14 let je v različnih vlogah deloval v jugoslovanski reprezentanci. Bil je selektor različnih mlajših selekcij, na dveh tekmovanjih pa tudi članske izbrane vrste, v kateri je bil prav tako pomočnik. V tej vlogi je deloval tudi povsem ob koncu skupne države, ko je imel selektor Dušan Ivković zares imenitno zasedbo, ki je dominirala na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 1989. Sodeloval je tudi ob olimpijskem srebru leta 1988 v Seulu in bronu štiri leta prej v Los Angelesu. Bil je tudi selektor slovenske reprezentance.

Rodil se je 21. maja 1949 v Radencih, kjer je tudi začel športno pot. Že med študijem v Ljubljani se je posvetil trenerskemu delu. Deloval je pri Olimpiji, kjer je zdaj član upravnega odbora, Slovanu, v Italiji v Pordenonu, Trstu in Vidmu ter v Zagrebu pri Ciboni, s katero je leta 1987 osvojil evropski pokal pokalnih zmagovalcev, štiri leta pred tem pa je bil z zmaji v tem tekmovanju v polfinalu. Danes veliki košarkarski strokovnjak, ki je vedno prijeten sogovorec, poln znanja in zanimivih anekdot, živi v Ljubljani, kjer tako rekoč ne zamudi domače tekme Olimpije.

Zdaj verjetno ob vašem jubileju večkrat obujate spomine. Kakšni so bili vaši začetki in kako ste se zaljubili v košaro?
Ko sem bil še doma, sem kot učenec Gimnazije Frana Miklošiča v Ljutomeru igral za KK Radenska. Takrat me je močno pritegnila. Potem sem igral tudi za selekcijo Pomurja. Ko sem šel študirat v Ljubljano na visoko šolo za telesno kulturo, sem se še eno sezono vozil v Radence na tekme, potem pa sem videl, ko tudi nisem precej zrasel, da nima smisla, da igram brez treningov in sem ostal v Ljubljani ter se začel ukvarjati s trenerstvom. Najprej sem pri Iliriji vodil pionirje, potem ko sem bil še absolvent, pa sem se leta 1972 zaposlil na Košarkarski zvezi Slovenije kot trener.

V bistvu ste si zelo zgodaj izborili pomembno vlogo v trenerskih vodah.
Res je. Že med študijem so na zvezi pokazali zanimanje, da bi po zaključku prevzel tako imenovano inštruktorsko mesto. Iskali so človeka, ki bi profesionalno delal z mladimi in sodeloval s študentskimi ekipami. Bil sem star 23 in to je bila res kar hitra angažiranost na tem položaju. Kmalu zatem sem bil vključen tudi v program mlajših selekcij jugoslovanske reprezentance. Že leta 1973 sem bil potem pomočnik Mirka Novosela v Novem Sadu, ko se je zbrala mladinska reprezentanca, in potem je šla zgodba dalje. Deloval sem v različnih selekcijah in leta 1975 sem dobil priložnost, da sem bil glavni trener kadetske selekcije za evropsko prvenstvo v Grčiji.

Zgodaj ste torej prišli v to piramido jugoslovanskega sistema, kjer ste se mladi trenerji ves čas učili tudi od največjih trenerskih imen.
To je bila za nas velika prednost. Med kariero sem dal res lahko vse te trenerje čez. Že kot študent sem se usmerjal h košarki in sem lahko leta 1970 spremljal dogajanje okoli svetovnega prvenstva v Ljubljani. Šel sem celo na priprave, spremljal pa sem tudi treninge v Tivoliju. Tako sem se že tedaj začel učiti od Ranka Žeravice, potem, kot sem rekel, je bil naslednji Novosel, v mladinski reprezentanci sem sodeloval z Luko Stančićem, veliko tudi z Bogdanom Tanjevićem, za mladinsko evropsko prvenstvo, ki je bilo leta 1980 v Celju, je bil v štabu tudi profesor Aleksandar Nikolić … Imel sem srečo in priložnost, da sem se učil od vseh teh pomembnih osebnosti jugoslovanske košarke. Na koncu pa sem bil seveda z Dušanom Ivkovićem. Tedaj sem bil profesionalni trener za delo z mladimi na Košarkarski zvezi Jugoslavije. Z njim sva delovala torej na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 in leto pozneje na evropskem prvenstvu v Zagrebu.

