V sredo bo slovenska izbrana vrsta začela priprave za 13. nastop na evropskem prvenstvu. Brez svojega četrtega na prvenstvih stare celine pa je zaradi poškodbe kolena ostal Zoran Dragić. 26. februarja si je 28-letni Ljubljančan na tekmi italijanskega prvenstva proti Caserti poškodoval desno koleno. Dan pozneje je bilo po zdravniških pregledih jasno, da ima strgano križno vez. Predčasno je končal sezono v dresu Emporio Armanija, kmalu pa je bilo tudi jasno, da ne bo nič s sodelovanjem na reprezentančni akciji.

Rehabilitacija poteka po načrtu
"Koleno je dobro. Pretekli so dobri štirje meseci in vsak dan je močnejše. Je pa res, da ne smem prehitevati. Po šestih mesecih ali petih in pol mislim, da bom že povsem pripravljen. Zdaj trdo treniram, da bo res tako," je uvodoma povedal mlajši izmed bratov Dragić. Rehabilitacijo je prve štiri mesece opravljal v klubu, po 30. juniju pa je prišel domov in zadnja dva meseca bo poškodbo saniral v Sloveniji. Okrevanje je zelo uspešno, a kot ves čas poudarja, mora ostati previden: "Da, že veliko delam tudi z žogo. Praktično delam že vse. Vsako vajo z več ponovitvami naredim bolje in koleno lažje zdrži. Tako je bilo tudi, ko sem začel s košarko po poškodbi ter se mi je zdelo čudno, drugi trening je bil že lažji, tretji še lažji, četrti pa že povsem normalen."

"Koleno ne predstavlja kakšne zavore v glavi. Ko igram košarko, ne razmišljam o kolenu, a koleno vsega vendarle še ne dovoli. To je težava. Za zdaj je občutek še drugačen. Sicer pa rehabilitacija res hitro poteka. Odvisno je, kdo te je operiral in kako, kakšna je bila rehabilitacija v prvih dveh mesecih in kako telo to sprejme. Veliko je dejavnikov, ampak moram potrkati po lesu, res gre vse po načrtih. Koleno mi ne zateka in vse je tako, kot mora biti," je o trenutnem stanju pristavil Zoran, ki si je z družino zdaj privoščil teden oddiha, nato pa ga znova čaka trdo delo s sanacijo poškodbe.

To je do zdaj najhujša poškodba v karieri Ljubljančana, ki je letos prvo sezono igral za milansko Olimpio: "Upal sem, da ne gre za tako hudo poškodbo. Naslednji dan sem opravil magnetno resonanco, ki je pokazala, da je poškodovana križna vez. Bilo je težko, ker se je vse skupaj vleklo in sem šel na pregled k dvema zdravnikoma, ki sta podala mnenje, kaj hočeta in kje bom opravil operacijo. Potem smo za dodatno mnenje poslali slike še v ZDA. Ko sem prišel domov, je bilo nekaj minut res čustvenih. Bilo je težko, a potem sem hitro zbistril misli in si rekel, da se je to pač zgodilo, treba je iti naprej in ostati močan. Psihično mislim, da sem dovolj trden. Včasih sicer malo prehitevam, a imam okoli sebe ljudi, ki me potem malce zavirajo."

Zgoščen ritem EP-ja bi bil preveč
Prizadelo ga je dejstvo, da ne bo mogel pomagati reprezentanci, kar je za Slovenijo velik udarec. Zoran je prvič sodeloval na pripravah pred svetovnim prvenstvom leta 2010, ko ga je Memi Bečirović tedaj kot zadnjega črtal s seznama. Naslednje leto je že dokazal svojo kakovost na evropskem prvenstvu v Litvi. Dve leti pozneje pa je dokončno prevzel glavno breme, postal nosilec in tvoril z Goranom udarno bratsko navezo. Na EuroBasketu 2013 in svetovnem prvenstvu leto pozneje je bil za bratom drugi slovenski strelec, na zadnjem evropskem prvenstvu ob njegovi odsotnosti prvi. Vedno se je odzval vabilu in v slovenskem dresu igral morda celo svojo najboljšo košarko.

Kot je dejal selektor Igor Kokoškov, je Zoranov način igranja tisti, ki je značilen za slovensko izbrano vrsto. Nepopustljiv borec, za katerega nobena žoga ni izgubljena, je vedno blestel v obrambi, tudi v napadu pa je bil ob Goranu glavni slovenski adut. Zdaj bodo morali drugi prevzeti breme na položaju krila: "Bilo mi je zelo težko, še posebej, ker je letos, kot kaže, zadnja Goranova reprezentančna akcija in čaka nas še evropsko prvenstvo. Toda na prvem mestu sta moje zdravje in kariera. Verjetno bi se lahko priključil reprezentanci, a to bi pomenilo maksimalno tveganje za kariero. Klub stoji za mano in me podpira, zato mu res ne morem obrniti hrbta. V klubu sem opravljal rehabilitacijo in edino prav je, da začnem v klubu in ne v reprezentanci."

