Zdovc se z reprezentanco podaja na tretje veliko tekmovanje, ki se bo začelo v soboto, Slovenija pa se bo v skupini pomerila s Hrvaško, Gruzijo, Nizozemsko, Grčijo in Makedonijo. Leta 2009 je Slovenijo popeljal do največjega uspeha, ko je izbrana vrsta na Poljskem osvojila četrto mesto. V primerjavi s prvenstvom pred šestimi leti pravi, da je bil tedaj mlajši trener, ki je bil na začetku svoje poti in bistveno bolj nervozen, kot je zdaj. Tudi letos so številni košarkarji zaradi različnih razlogov odpovedali sodelovanje.

Pred pripravami je imel selektor nedvomno v mislih drugačno zasedbo, kot jo ima na voljo, a vseeno si je Zdovc, čeprav ima oslabljeno in pomlajeno moštvo, zadal visoke cilje. Reprezentanca je v pripravljalnem obdobju pustila dober vtis. Selektor pravi, da košarkarji počasi razumejo, kaj od njih zahteva, verjamejo vase in so obenem tudi z nekaterimi predstavami dokazali, da so sposobni izpolniti zastavljene cilje.

Evropsko prvenstvo je povsem blizu. Je čutiti že kaj nervoze, ker se bliža prvenstvo?
Prvenstvo je pred vrati. Prinašajo pa že te prijateljske tekme določen pritisk. So neka slika, kaj si delal doslej. Konec koncev sem tudi trener, ki želi na vsaki tekmi zmagati. Četudi pred tekmo rečem, danes pa ni pomembno in bomo dali priložnost temu, ko se pa tekma začne, padeš notri in želiš tekmo dobiti. Pri skrivanju taktik in tem nisem najboljši. Nervoza raste, kar je normalno. Kot sem v zadnjem obdobju že nekajkrat dejal, bi rad, da se čim prej prvenstvo začne. V tem času, ki je pred nami, še lahko nekaj naredimo in bomo poskusili ta čas izkoristiti.

Pred vami je tretja reprezentančna akcija v selektorski vlogi. Kaj ste se naučili iz prvih dveh?
Mogoče imam več rutine in se v določenih situacijah bolje znajdem. Leta 2009 je bila specifična akcija. Bilo je drugače. Bil sem mlajši trener in na začetku svoje kariere. Ustvaril sem si več pritiska in sem bil potem bolj nervozen. Zdaj sem bolj umirjen, čeprav je vsaka tekma kot tudi vsako prvenstvo posebna zgodba. Vse prinaša nove probleme, situacije in izzive. Najbolj bistveno pri športu nasploh je, da moraš vse pozabiti, uspehe in tudi neuspehe. Sploh ni pomembno, kaj je bilo. Pomembno je, kaj bo danes in jutri. To te potem žene naprej. Sem starejši, kot smo vsi mi, in s tem bolj izkušen.

Čeprav manjka kar nekaj košarkarjev, pa vaši cilji ostajajo zelo visoki.
Vedno. Od prvega dne, ko sem postal trener, tako delam. Na začetku so mi starejši in bolj izkušeni trenerji svetovali, naj tega ne delam, da si bom sam sebi jamo skopal. Delam, kar čutim. Moramo si prizadevati za visoke cilje, sicer nima smisla, da se ukvarjamo s športom. K temu moramo težiti. Mediji in javnost od nas to tudi zahtevajo. Vse to nas dela močnejše, bolj motivirane in osredotočene. Verjamem, da lahko ta ekipa to izpolni. Samo oni morajo to verjeti.