Omenili ste, da ste s temi trenerskimi velikani sodelovali tudi v mlajših kategorijah. Danes se zdi neverjetno, da bi takšno ime delovalo v mlajših selekcijah. Ni bilo nikomur izpod časti, če lahko tako rečemo? V tej piramidi pa ti trenerji niso skrbeli le za razvoj igralcev, ampak tudi za strokovni kader, kajne? Ves čas so izobraževali mlajše trenerje.
Ravno nasprotno, da bi bilo komu to izpod časti. Spomnim se svoje prve izkušnje s kadetsko reprezentanco na pripravah v Beogradu, ko je na treninge prihajal Nikolić. Tam sem ga spraševal za nasvete in za njegovo mnenje. Vse skupaj je bilo zelo pozitivno. Ti strokovnjaki so skrbeli za celotno piramido. Zelo jih je zanimal koncept dela z mladimi. Usmeritev je bila, da prek teh selekcij pripravljamo igralce za člansko reprezentanco. Nekaj primerov je bilo, ki so šli neposredno iz mladinske v kadetsko reprezentanco. Nekaj jih je šlo prek B-reprezentance, nekaterim pa je celo uspel ta takojšen preskok. Recimo Predrag Danilović je bil mladinski reprezentant, potem pa je bil leta 1989 v Zagrebu del tiste izjemne reprezentance. Res je, ves čas so skrbeli, da so se izobraževali tudi mlajši trenerji. Vedno se je skrbelo za nasledstvo. Začelo se je z Nikolićem, s katerim je potem sodeloval Žeravica, zatem Novosel, nato je bil vključen Josip Gjergja, potem Ivković, tudi jaz … Ves čas so se pripravljali tudi bodoči trenerji oziroma selektorji, ki so nadaljevali to delo.

Bazen talentiranih košarkarjev je bil na območju nekdanje države res ogromen, a skrivnost uspeha je bilo tudi trdo in načrtno delo. Se strinjate?
Seveda, to je bilo značilno za t. i. jugoslovansko košarkarsko šolo. Selekcionirali so igralce, ki bodo dosegli vrhunec v mednarodnem merilu v članski kategoriji. Ob tem talentu, ki je bil nesporen in res izjemen, je bilo ključno delo. Konkurenca je bila izredno močna. Največ nadarjenih je prihajalo iz Srbije, Črne gore in Dalmacije. Redki so bili posamezniki iz Slovenije, so pa bila imena, kot so Ivo Daneu, ki je bil kapetan, in potem Peter Vilfan ter Jure Zdovc, ki so v jugoslovanski košarki ogromno pomenila. Ti so tudi osvajali lovorike.

Če morate koga izpostaviti, kateri od teh trenerjev pa je na vas napravil največji vtis oziroma od koga ste odnesli največ?
Meni je bil najbližje tudi kot osebnost profesor Nikolić. Od njega sem najlažje prevzemal določene ideje. Bil je izjemno sistematičen in načrten. Je pa imel vsak svoj način dela in določene posebnosti. Kar se tiče tako osebnosti kot dela, mi je bil on torej najbližje. Seveda me je zelo impresioniral tudi način dela Novosela, ki je praktično prvi začel delovati na način, da je bil hkrati trener in menedžer. Tako je potem deloval v Zagrebu pri Ciboni, kamor me je tudi povabil k sodelovanju, potem ko sem bil njegov pomočnik na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984. V obdobju, ko je bil generalni sekretar univerzijade v Zagrebu, ko so se gradili veliki športni objekti in je imel ogromno dela, mi je takrat v sezoni 1986/87 zaupal vodenje Cibone. Na koncu moram seveda omeniti še Ivkovića, s katerim sva bila tudi zelo dobra prijatelja. Tudi generacijsko sva nekoliko bližje, čeprav je malce starejši. Tudi on je imel značilen način vodenja in sva se nekako dopolnjevala. Takrat je imel vsak le po enega pomočnika, ni bila praksa, kot je danes, ko jih imajo po več. Potem smo si razdelili delo in se je eden bolj posvečal obrambi, drugi je več pozornosti namenil napadu, nato pa smo zamenjali. Duda je zelo želel, da sodelujeva, ne glede na to, da sem imel določene obveznosti z mlajšimi kategorijami, ker sem bil na zvezi profesionalno zaposlen. Vseeno me je vključil v članski program.