Kot pravi, bo sredi oziroma konec avgusta že pripravljen, a igranje v tako zgoščenem ritmu, kot je na evropskem prvenstvu, bi bilo preveliko tveganje oziroma ga ne bi zmogel. V klubu ga prve tekme čakajo šele oktobra, pa še takrat ena oziroma dve na teden: "Saj bi treniral dva meseca z reprezentanco, a bilo bi res veliko tveganje. Bil bi pripravljen, a takoj bi moral iti 'na polno'. To bi bilo res veliko tveganje. Tako bom začel postopoma. Do začetka sezone sta še cel avgust in september. Vem tudi, da bi me v reprezentanci brzdali in varčevali. Igral bi eno tekmo, potem pa bi počival. Toda res ne vem, zakaj bi se mučil in tako tvegal, če je veliko bolje, da do konca opravim rehabilitacijo. Upam, da se uvrstimo na svetovno prvenstvo. Vsi najboljši ne bodo sicer igrali v kvalifikacijah in bo malce težje, a vseeno verjamem v te fante, da jim lahko uspe. Potem bom tudi prepričal Gorana, da gre na svetovno prvenstvo."

Pod Repešo smo bili videti kot srednješolci
Z željo po igranju v Evroligi je lani poleti zapustil moskovski Himki in se preselil k Emporio Armaniju. V Milanu, kjer se Dragić zelo dobro počuti, so na papirju sestavili močno ekipo, ki pa ni izpolnila pričakovanj. V Evroligi, kjer so vmes klonili kar desetkrat zapored, so zasedli zadnje mesto, izpadli pa so tudi v polfinalu italijanskega prvenstva, kjer so veljali za absolutne favorite. V klubu je prišlo do velikih sprememb. V Lombardijo so prišli številni novi košarkarji, kot pravi Dragić, pa ostaja v klubu in ima zagotovljeno mesto v ekipi. Govoril je tudi z novim trenerjem Simonejem Pianigianijem, ko je zapuščal Milano, a le za kratko in nič konkretnega.

"Sem tudi pričakoval, da bo prišlo do velikih sprememb. Jaz ostajam, a nikoli se ne ve, kaj bi bilo, če ne bi bil poškodovan. Podpisali so veliko novih igralcev. Za nekatere sem vedel, da prihajajo, za druge ne. To je normalno in je proces, ki ga razumem. Klub želi najboljše, jaz pa sem lahko samo vesel, da sem del ekipe in bom skušal biti čim bolje pripravljen na novo sezono," je povedal, o prvi polovici minule sezone pa pristavil: "S sezono ne morem biti zadovoljen. Repeša me je zaviral. Dobro sem igral, pa me je dal ven, pa potem znova notri in hitro ven. Ta rotacija … Z vsemi je tako delal. Igral si le nekaj minut, pa potem 20 in tako naprej."

Pod hrvaškim trenerjem Jasminom Repešo so Milančani res igrali zelo slabo. Na trenutke so bili videti kot razpuščena vojska in v igri ni bilo nobenega sistema, s čimer se strinja tudi Dragić: "Tako je, povsem brez sistema. Sploh ga nismo imeli in to so ljudje tudi videli. Videti smo bili kot srednješolci ali pa kakšna nižjeligaška ekipa, povsem razpuščeni. Na klopi ni bilo pravega vodje. Na tekmi je bil vsak zase in zgodil se je popoln razpad sistema. To se zgodi, če vsak vleče na svojo stran. V klubu so bili razočarani, a tudi uprava je kriva, ker se ni takoj odzvala. Morali bi narediti čistko oziroma menjati trenerja vsaj po tisti seriji desetih porazov zapored v Evroligi. Zagotovo bi bilo bolje, vsaj jaz tako mislim. Noben igralec ni več verjel v trenerja. Govoril je prazne besede, vsem je obljubljal, a nobenemu nič dal."

Dončić in Randolph sta izjemna igralca
V Evroligi se je srečal tudi z Real Madridom in novima reprezentantoma Luko Dončićem in Anthonyjem Randolphom, o katerih je povedal: "Super, da sta tu. Bomo videli, kako bo, saj je v reprezentanci vendarle drugače kot v Real Madridu. Tam je osem ali devet res vrhunskih igralcev, tu pa je tudi nekaj mladih. Randolph je nedvomno fantastičen igralec in enako velja za Dončića. Verjamem, da je ekipa dobra ter lahko naredi odmeven rezultat. Bo pa veliko odvisno od komunikacije znotraj moštva in kako bodo ustvarili pravo kemijo, da bodo dihali kot eno."

"Dončić je dokazal, da je izjemno nadarjen. To je pokazal pri Realu, a reprezentanca je nekaj drugega. Je pa v Evroligi dokazal velik talent. Verjamem, da nam ni treba skrbeti, ko bomo starejši končali kariere, saj je v njem Slovenija dobila steber reprezentance. Razumem KZS, da je pripeljal Randolpha, kot tudi razumem Omića in Begića. KZS gleda na svoj interes in kako bi naredili čim boljši izid, želi si medaljo … Onadva pa sta dala voljo in srce reprezentanci, a zdaj žal ne moreta biti del tega," je dodal.

Za konec se je ozrl še proti prvenstvu: "Upam in verjamem, da je reprezentanca sposobna narediti dober rezultat, je pa zdaj še težko napovedovati. Kot vsako leto govorim, je najprej cilj četrtfinale, potem bomo pa videli. To je prva stvar, potem pa naprej. Težko je napovedovati. Zagotovo mi bo težko, ko bom spremljal reprezentanco, a bom tudi vesel, ker se bom vračal na parket. Privoščim, da osvojijo medaljo, malce pa tudi ne, ker me ne bo poleg (smeh). Ravno zdaj, ko me ni, pa jim bo uspelo. Ne, šalo na stran, navijal bom zanje in upam, da jim uspe."