Vendarle pa na papirju vaša ekipa ni tako močna, kot je bila na primer na evropskem prvenstvu 2009.
Pričakuje se vedno veliko. To sem tudi že večkrat dejal, da se od Slovenije – podobno kot tudi na primer od Olimpije – pričakuje, da zmaguje, ne glede na to, kdo igra. Tak status si je izbrana vrsta ustvarila. Javnost in mediji pričakujejo zmage, četudi ekipa morda ni tako konkurenčna, kot je bila na primer leta 2009. Tudi jaz postavim pritisk na igralce in od njih veliko pričakujem. Če rezultata ne bo, ne verjamem, da bo kdo rekel, saj to je bilo pa zato, ker ekipa ni tako močna. Še posebej ne tisti, ki čakajo slab rezultat. Takih je žal pri nas kar nekaj. Leta 2009 je bilo v ekipi nekaj fantov, ki so bili sposobni sami narediti marsikaj. Za trenerja je bilo to lažje, saj so bili individualno močnejši igralci, zdaj pa jih je treba imeti bolj pod nadzorom.

Ste pa imeli v mislih nedvomno precej drugih imen. Se vam je načrt nekako podrl?
Na neki način je bilo to pričakovati. Evforija, ki je rasla od evropskega prvenstva 2005, je vrhunec doživela s prvenstvom v Ljubljani, se mi zdi. Potem je malce padlo. Če sem pošten, me, če nekdo odpove, niti ne prizadene veliko. Nisem dober politik, da bi prepričeval nekoga. Ne prosim in ne silim, če nekdo reče ne. Kdor hoče, bo igral. Vsak ima pravico, da to naredi. Vsak ima tudi svoje razloge.

Bi se morali glede Bryanta Dunstona odzvati prej? Ste vedeli, kaj pravi zakon, ko ste se podali v to akcijo?
V to akcijo smo šli že zdavnaj, a je bil odziv malce počasnejši. Prvo leto so rekli ne, po svetovnem pa so takoj rekli ja. Dobil sem obljube in zagotovila, da se da izpeljati. To je končana zgodba in nima pomena pogrevati. Tu bi se moral zakon spremeniti, da bi lahko to izvedli. Če mora živeti tu eno leto, to pomeni, da mora dejansko igrati tu dve sezoni. Absolutno sem vedel, da je tak postopek, a sem dobil obljube, da se to da narediti. Mislili smo, da je mogoče kot izredno.

Ostali ste tudi brez Alekseja Nikolića. Bi se ta zgodba lahko drugače razpletla?
Vedno bi lahko izpeljali drugače. Mora pa biti vsaj pristop do reševanja problemov pravi. Ne moreš po telefonu nekaj zahtevati in odpovedovati. Pričakoval bi, da pride tja in se usedeva ter pogovoriva. Mislim, da sem bil jaz korekten. Danes je reprezentanca vse manj pomembna stvar. V ospredju so klubi in agenti, ki jm je reprezentanca samo breme, saj se lahko košarkar le poškoduje. Fantu nič ne zamerim, saj vem, da je imel okoli sebe veliko prišepetovalcev, od katerih je imel vsak svoje interese.

Ste resno mislili na širši spisek dati tudi Luko Dončića ali se je odpovedal le igranju za reprezentanco U20?
Luko smo hoteli dati na širši spisek, a on ni želel. Nisem mu mogel zagotoviti, da bo prišel med 12. Takrat tudi nismo vedeli, kakšna bo ekipa. Dejansko ni želel sodelovati. Upam le, da bo igral za Slovenijo, nisem pa osebno govoril z njim. To je urejal Rašo Nesterović.

Med pripravami ste nekajkrat dejali, da ves čas razmišljate, kot da Gorana Dragića ne bo. Kdaj ste dejansko nehali računati nanj?
Ko smo začeli priprave v Kranjski Gori, je bil aktualen. Takrat se je vedelo, da žena ne bo rodila v ZDA, kamor bi moral iti takoj po koncu svojega kampa. Tako sem ves čas potihoma računal nanj. Šele v Zrečah proti koncu drugega tedna sem dejansko dobil odgovor, da ne bo šlo.

Takrat, ko je prišla novica iz ameriških medijev?
Tako je. Ni bilo druge. Glede Gogija sem naredil, kar se je dalo. Moram narediti, kar je v moji moči. Tudi osebno sem kontaktiral Miami, a klub ne dovoli. Govoril sem s Patom Rileyjem, a ni šlo. Goran mora že zdaj oditi v ZDA. Razumem klub in tudi Gorana.