Sodelovali ste tudi s praktično vsemi najbolj nadarjenimi košarkarji. Recimo Jure Zdovc je večkrat kot najboljšega zanj izpostavil Tonija Kukoča. Kateri je bil pa za vas najbolj talentiran oziroma najboljši?
Bi se tudi jaz kar nagibal k temu, da je bil Toni, kar se tiče talentiranost, tisti, ki je bil najbolj kompleten. Recimo Dražen Petrović pa je bil tisti, ki je bil najbolj marljiv. Seveda je bil tudi on zelo nadarjen, to svojo stopnjo talentiranosti pa je s trdim delom še nadgradil. Takšne vztrajnosti in prizadevnosti praktično ni imel nihče. Imel sem priložnost biti poleg na evropskem prvenstvu leta 1983 v Franciji, kjer smo doživeli tisto razočaranje, ko smo bili šele sedmi. Tedaj je bil Dražen prvič v članski reprezentanci in med pripravami ga je Krešimir Ćosić imenoval Drvenko, torej lesen. Ampak ta Drvenko je potem razvil ta izjemen met, ki je bil popolnoma avtomatiziran. V slovenskem prostoru pa bi rekel, da je bil talent na zares visoki ravni Vilfan. Žal tega talenta ni razvil do najvišje stopnje. Pestile so ga tudi poškodbe, saj je bil fizično zelo krhek in potem ni imel tistega kontinuiranega treninga, da bi telo bolje zgradil, toda bil je izjemno nadarjen. Zato je bil tudi kot eden najmlajših igralcev vključen v reprezentanco že pri Nikoliću.

Ste pa vi vodili reprezentanco, ko se je v njej na turneji po ZDA uveljavil Zdovc, kajne?
Tako je. To so bile stalne prakse, da smo novembra odhajali z mlado reprezentanco na turnejo v ZDA, kjer smo igrali s tamkajšnjimi univerzitetnimi ekipami prve divizije. Leta 1988 je bil Zdovc dejansko najboljši igralec tiste reprezentance in naslednje leto je tudi postal član prve peterke izbrane vrste, ki je blestela v Zagrebu. Leta 1988 je bil v Seulu že član olimpijske ekipe, a še ni imel takšne vloge, v novembru pa je na turneji naredil velik preskok, ki ga je pomaknil naprej v tem prostoru. Tudi igralci so ga zelo dobro sprejeli. Jure je bil namreč izjemno timski igralec, zelo požrtvovalen v obrambi, kjer je bil vedno v stanju pokrivati najboljše napadalne posameznike nasprotne ekipe, hkrati pa je seveda tudi zelo pozitivna osebnost.

To so večkrat poudatili tudi njegovi nekdanji soigralci, ki so govorili, kako pomemben je bil za tisto ekipo, ki je imela Dražena, Kukoča, Dina Rađo, Vladeta Divca …
Zelo pomemben. Saj pravim, tudi kot osebnost je zelo pozitiven. Takšna sta bila z Zoranom Čuturo, s katerim sta verjetno še danes odlična prijatelja, tedaj pa sta bila na pripravah tudi cimra. Jureta sem prav tako spremljal že kot zelo mladega, že ko je bil kadetski reprezentant pri Svetislavu Pešiću in je še igral v Konjicah. Pripravil sem mu celo neke individualne treninge in sem potem tudi šel v Konjice na nekaj uvodnih. Sva predelala ta načrt, potem pa ga je sam izvajal. Košarkarji so včasih bistveno več trenirali tudi individualno. Trenerji smo predlagali in pripravili način dela, ampak oni so te zadeve razvijali. Danes je tega žal premalo. To se zlasti vidi pri tehniki in individualni taktiki, kjer so sodobni igralci v povprečju slabši. Zdaj se sicer morda to nekoliko popravlja, in upam, da se bo. Tudi na primer centri, kar se tiče tehnike, postajajo boljši. Ćosić je bil, recimo, tisti prvi, ki je prinesel ta moderen način igre na položaju štiri. On je lahko prenesel žogo in podajal, kar je značilno za moderne igralce na tem položaju.

