Lani v kvalifikacijah, ko je nastala vrzel na položaju krilnega centra, je na tem položaju ob Edu Muriću mesto zasedel tudi Zagorac. Odigral je vseh šest tekem, v povprečju nekaj manj kot 13 minut na dvoboj, dosegal pa je 3,5 točke in zbiral nekaj manj kot tri skoke. Zaigral je tudi na zadnjem evropskem prvenstvu, ko je vmes med pripravami sicer zaradi poškodbe kolena zapustil ekipo, vendar tedaj priložnost dobil le na enem srečanju. Letos je znova v ekipi. Na pripravljalnih tekmah do zdaj Zagorac, ki ima za svojo višino dober met z razdalje, še ni ujel prave forme, nekaj težav pa je imel tudi v obrambi in v skoku.

"Starejši kot si, ko zoriš iz leta v leto kot igralec, vidiš in se vedno bolj zavedaš, da ni ekipa tu zaradi tebe, ampak si ti tu zaradi ekipe. Pripravljen sem na vse. Tudi pred dvema letoma nisem bil razočaran, čeprav sem igral le na eni tekmi. Hočem biti del ekipe. Mogoče se sliši malce egoistično, a hočem biti del uspešne zgodbe in generacije, o kateri se bo čez deset, dvajset ali trideset let govorilo, da je nekaj naredila. Da bi bil poleg, predstavlja velik motiv. Ne obremenjujem pa se z vlogo in koliko bom igral. Sem v teh letih, da vem, da se na te stvari ne prodajaš več. Tu sem, da pomagam ekipi in selektorju, kar koli je pač potrebno. Enkrat gre, drugič ne, ampak sem pripravljen dati od sebe vse za blagor ekipe," je glede svoje vloge povedal izkušeni Ljubljančan.

Na novega leta dan je 206 centimetrov visoki Zagorac dopolnil 33 let, s čimer je najstarejši v slovenski reprezentanci. Letos se mu je pridružil tudi vrstnik Erazem Lorbek, s katerim sta dolgo skupaj igrala v mlajših selekcijah in leta 2004 skupaj osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu do 20 let, a Erazem po treh letih odsotnosti ni nared in se je s priprav že poslovil: "Z Erazmom sva deset let skupaj igrala v mlajših kategorijah, zdaj pa ne vem, 12 let nisva igrala. Erazem je fenomen, drugače ga ne morem opisati. Skupaj sva odrasla in spremljal sem njegovo pot, kot je verjetno tudi on mojo. Žal mi je, da se mu je zgodilo, kar se je pred tremi leti, a, kot kaže, se pobira. Ima željo in voljo, kar je najbolj potrebno. Seveda po treh letih potrebuje čas. Upam, da se mu bo uspelo vrniti na parket."

Pozitivno presenečen nad Randolphom
Z Murićem sta lani "pokrila" štirico, kjer pa je letos Slovenija dobila veliko okrepitev z Anthonyjem Randolphom. "Za Anthonyja lahko rečem, da sem res pozitivno presenečen. O igralskih sposobnostih seveda ni treba izgubljati besed, ker vsi vemo, kako kakovosten košarkar je. Igra v enem najboljših klubov v Evropi. Presenetil pa me je zunaj igrišča. Je zelo miren in komunikativen dečko. Vidi se, da je nekaj dal skozi in si želi biti del te zgodbe. Samo upam, da tako ostane do konca," je o Američanu v slovenskem dresu povedal Zagorac.

Na prvi pripravljalni tekmi, ko se je Slovenija pomerila z univerzitetno ekipo Rusije, je ob odsotnosti Gorana Dragića (počival je tudi Gašper Vidmar) Zagorac celo prevzel kapetansko vlogo: "Dobro, sem v letih, da se s takimi stvari veliko ne ukvarjam. Vem in zavedam se, kdo je vodja in kapetan te ekipe. Jaz sem tu, da pomagam ob vseh drugih priložnostih. Je pa ta sicer zelo velika čast morda pripadla meni, ker sem najstarejši in med najizkušenejšimi. Mogoče imam zaradi tega tudi malce več spoštovanja med igralci. Vseeno pa temu ne pripisujem velike vrednosti, saj vsi vemo, kdo je vodja te ekipe."

Zagorac je bil med kariero praktično že popolnoma pozabljen, ko je zamenjal številne klube in igral v tujini tudi po nižjih ligah. Toda v sezoni 2014/15 je sledil preporod, ko je opozoril nase v dresu Zlatoroga. Tedaj je bil s povprečjem 19 točk na tekmo prvi strelec državnega prvenstva, izbran pa je bil tudi za najkoristnejšega igralca. Kot sam pravi, da mu je v zrelih košarkarskih letih uspelo priti do reprezentančne ravni, je dokaz vztrajnosti in trdega dela: "To je nekaj posebna zgodba, ki je ne pozna veliko ljudi, pomembno pa mi je, da jo poznam jaz in ljudje, ki so ob meni. Vedno povem tako, da sem za EuroBasket 2013 snemal reklamo, dve leti pozneje pa sem zaigral na evropskem prvenstvu. Moraš verjeti in se ne smeš bati vztrajati. Komu se izide, drugemu ne. Meni se na srečo je. Dolgo sem čakal na to priložnost. Trud se poplača."

Zadovoljen s preteklo sezono
Zatem je odšel k Olimpiji, ki jo je zapustil po enem letu in v minuli sezoni igral za bolgarski Lukoil ter rusko Parmo, zdaj pa se je dogovoril za sodelovanje z madžarskim klubom Soproni: "Lukoil je zelo močan in dobro organiziran klub. Ambicije ima predvsem v Evropi, v Bolgariji pa ne, da jih nima, ampak je precej boljši od tekmecev. Tako je bilo vse vezano na Evropo. Tudi jaz sem imel v pogodbi, da po koncu evropske sezone lahko zapustim klub. Odškodnina je bila ugodna. Ko se je sezona bližala koncu in smo videli, da nimamo več realnih možnosti za napredovanje, sem se odločil za odhod. Prišla je ta, lahko rečem, fantastična ponudba iz Rusije. Želel sem se preizkusiti v Ligi VTB, ki jo ob španski in turški imam za najmočnejšo v Evropi. Ni mi žal. Sem zadovoljen. Lahko bi bila sezona še malce boljša, a kar mi je nudila statistično in življenjsko, sem zadovoljen."

"Če ne bi verjel, da lahko nekaj naredimo, ne bi bil poleg, saj nisem tu, da bi se promoviral, ampak sem zato, da naredimo rezultat. Verjamemo v to. Imamo fantastično ekipo. Še mogoče bolj kot to, da imamo dobre igralce, me veseli, da je res prava kemija med nami. Upam, da bomo do prvenstva to še stopnjevali in tam pokazali najboljše igre. Je pa tako, da se tak turnir odloča v enem tednu, da ne rečem v enem dnevu. Odvisno je od številnih dejavnikov, sreče, dobrega dne, v končni fazi tudi kako spiš pred tekmo … To so te malenkosti, ki naredijo izid ali pa ne," se je medtem še proti prvenstvu ozrl najstarejši reprezentant.