimpije. Verjamem, da bi znali pravi navijači in ljubitelji košarke to ceniti, oziroma upam, da smo z našimi igrami tudi koga razveselili.

Položaj, o katerem ste govorili, potrjujejo tudi tuje okrepitve, med katerimi lahko še posebej izpostavimo Kendricka Perryja. V Ljubljani dolgo niso igrali tako kakovosti tujci, kajne?
Vse moram zaradi njihovega pristopa zelo pohvaliti. Že po zadnji tekmi finala sem rekel, da so res pokazali neko pripadnost temu klubu. Tudi ko smo igrali slovensko prvenstvo na primer na Polzeli, v tisti telovadnici, oni niso navajeni igrati v takih dvoranah, so opravili delo profesionalno in prišli na tekmo pripravljeni, kot se spodobi. Moram jih pohvaliti, saj nisem še nikoli igral s takimi. Morda so le v Zvezdi tujci pokazali podobno željo. Kot pravite, res lahko izpostavimo Perryja, ki ima za sabo odlično sezono in bo verjetno dobil boljše okolje za naslednjo, morda celo Evroligo. Je zelo kakovosten igralec, ki ima praktično vse, kar si trener želi. Ob tem, da je vodja na terenu, je tudi zunaj parketa zelo dober človek, ki zna prisluhniti in dati tudi kdaj kakšno dobro spodbudo mlajšim igralcem, ko jo potrebujejo. V prvi vrsti gre za res pravega človeka, ki pa je tudi zelo dober košarkar.

Tudi za vami je individualno zelo dobra sezona, kar potrjujeta izbora v drugo peterko Evropskega pokala in prvo Lige ABA. Bi rekli, da ste igrali letos najboljšo košarko v karieri?
Zagotovo. Že lani sem mogoče proti koncu sezone, ko je na trenersko mesto prišel Jurica Golemac, pokazal, da sem sposoben. Sam sebi sem dokazal, da lahko igram na taki ravni kot nosilec. Enostavno sem imel v prejšnjih letih v ekipah drugačne vloge. Trener mi je dal neko samozavest in zaupanje. To je to, kar igralec potrebuje. Mislim, da sem večji del sezone kazal take igre, da sem mu nekako vse skupaj tudi vračal. Proti koncu je sledil ta padec. Ne bom govoril o razlogih, zakaj se je to ugoilo, saj nerad iščem izgovore. Vseeno mislim, da je bila nekako sezona konstantna. Upam, da sem zadovoljil ljubljansko občinstvo, hkrati pa upravičil zaupanje soigralcev in trenerja.

Ste nekakšen obraz te zgodbe vzpona ljubljanske košarke po združitvi z zagrebškim klubom. Se še naprej vidite pri Cedeviti Olimpiji?
Ja. S klubom imam še veljavno pogodbo. Ko sem prišel sem, sem imel jasen cilj, da dvignemo klub na mesto, ki si ga tudi zasluži. Mislim, da smo na pravi poti. Naredili smo korak naprej v primerjavi z lansko sezono in upam, da bomo skupaj že v naslednji stopili še stopničko višje.

Prej ste omenili skok v Beogradu. Tudi proti Virtusu je bil v končnici usoden nasprotnikov napadalni skok. Večkrat se je med sezono poudarjal boj za odbite žoge v obrambi, kar se je v ključnih trenutkih nekaterih tekem izkazalo za odločilno. Če iščemo pomanjkljivosti, je bila prav to ena glavnih, kajne? Prav pri tem je torej do izraza prišla poškodba Mangoka Mathianga, ki je bil pripeljan kot velika okrepitev.
Res je, če kaj lahko izpostavljamo, lahko to. Mathiang je bil zagotovo pripeljan prav za to. V Turčiji je imel v povprečju več kot deset skokov na tekmo. Nekaj takega smo potrebovali – res tistega klasičnega centra. Pred prvo tekmo si je zlomil nogo in je izpustil celo sezono. Nekako smo morali improvizirati. Več časa je na položaju pet preživel Mikael Hopkins, ki ni klasični center. Žiga Dimec in Ivan Marinković sta kakovostna igralca, ampak nimata teh izkušenj, da bi bila lahko nosilca v taki ekipi. Zagotovo se je to poznalo, in to zelo. Morali smo biti tudi branilci bolj vključeni v skok in vse skupaj je spremenilo neko dinamiko naše igre. Kot smo videli, se je Mathiang vrnil po poškodbi. Začel je že trenirati in delati košarkarske vaje. Zelo sem vesel, da bo lahko naslednjo sezono igral za Olimpijo, saj je res dober igralec.