Zdovc je bil torej del tiste izjemne reprezentance, ki je dominirala leta 1989 v Zagrebu. Je bila to najboljša reprezentanca nekdanje Jugoslavije?
Dejansko je bila to najbolj kompletna selekcija. Takrat se je sicer že čutilo v zraku, da se nekaj dogaja. Čutili smo že, ko smo se pripravljali na igre v Seulu, v Vojvodini in prej na Kosovu pa so se že zgodile določene stvari. Ampak ta ekipa je bila še kompletna in znotraj nje ni bilo nikakršnih problemov ali razdvajanj. Imeli smo izjemno kohezivnost in bila je zares neverjetno uspešna. Dobro smo bili pokriti na vseh položajih – na krilu s Kukočem in Žarkom Paspaljem, na branilskih položajih z Draženom in Zdovcem, pod košem sta bila Divac in Rađa … Tudi zame so to zares lepi spomini. Skratka ekipa je bila kompletna in je dejansko pometla na tistem prvenstvu. Recimo takrat so bili Grki izjemno močni, a ni bilo vprašanja, kdo bo zmagal. Še vedno si rad vsake toliko časa na Youtubu pogledam kakšen posnetek. Šlo je za učinkovito igro v napadu in prav tako izjemno v obrambi. Ivković je bil eden tistih selektorjev, ki je vztrajal pri trdi igri v obrambi. Veliko se je govorilo o napadu, a izhodišče je bila obramba. V napadu je do izraza prišla ustvarjalnost teh igralcev. Določen koncept je bil postavljen, sicer pa je bila dopuščena ustvarjalnost tem igralcev, ki so bili to tudi sposobni narediti, saj so imeli vrhunsko tehniko in individualno taktiko. Posledica dobre obrambe je bilo veliko protinapadov in hitra igra v napadu. Iz tega potem prihaja do teh, pod narekovaji, lahkih košev. Če je, recimo, nasprotnik pritisnil na branilce, da niso mogli dobiti žoge, pa jo je na primer Divac prenašal. On je nadaljeval koncept igre, ki ga je na tem prostoru začel Ćosić. Divcu je Ćosić tudi kot selektor dal priložnost. Veste, kako je bilo potem v Španiji na svetovnem prvenstvu leta 1986, kjer je napravil tiste napake in je Sovjetska zveza dosegla tri trojke. Toda vse to je bila cena razvoja teh igralcev, ki so ravno na prvenstvu leta 1989 dosegli vrhunec. Žal se je kmalu ta zadeva začela podirati. Na svetovnem prvenstvu leta 1990 je še nekako bila enotna. Tedaj nisem bil več poleg, saj sem po Zagrebu odšel v Italijo. Leta 1991 sem jih na evropskem prvenstvu tudi obiskal v Rimu, tedaj pa se je zadeva že razšla in tudi Jure je takrat zapustil reprezentanco zaradi razmer v Sloveniji.

V sezoni 1986/87 ste vodili Cibono, ki je bila tedaj ena najboljših ekip v Evropi in z njo ste nato tudi osvojili evropski pokal. Bi to poudarili kot največji dosežek v vaši karieri?
Da mi je Novosel zaupal to delo, sta bila nedvomno velika čast in priznanje. Z velikim navdušenjem in veseljem sem sprejel priložnost. Takrat v državnem prvenstvu v 22 krogih nismo izgubili nobene tekme, enako je bilo tudi v pokalu pokalnih zmagovalcev, kjer smo dobili devet srečanj. Žal državnega naslova nismo osvojili. V polfinalu smo izgubili s Crveno zvezo. Tisto tretjo tekmo v Zagrebu smo izgubili po nesrečnih okoliščinah. Prvo smo dobili, v Beogradu pa smo klonili. Nato Mihovil Nakić ni smel igrati, ker je imel neke tehnične napake. Na zvezi so eno našli iz prejšnje sezone in nas obvestili, da ne sme igrati. Takrat je bila kvota treh tehničnih napak in potem si bil kaznovan z eno tekmo prepovedi. Skratka, žal nam ni uspelo osvojiti prvenstva, v pokalu pokalnih zmagovalcev pa je bil tisto res podvig. Igrali smo s Scavolinijem, ki smo ga dvakrat premagali že v skupini. Ob polčasu smo v finalu malce zaostajali, na koncu pa vseeno tekmo dobili. Kar se tiče klubske košarke, je bil to seveda moj največji dosežek. Še vedno mi je zelo pri srcu tudi tista osvojitev zlate medalje na mediteranskih igrah s člansko reprezentanco. Dvakrat sem bil trener članov, najprej na balkanskem prvenstvu v Vrbasu, kjer smo bili prvaki, potem pa sem popolnoma prenovljeno in pomlajeno reprezentanco odpeljal na mediteranske igre v Casablanco, kjer smo bili leta 1983 zlati. Ta medalja me še zdaj zelo gane, saj smo v finalu premagali Italijane, ki so bili v tistem letu evropski prvaki. Nastopili so s praktično isto ekipo, z istim štabom na čelu s Sandrom Gambo, mi pa z močno pomlajeno, v kateri sta bila le Nakić in Ivan Sunara izkušenejša. Vsi drugi so bili mlajši. Ko smo premagali Italijane, je bilo veselje zares veliko. Fantje so z medaljami poskakali v bazen. Na podlagi tistega so po mojem mnenju izhajali, ko se je pripravljal štab za olimpijske igre v Los Angelesu. Veliko se je govorilo o Žeravici, Novoselu, potem se je postavilo tudi vprašanje, kaj pa Drvarič. Na koncu je bil Novosel selektor, jaz pa njegov pomočnik.