V pripravljalnem obdobju ste odigrali deset tekem. Če bi potegnili črto pod ta srečanja, kaj bi lahko rekli?
Nekaj smo naredili v taktičnem smislu, predvsem v razumevanju igre, ki jo jaz hočem. Fantje se zavedajo, kaj od njih zahtevam. Še vedno moramo zmanjšati število napak, ki lahko spremenijo potek tekme. Na tem je treba še delati v času, ki nam je ostal. Nekaj stvari bomo v taktičnem smislu še dodali, saj smo nekaj skrivali. Najtežje je, da, ko prideš do neke ravni, na njem ostaneš.

Nekateri košarkarji so od začetka priprav naredili velik korak naprej. Ste zadovoljni z napredkom nekaterih posameznikov?
Napredek je res opazen. Ko se pogovarjam s kolegi, pravim, da mi je najpomembnejše, da me v nobenem trenutku ni strah nikogar od reprezentantov dati v igro. Imamo 13 igralcev, in ko nekomu ne gre ali naredi nekaj napak, ga dam iz igre in drugega notri. To je dobra stvar te reprezentance, da imam na klopi igralce, ki so pripravljeni dati svoj maksimum in jim zaupam. Je napredek, a potem pride kakšna tekma ali trening, ko se ti ne zdi, da ni tako in gre malce slabše. Toda tako je tudi na višji ravni, ko se ti kdaj zazdi, da nisi nič naredil. Potem se ekipo malce zbudi in ji bolj na ostro pove, igralci pa začnejo potem znova razmišljati. Nekatere avtomatizme igralcev je v tako kratkem času težko spreminjati. Sploh to velja za starejše igralce, ki težko sprejemajo neke druge metode. Se pa trudijo.

Večkrat ste omenili prav to vnemo in zavzetost. S tem ste verjetno še posebej zadovoljni?
Ja, s tem sem res zelo zadovoljen. Nimam nobenih pripomb. Prepričan sem, da je marsikdo odpovedal, ker je Goran Dragić rekel, da ga ne bo. Tu pa je nekaj igralcev – govorim o starejših košarkarjih –, ki so prišli z veseljem. Slokarja sploh ni treba klicati, ker vem, da bo prišel. Zupan je bil z avtodomom na Norveškem na dopustu in takoj po klicu prišel. Balažić se je z veseljem odzval, Joksimović je bil navdušen. Lepo je imeti take fante v ekipi, ko veš, da so z veseljem tu in je z njimi prijetno delati.

Na pripravljalnih tekmah ste pokazali stalno dobro igro v obrambi. Verjetno boste prav s tem črpali tudi samozavest za dober napad, kjer ste imeli nekoliko več težav.
Če igraš čvrsto in trdo obrambo, napad trpi. To je normalno. Imaš ekipe, ki v obrambi malce bolj počivajo, igrajo na izkušnje, malce prevzemajo, so pa potem v napadu bolj sproščene in spočite. Zato je tako pomembno, da, ko je obramba trda, delavna in ves čas garaš, je napad nadzorovan. Ne govorim nič novega, a v zadnjih letih, ko imamo malce bolj hitre igralce, smo velikokrat v obrambi odigrali dobro, potem pa hitro zapravili žogo. Zato je pomembno, da se v napadu točno ve, kaj mora kdo delati in kje stati. To zahtevam in vem, da veliko zahtevam. Ni enostavno in določeni igralci tako imajo težave.

Na prvenstvu vas že takoj čaka obračun s Hrvaško, manj kot dan pozneje pa zelo pomemben dvoboj z Gruzijo. Razpored zares ni ugoden, kajne?
Katastrofalen je. Gruzijci igrajo ob 15.00 prvi dan, mi pa ob 21.00. Nato je naša tekma naslednji dan ob 18.00. Gruzijci bodo imeli dovolj časa za počitek in pripravo, kar šest ur več kot mi. Če premagamo Hrvate, nismo nič naredili, če ne bomo premagali tudi Gruzije. Če sem pošten, res ni ugoden razpored.