"Nekateri govorijo, da sem morda prehitro šel v NBA in bi lahko počakal še malo v Evropi ter tu naredil dobro kariero. Za nič mi ni žal. Če bi vse še enkrat spisal, bi sprejel iste odločitve," je povedal Brezec, ki je na petih velikih tekmovanjih igral za slovensko reprezentanco. Žal mu je, da z izbrano vrsto ni osvojil medalje, je pa zato izjemno ponosen na zdajšnjo generacijo, ki jo je, ko je stopila na vrh Evrope, s tribun v Carigradu in oblečen v dres spodbujal tudi Breza.

"Z nekdanjimi soigralci iz reprezentance smo še zdaj zelo povezani in skoraj z vsemi v stiku. Žal nismo naredili te pike na i, kar pa je dosegla reprezentanca lani. Tistega EP-ja na Poljskem ne bom nikoli pozabil, ko smo bili tako blizu, a hkrati tako daleč v polfinalu proti Srbiji, toda tak je šport. Zelo sem vesel za fante, ki so lani naredili fenomenalen rezultat. Dejal sem že, da smo mogoče kar prehitro pozabili ta neverjeten uspeh. Se niti še ne zavedamo, da smo evropski prvaki," je dejal Brezec, ki je hitro našel novo delo in postal oglednik Cleveland Cavaliersov.

Dvojni dvojček in udarec s komolcem
Zadnjo tekmo je odigral v dresu matičnega kluba v Sežani, ki se mu je pridružil za obračun 17. kroga druge slovenske lige proti Plami Pur. Za zmago Mesarije Prunk je dosegel 19 točk in 12 skokov, ima pa poslovilna tekma tudi črno piko, saj je Brezec namerno s komolcem udaril košarkarja Ilirske Bistrice Anžeta Srebovta, kar si lahko ogledate v spodnjem videu. Za potezo se je sicer opravičil.

V sezoni 1996/97 je dobil priložnost v članskem moštvu tedaj Kraškega Zidarja. Na rdeče-belem dresu je nosil številko sedem, ki jo je "podedoval " od očeta Hilarija, tudi nekdanjega košarkarja, in jo nosil na večini dresov v svoji karieri, ko je zaigral za 15 klubov. Izkazal se je v članskem moštvu v Sežani in leta 1998 prestopil k Olimpiji. "V Sežani smo dobro igrali. Dokazal sem se in zaradi tega podpisal prvo profesionalno pogodbo z Olimpijo, na katero me vežejo lepi spomini. Začelo se sicer ni najboljše. Že ob koncu sezone v Sežani sem se poškodoval, nato tudi v Ljubljani po nekaj pripravljalnih tekmah. Prve tri ali štiri mesece sem zaradi težav s stopalom izpustil. Je bilo pa tudi nekaj pozitivnega. Če se spomnite, sem imel v Sežani morda 100 kilogramov telesne teže. Ta čas, ko sem bil odsoten, sem se v Ljubljani fizično okrepil in pridobil maso, da sem se lahko tepel pod košem," se je prestopa iz Sežane v Olimpijo spomnil Brezec. V matičnem klubu je najprej igral na štirici, v zmajevem gnezdu pa se je preselil popolnoma pod koš kot klasični center.

Tretji Slovenec v Ligi NBA
Iz Ljubljane je sledila selitev v Ligo NBA, kjer je po Marku Miliću in Rašu Nesteroviću zaigral kot tretji Slovenec. Leta 2000 so ga 27. po vrsti izbrali Indiana Pacersi: "Ko sem bil na preizkusih v ZDA po drugi sezoni pri Olimpiji, sem od Indiane dobil zagotovilo, da me bodo izbrali v prvem krogu. Zahtevali so, da se ne udeležujem več preizkusov. Tako sem bil na Floridi in treniral. Z mano je bila tudi žena Nada, ki je bila tedaj še zaročenka. Skupaj z Aleksandrom Radojevićem, ki je tudi pozneje igral za Olimpijo, in še enim prijateljem smo nabor spremljali v hotelski sobi. Bilo je prijetno vzdušje in lepi spomini me vežejo na to." Tudi 216 centimetrov visoki Primorec je moral čakati na pravo priložnost v NBA-ju. "V Indiani sem začel na seznamu poškodovanih, čeprav to nisem bil. Nisem pač prišel med 12. Nekje na deseti tekmi sem dobil priložnost in v Bostonu nato dosegel prve točke," se začetkov v najmočnejši ligi na svetu spominja Brezec, ki je nato dobil veliko priložnost, ko se je ligi pridružila nova franšiza v Charlottu.

Dve leti prej so Hornetsi – zdaj znova franšiza v Severni Karolini nosi to ime – odšli v New Orleans (zdaj so tam Pelicans). Leta 2004 so se nato ustanovili Bobcatsi, ki so na naboru, kakršen je omogočen novim moštvom, izbrali tudi Brezca. Ta je nato dosegel prvi koš, zadel prvi prosti met in izgubil prvo žogo v zgodovini franšize: "Zagotovo so najlepši spomini na Charlotte. Spomnim se tega prvega koša, ki sem ga dosegel proti Washingtonu še v stari dvorani. Potem smo se preselili v novo dvorano v center. Tu sem dobil pravo priložnost in dokazal, da lahko igram na najvišji ravni. Teh treh sezon ne bom nikoli pozabil."

Za konec na Ciper in v Azijo
Kako hitro so mogoče menjave v NBA-ju, je doživel pozneje, ko je najprej iz Charlotta odšel v Detroit, zatem pa je bil v isti sezoni zamenjan še v Toronto, kjer je zaigral skupaj z Nesterovićem, čeprav Brezec v Kanadi ni dobil veliko priložnosti. Sledila je vrnitev v Evropo. Pogovarjal se je tedaj tudi z Olimpijo, a ga je Dejan Bodiroga v vlogi športnega direktorja prepričal, da je zaigral za Vritus iz Rima, kjer je moči združil z velikim prijateljem Sanijem Bečirovićem. Znova je poskusil v NBA-ju, a je bil v Philadelphii in Milawukeeju, kot sam pravi, bolj "turist".

Zelo uspešna je bila zatem še ruska epizoda, kjer je zaigral za Rdeča krila iz Samare, Lokomotiv Kuban in Nižni Novgorod, kjer sta bili dve sezoni zelo uspešni in je klubu tudi pomagal do zgodovinskega preboja v Evroligo. Zatem sedem mesecev ni igral in je že razmišljal o koncu kariere, toda šel je še na Ciper, kjer je blestel. V AEK-u iz Larnace, s katerim je postal državni in pokalni prvak, mu bodo tudi pod strop dvorane dvignili dres. Na povabilo Miliće je nato odšel še v Kuvajt, kjer je igral na turnirju zalivskih klubov, zadnjo tekmo pred poslovilno v Sežani pa je odigral za bahrajnski Al Ahli.

Udarec s komolcem Primoža Brezca na poslovilni tekmi

t