Jure Zdovc je znova postavil visoke cilje, a tudi tokrat so sledile številne odpovedi. Še več, Slovenija je na letošnje prvenstvo odšla celo z na papirju najskromnejšo ekipo do zdaj. Prvič je reprezentanca igrala tudi brez Gorana Dragića. Znova jim ni uspelo zbrati vseh najboljših košarkarjev, odpovedovali so tudi tisti, ki sicer ne bi bili ključni možje, nekateri so bili preutrujeni, drugi poškodovani, nekateri niso smeli, sodelovanje pa je zavrnil tudi najobetavnejši slovenski mladenič. Namesto košarkarjev, ki so odpovedali, je Zdovc vpoklical nekaj povratnikov v reprezentanco, nekaj že pred leti odpisanih, nekateri pa so prišli naravnost z dopusta. Ko manjkata dva organizatorja igre iz Lige NBA, najbolj obetavni 'play', košarkar, ki bi bil prvi center, tisti, ki bi bil prvi krilni center, in dva nosilca na krilu, je to realno.

Vse težave s sestavo so seveda vplivale tudi na igre. Čeprav je Zdovc vztrajal pri visokih ambicijah, pa so prve pripravljalne tekme pokazale veliko slabosti in dvom o uspešnosti akcije. Toda reprezentanca se je dvigala, ves čas kazala velik napredek in zmaga nad Italijo ter dva korektna dvoboja proti Srbiji tik pred odhodom v Zagreb so vzbudili upanje. Tudi v Zagrebu je Slovenija korektno opravila svoje delo in premagala tri nasprotnike, ki jih je morala, z dobrim bojem pa klonila proti kakovostnejšima Grčiji in Hrvaški. Vendar pa je na najpomembnejši tekmi pokazala najmanj.

Zdovc iz reprezentance potegnil maksimum
Glede na moštvo vseeno ta reprezentanca ne spada med najboljših osem evropskih ekip. Realnost je pač taka, da ob toliko odsotnostih enostavno ne gre. Vendarle Slovenija nima več takšnega števila kakovostnih košarkarjev, da se odpovedi ne poznajo. Vsak 'ne' izbrano vrsto drago stane.

Že v skupinskem delu je Zdovčeva vrsta imela nekaj težav. Če ni bilo prave obrambe, je imela velike probleme. Ta ekipa je pač v napadu dokaj omejena. Pogosti so bili popolni mrki, ko po več minut niso dosegli točke. Težave so bile z organizacijo igre, saj v moštvu ni bilo pravega (kakovostnega) organizatorja igre. Prava igra po globini je bila redka, podobno velja tudi za pick'n'roll, vse preveč je bilo individualnih izletov, kar je poudarjal tudi Zdovc, prevečkrat pa so se napadi zaključevali z meti izza črte. Če strelskega dneva ni bilo, so bile znova težave. Tako je bila rešitev le čvrsta in agresivna obramba. Toda proti Latviji je tudi defenzivno Slovenija zatajila in marsikatera reprezentanca bi na taki tekmi izločila slovenske košarkarje.

Kljub neizpolnjenemu cilju in dejstvu, da bo Slovenija po desetih letih znova morala v kvalifikacije za evropsko prvenstvo (ne bo treba, če bo gostila predtekmovalno skupino EP-ja 2017), si selektor zasluži pozitivno oceno. Kljub težavam je vztrajal in ni odstopal od svojih želja, s tem pa iz reprezentance potegnil največ, kar je lahko. Številni košarkarji so pod njegovim vodstvom pokazali velik napredek in odigrali celo najboljšo košarko v karieri. Pogodba se je Zdovcu iztekla. Predsednik KZS-ja Matej Erjavec je dejal, da ostaja Zdovc njegov favorit. Vprašanje je, kaj bo storila zveza in tudi kaj se bo odločil Zdovc. Morda pa znova Slovenijo prevzame tuji strokovnjak. Smotrno bi bilo morda z Zdovcem spisati dolgoročno zgodbo, da se vpeljejo in izkoristijo prihajajoče generacije, za katere KZS pravi, da veliko obetajo.

Dragić (pričakovano) pokazal največ
Z vlogo vodje se je na prvenstvu dobro spopadel Zoran Dragić, ki je bil najboljši posameznik in strelec ekipe. Po slabši predstavi proti Gruziji ga je komentar Zdovca še dodatno motiviral, da je na zadnjih treh tekmah blestel, a proti Latviji je bil le njegov odličen učinek premalo. Najboljši košarkar te reprezentance, ki je ves čas kazal veliko željo, morda celo največjo v moštvu, ima za sabo neuspešno sezono, ko praktično ni igral nič v Ligi NBA.

Tudi od preostalih je malo teh, ki so bili nosilci svojih moštev, če pa so bili, pa ne gre za klube na najvišji ravni. Kar nekaj košarkarjev je na tem evropskem prvenstvu pustilo dober vtis, ko se je prvič spopadlo s takšno vlogo v reprezentanci, in pokazalo napredek, toda bili so premalo konstantni in so bile njihove vrhunske predstave le prebliski. Tako so na primer na določenih tekmah eksplodirali Klemen Prepelič, Jaka Klobučar in Jaka Blažič, ki so imeli tudi obračune, ko se niso znašli. Več težav je bilo pod obročem, kjer ni bilo dominantnega košarkarja, z le enim pravim centrom in tremi izkušenimi krilnimi centri, ki bi vsi morali pokazati več. Vsi skupaj pa so zatajili na odločilnem obračunu.

Če so bila pričakovanja večja, je to vendarle realnost. Ob odsotnostih toliko pomembnih košarkarjev enostavno Slovenija ni sposobna posegati po najvišjih mestih in ne sodi več v najvišji evropski rang. Večina košarkarjev ni vajena igrati na najvišji ravni oziroma je to prvič izkusila. V ekipi sta na primer le dva košarkarja, ki sta člana evroligaških moštev, včasih je to bila velika večina reprezentance, piko na i pa so ji postavili še košarkarji iz Lige NBA. Za kaj takega bo treba počakati kakšno novo generacijo … Če bo izkoristila potencial oziroma bo del reprezentance.