Sorodna novica Golemac: Ne moremo biti nezadovoljni, a je dovolj prostora za napredek

Prostora za napredek ima torej Cedevita Olimpija še kar nekaj. Izpolnili ste cilj s prebojem v drugi del Evropskega pokala, prav tako z domačim naslovom. Bo, ker je bila res lepa priložnost za še precej boljši rezultat, zato v prihodnji sezoni še dodatna motivacija?
Mogoče je tako usojeno, da ne moremo iz nič na sto, ampak gremo korak za korakom, in da se naslednje leto torej, kar se tiče rezultatskega vidika, naredi še korak naprej. Verjamem, da športni direktor Sani Bečirović, trener Golemac in drugi odgovorni v klubu že razmišljajo o novih okrepitvah. O igralcih, ki bi lahko pomagali, da nam to uspe. Prostora za napredek je še kar precej. Vsi, ki bomo tukaj, bomo imeli to v glavi. Naslednje leto se v Evropskem pokalu obeta drugačen sistem, ki prinaša še več dobrih tekem. Računam tudi, da bodo sprostili ukrepe in bodo lahko gledalci na tekmah. Verjamem, da lahko naslednjo sezono naredimo res lepo košarkarsko zgodbo.

Kljub koncu naporne sezone pa za vas pravega počitka ni. Zdaj vas že takoj po koncu klubske zgodbe čaka velik reprezentančni izziv. Kako se podajate v tokratno akcijo?
Zelo motiviran. Vsi me sprašujejo, ali grem na dopust, na morje… Enostavno imam v glavi le te kvalifikacije konec meseca in kako se spočiti ter pripraviti na ta veliki izziv. Želje in energije ne bo zmanjkalo. Mislim, da bo tudi dovolj časa za regeneracijo. Komaj čakamo. Bo sicer zelo težek turnir, na katerem je Litva pred domačimi gledalci nedvomno favorit, a tudi mi imamo svoja orožja. Verjamem, da se bomo zbrali vsi, in zakaj pa ne bi popeljali Slovenije na olimpijske igre. To je čisto drugačna zgodba. Igramo za nekaj, česar še nismo dosegli, nekaj, kar Sloveniji še ni uspelo. Vsi bomo zelo motivirani in pripravljeni na boj za Slovenijo.

Omenila sva, da je za vami imenitna sezona. S tako popotnico še niste prišli v reprezentanco. Ste pripravljeni prevzeti vlogo nosilca?
To bo povedal selektor. Pripravljen sem sprejeti katero koli vlogo, ki mi jo bo namenil. To je bistvo te reprezentance. Nedolgo sva govorila s selektorjem. Morda je dostikrat v preteklosti prav ego posameznikov zrušil neko kemijo v ekipi. Zato tudi mogoče Slovenija pred nami ni zmogla narediti takega rezultata, kot smo ga mi. Na EuroBasketu 2017 je bila kemija med nami neverjetna. O tem smo vsi govorili. Podobno mora biti tudi na letošnjih kvalifikacijah. Bo manj časa za pripravo, manj časa, da se to vzpostavi, a vseeno. Vsak bo moral sprejeti vlogo, ki mu jo selektor nameni. Če bo moja, da igram po celem igrišču obrambo in v napadu poskušam iz nekih situacij brez žoge priti do položaja za koš, če bo rekel, da moram igrati kot pri Olimpiji, bom po najboljših močeh odigral to vlogo. Res se veselim te zgodbe.

Kaj bi vam pomenila uvrstitev v Tokio?
Ogromno. Že od otroštva spremljam olimpijske igre. Vzgojen sem bil v športni družini in preprosto se zavedam, da je to vrhunec za vsakega športnika. Brez dvoma to pomeni zelo veliko. Rad bi doživel olimpijsko vas z vsemi športniki, olimpijskega duha … Upam tudi, da bodo lahko prisotni gledalci, saj brez njih ni pravega športnega dogodka.

Ko nanese tema na reprezentanco, ne moremo mimo Luke Dončića. Leta 2017 je še pred prihodom v reprezentanco govoril o medalji, ki jo je potem pomagal osvojiti. Že tedaj je igral odlično, zdaj, če bo lahko, pa prihaja povsem drugačen igralec. Se preostali reprezentanti zavedate, kaj lahko pričakujete od njega in kako bo igrati s tako vrhunskim košarkarjem?
On je v teh treh letih neverjetno dvignil raven svoje igre. Kot pravite, je postal povsem drugačen igralec. Spada ob bok LeBronu Jamesu in drugim superzvezdnikom NBA-ja. Je med najboljšimi na svetu in za nas, da lahko igramo s takim igralcem, to pomeni nekakšen privilegij. Vseeno mu želim, da gre z Dallasom čim dlje v končnici, saj smo prijatelji in želimo drug drugemu samo najboljše. Če bo z nami, bomo zelo veseli in seveda bomo imeli bistveno večje možnosti za uspeh. Hkrati verjamem, da bo tudi Slovenija še bolj na očeh preostalih košarkarskih navdušencev. Komaj čakam, da vidim, kako se bo to razpletlo.