V reprezentanci in Ciboni ste sodelovali z Draženom Petrovićem, ki je na območju nekdanje države postal prava športna ikona. Zadnjo tekmo v karieri je odigral prav proti Sloveniji, ki ste jo vodili vi. Kako ste ga vi doživeli?
Z njim je bilo zares lepo sodelovati. Takšne marljivosti, zagnanosti in predanosti, da ne uporabim izraza zasvojenosti, na kar je to že skoraj mejilo, se ne vidi. Zanj delo na treningu ni bilo nikoli dovolj. Najprej sva sodelovala v Limogesu, ko ga je Gjergja vključil v člansko reprezentanco, nazadnje sva bila tekmeca leta 1993, preden je tragično umrl. Na tisti tekmi je bil izjemno motiviran, kot je bil vedno. Nikoli si ni dovolil poraza. Vedno je hotel zmagati. V Ciboni sem treniral oba brata, in ko smo imeli na treningih vaje ena na ena, je vedno želel igrati proti Aleksandru. Vedno se je želel dokazovati, kot v tem primeru proti starejšemu bratu. Znane so te zgodbe o njegovem delu. Vsak dan je moral zadeti 500 metov. Vedno je iskal termine ali pred treningom ali po njem, da bo lahko to storil. Ni jih le metal določeno število, moral jih je zadeti 500. To so vse kazalniki, kako predan je bil košarki. Talent je razvil do te stopnje, da je lahko zaigral v NBA-ju, čeprav so mnogi dejali, da ne igra obrambe. Res je bil defenzivno slabši. Tudi v mojem obdobju pri Ciboni smo ga malce "skrivali" v obrambi in smo ga dali pokrivati igralce, ki so bili malce manj nevarni, ali pa smo držali določene obrambne različice, kjer smo lahko kaj nekoliko zakamuflirali. Preprost razlog je, da je bil tako potreben v napadu in seveda ofenzivno tako dominanten. Druga stvar je tudi, da je hotel igrati po celo tekmo. Menjava zanj skoraj ni prišla v poštev, morda le ob koncu, da je dobil aplavz. Ta tragedija z avtoceste mi pa še vedno ne da miru. Ko smo se vračali iz Vroclava, smo bili zjutraj skupaj na letališču. Mi smo leteli na Dunaj, oni v Frankfurt. S Tonetom Šercerjem sva sedela z njim. Ko sem ga videl, je bil ves poklapan. Vprašal sem ga, kaj je, in je takoj odgovoril, da ne ve, kako so lahko izgubili. Bil je razburjen, saj ni prebolel poraza. Ni bil zadovoljen, kako sta Aco in Novosel vodila tekmo. Čeprav smo bili oboji že uvrščeni na prvenstvo, pa je vseeno hotel zmagati. Vsako tekmo je bilo tako. Da smo tedaj s Cibono dobili vse tekme med sezono, je bila njegova zasluga, ker je vztrajal, da ne smemo izgubiti tudi na kakšni manj pomembni tekmi. Praktično je bil obseden z zmagovanjem in zato je tudi prišel tako daleč. Zaradi težav je bil v Portlandu na stranskem tiru. Ko ga je vzel Chuck Daly v New Jersey, se je tudi veliko govorilo o obrambi. Daly je dejal, vzamem igralca, ki je sposoben doseči koš, jaz pa ga naučim, kako igrati v obrambi. To se da, talenta za nekaj pa se ne da naučiti. Sploh te ustvarjalnosti. Kar se tega tiče, je bil Dražen izjemen. Ni bil egoist. Sicer je prevzemal odgovornost v ključnih trenutkih in je hotel doseči tisto kvoto košev, ampak predvsem mu je bila pomembna zmaga. V položajih, ko so mu visoki igralci postavljali blok in so ga podvajali ali pa so celo trije igralci skočili nanj, je podajal in iskal soigralce, saj je imel zelo dobro periferno videnje.

Še vedno ste Fibin predavatelj, hkrati pa ostajate vpeti pri Olimpiji, kjer ste tudi preživeli vrsto let. Kakšna je zdaj vaša funkcija?
Sem član upravnega odbora kluba. V ta zares močan upravni odbor, zagotovo najmočnejši do zdaj, v katerem so le vodilni ljudje pokroviteljev, sem vključen kot košarkarski strokovnjak. Določene stvari se tam razpravljajo tudi v strokovnem vidiku, ne le poslovnem. Na zadnjih dveh je bil tudi Zdovc. Prav je, da tudi on predstavi svoje. Končno odločitev sprejme upravni odbor, ki skrbi za finance, športni del pa je s prihodom Jureta predan v njegove roke.

Sezona Olimpije je zelo slaba. Ostaja kljub temu neuspehu zaveza upravnega odbora, da se izpelje začrtana zgodba, se naredi močna ekipa in vrne klub na določeno raven?
Da se zgodba nadaljuje, je bil tudi zadnji sklep odbora. Skušalo se bo priskrbeti dodatna sredstva, da bi se dejansko selekcionirala ekipa, ki bo ustrezno konkurenčna v tekmovanjih, v katera bo vključena. To bomo kmalu videli. Moramo počakati, kaj bo s skupščino Lige ABA, po kateri bodo stvari jasnejše. Videli bomo, kaj je glede Lige ABA in nato nadaljnje tudi evropskih tekmovanj. Evropskega pokala ne more klub igrati, saj si ga zagotoviš prek jadranske lige, tako da potem verjetno ostaja možnost Fibine lige prvakov.

Kako vi doživljate to krizo Olimpije, v kateri je klub že zares dolgo časa?
Seveda ni lahko, ampak je treba spremljati in biti z ekipo. Tudi takrat je treba biti z ekipo, ko je težko. V vseh stvareh v življenju in tudi v športu so ciklusi. Gre gor in dol. Zdaj dobro kaže v smislu sanacije kluba, da se uredijo zadeve, ki se vlečejo že leta. Dolgovi so bili izpred ne vem koliko let. S predsednikom Tomažem Berločnikom in drugimi člani upravnega odbora se zadeve urejajo. Predsednik vztraja, da se mora to vzporedno delati, da bo Olimpija prišla v položaj, v katerem bo normalno delovala, kot delujejo evropski klubi. Do aktualne ekipe ni nobenih dolgov. Stvari so urejene, za kar drugje v regiji ne vemo, ali so. V Olimpiji pa zdaj so. To je pozitivno in kaže na to, da bi lahko stvar res stekla v smer, kot mora delovati vrhunski klub v okviru evropskih programov. Mene, recimo, vedno, pa sem kot Fibin predavatelj pogosto tam, v Litvi fascinira Žalgiris. Ni ekstremnih denarjev, kot jih ima na primer CSKA, a so zadeve res urejene in potem lahko sestavijo zelo konkurenčno ekipo za Evroligo. Osebno bi si želel, če bi se ta model lahko ustvaril tudi pri nas. Druga stvar je, ko pravijo, da se z mladimi ne dela. To ni res, v Olimpiji se zdaj dobro dela z mladimi. Trenerji, ki se ukvarjajo z mlajšo kategorijo, delajo kakovostno. Razmere so zagotovljene in mladi igralci se lahko razvijajo in uveljavljajo. Ekipe so najmanj konkurenčne. U17 so bili prvaki, U19 tretji, hkrati pa so iz četrte lige napredovali v tretjo. Mislim, da je ta koncept primeren, saj Olimpija mora imeti razvojno mlado člansko ekipo, kot jo je nekoč imela v 1. B-ligi, ko je še bila. Tako imajo praktično vsi vodilni klubi po Evropi. Zelo težko je, da mlad košarkar preskoči neposredno iz mladinskih kategorij v člansko. V zadnjih letih je bil to zmožen in takoj tudi prevzeti veliko breme le Luka Dončić, ki je pač zgodba zase. Znotraj članske ekipe se veliko potencialnih igralcev res težko razvija. Pri Olimpiji je Luka Šamanić zdaj tisti, ki ga je bil tudi Zdovc ocenil kot takega. To dejansko uspeva. V zadnjem obdobju je bil že ključen mož. Če hočeš vse breme obesiti na mlade igralce, pa ne gre, saj nimajo izkušenj. Imaš svojo razvojno ekipo, ki igra na nekoliko nižji ravni. Po mojem bi bila slovenska druga liga zelo primerna za to, saj gre za kar visoko raven, kjer bi se lahko mladi dokazovali in uveljavljali.

Imate ogromno izkušenj z delom z mladimi igralci. Vse več mladeničev odhaja v tujino, kjer sicer nekateri igrajo zelo dobro. Je vseeno doma dovolj kadra za svetlo prihodnost?
Zdaj sem bil dva torka zapored na Gimnaziji Šentvid, kjer med sabo igrajo kandidati za reprezentanco U16. Tam sem videl nekaj potenciala in zanimivih igralcev. Tudi v generacijah pred njimi je tako. Se pa zdaj pojavlja ta problem v Sloveniji. Ne vem, ali gre za nezaupanje otrok slovenski stroki. To je neupravičeno, saj je stroka, ki dela z mladimi, brez dvoma dobra, in to lahko tudi argumentiram. Mladi fantje s 15 leti ali že prej odhajajo v tujino in iščejo možnost, kako priti na zahodno tržišče. Recimo zdaj je bil Žiga Samar MVP finala španskega prvenstva. Real bo moral oceniti in se odločiti, ali je dovolj dober za podpis profesionalne pogodbe. Veste, kakšna so pravila, da se v košarki podpisujejo profesionalne pogodbe z 18 leti. Lahko postaneš prost, ne glede na to, kaj je klub predhodno vlagal vate. Bomo videli, kako se bo razpletlo. Hočem reči, da sem opazil potencial, v tej kategoriji letnikov 2003 in 2004 je tudi nekaj visokih fantov. Spremljal jih bom letos v Vidmu, kjer bom predavatelj Fibe. Na teh tečajih za mlade evropske trenerje sodelujem od leta 2009. Vsaka država pošlje po enega trenerja, morda kdaj tudi dva. Zbere se 60 kandidatov, ki potem tri poletja delujejo ob teh prvenstvih mlajših kategorij. Izpit končujejo na U20. Letos bomo v Izraelu končali z generacijo, ki je začela leta 2017, avgusta pa v Vidmu začnemo z novo. Na teh prvenstvih lahko primerjamo igralce in tudi trenerje. Moram reči, da so naši trenerji vedno med vodilnimi in visoko rangirani. Dobro delajo in skrbijo za razvoj teh mladih igralcev. Včasih pri res najmlajših kdaj opazim, da morda prehitro težijo k rezultatu. Prehitro se, recimo, vidi kolektivna taktika kljub omejitvam, ki so določene za te najmlajše kategorije. Razumem, da vsak trener želi zmagati. To je logično, a morajo se zavedati svojega poslanstva. Večji uspeh je narediti igralca, kot osvojiti medaljo. Vedno je bilo tako. Seveda je super, če se osvajajo kolajne in naslovi tudi v mlajših kategorijah. Jaz jih imam nekaj, a vedno so me vprašali, ali smo iz tvoje generacije dobili kakšnega igralca za člansko reprezentanco. To je bilo ključno, torej, če smo ustrezno selekcionirali. Bil je ta timski pristop. Še vedno se pogosto dogaja, sploh pri grških reprezentancah, da izbirajo najmočnejše. Samo, da se osvoji medaljo. V Jugoslaviji to ni šlo čez. Tak, ki ni bil dovolj nadarjen, pa je le fizično prosperiral, ni mogel priti poleg. V Sloveniji še pogosto slišim, kakšen je kdo, kako je močan tisti fant, kako prodira … Ja, zdaj pri teh letih je lahko tak, če je nekdo že zgodaj konstitucijsko formiran, kaj bo pa potem, je pa vprašanje.