“Vse življenje sem si predstavljal, da nekaj osvojim. Pred spanjem sem razmišljal, kako dvignem pokal. V to sem vložil veliko truda in neprespanih noči. Odsotnosti od družine. Tako ves čas loviš sanje. In ko jih dosežeš, ko prideš do konca tunela in do cilja, namesto da se začneš veseliti, se začneš spraševati, kaj pa zdaj.”

Kaj pa zdaj? To je verjetno najtežje vprašanje od vseh, ki si jih človek lahko zastavi. Ko si na dnu, vsaj veš, da moraš gor. Kaj pa, ko si na vrhu? Znana alpinistična modrost pravi, da je težje sestopati z vrha kot se povzpeti nanj. V košarki pa redko slišimo, da je tudi zmagovati težko, ne le izgubljati. Po porazu se moraš pobrati in iti naprej. Od poraza do poraza do končne zmage. Kaj pa po končni zmagi? Ko ostaneš sam s seboj?

Vse to se je pletlo po glavi zlatemu kapetanu Goranu Dragiću po osvojitvi evropskega prvenstva leta 2017. Pravi, da je bil to čuden občutek.

"Hvala bogu, da je vsega konec."

"Dal sem vse od sebe. Zelo sem bil utrujen in brez energije. Fizično in psihično. Umrl mi je dedi. To je vse povezano. Mislil sem, da bo napočil trenutek, da bom zelo vesel in se veselil. Ampak to se ni zgodilo. Prišel sem v Slovenijo, bil z ekipo, oddelal vse obveznosti in prav spomnim se, ko sem sedel na letalu in si rekel: ‘Hvala bogu, da je vsega konec.’ Ampak, kaj pa zdaj, prihajam v Miami, spet moram na priprave … Bil sem čisto brez občutij, za vse mi je bilo vseeno, nisem bil več vesel, nisem več z veseljem šel na trening, košarka me ni več veselila. Samo spal bi."

Trajalo je en mesec, ko je Goran Dragić ugotovil, da to ni več on, da se več ne prepozna.

"Šel sem k psihologu in se začel pogovarjati. To mi je res pomagalo. Začela sva graditi počasi. Znova se si zadal neke manjše cilje, da bi znova lahko dosegel kaj večjega. In to je tisto, kar je pomembno v življenju nasploh, ne samo v športu. Če nimaš cilja v življenju, za kaj se potem boriš," dodaja Dragič.

In živel je srečno do konca svojih dni. Na koncu pravljice junak reši svet in odjaha s svojo lepotico proti sončnemu zahodu. In nikogar ne zanima, kaj se z junakom dogaja po tem, ko prijezdi domov. Od športa pričakujemo, da nam piše pravljice in ustvarja pravljične junake. Nočemo zgodb o športnikih, ki so depresivni. Ki hodijo k psihologu in se ločujejo. Tovrstnih zgodb imamo čez glavo v vsakdanjem življenju, zato morajo šport in športniki ostati zunaj te resničnosti. Šport mora biti večji od življenja, tako kot film. Želimo si gledati superjunake, vsemogočne in nepremagljive, psihološko trdne, neomajne zmagovalce. Če ima športnik psihične težave, jih mora zato skriti. Da nam ne pokvari pravljice.

"V Ameriki pravijo, da vsak nosi svojo ‘prtljago’. Ves čas si pod velikim pritiskom. Ta prihaja od organizacije, novinarjev, navijačev. Potem prideš domov s polno glavo vsega in se ne posvečaš družini, tako nastane kakšen problem, potem moraš spet stoodstotno svež na tekmo in trening … vse skupaj je začarani krog," pravi Gogi.

Ob vsem tem se je večkrat vprašal, koliko let v profesionalni karieri je bil popolnoma zadovoljen v klubu, da je bilo vse tako, kot mora biti. “Od recimo 20 let so bile take recimo tri sezone, da je bilo res vse krasno. Ampak na koncu pogledaš nazaj in ugotoviš, da prideš sam v Španijo, imaš problem in ga rešiš, potem druga država … Si skupaj s punco, je vse v redu, potem greš na pot, te ni doma, dobiš otroke in druge obveznosti … Ampak na koncu te nihče nič ne vpraša. V klubu še vedno pričakujejo, da narediš to, za kar te plačajo. In to vse skupaj ni lahko, je pa sestavni del.”

V ligi NBA dolgo ni bilo psihološke pomoči. Zdaj je prisotna že nekaj časa.

"Takrat sem delal s športnim psihologom, ampak ekipe v ligi NBA niso temu posvečale posebne pozornosti. Zdaj pa vidijo, da je to dobrodošlo za veliko igralcev. Veliko je pritiska in potrebuješ nekoga, da se z njim pogovarjaš, da ti odpre ‘pipico’, da gredo čustva ven. Zdaj ima športnega psihologa vsaka ekipa. Včasih so mislili, da si slabič, če si ga obiskoval. Zdaj pa gredo stvari v pravo smer. Verjemite, tudi najboljši igralci na svetu, tudi Luka Dončić in LeBron James, imajo osebne težave, tudi oni potrebujejo pomoč, niso vsemogoči. In to je tisto, kar je dobro, da ljudje vidijo, da smo tudi igralci v ligi NBA oziroma vsi športniki iz mesa in krvi."

Da je tudi vrhunski športnik le človek iz mesa in krvi, navijači razumemo le takrat, ko se poškoduje. Ko se zvije od bolečine in ga z igrišča odnesejo naravnost na operacijsko mizo. Kakšna smola, komentirajo eni. Njegovo telo ni iz pravega testa, rečejo drugi. Ker tudi poškodb nismo nikdar sprejeli kot neizogiben del športa. In zato še leta po njih razmišljamo o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Če se, recimo, Gogi ne bi poškodoval pred polfinalom evropskega prvenstva na Poljskem. Ali pred finalom lige NBA. Če ga takrat, ko je igral najboljšo košarko, ne bi izdala načeta kolena. A ob tem kar malo pozabljamo, da Gogijeva zgodba ni ena tistih.

Gogi je osvojil vse. Osvojil je Evropo in osvojil je tudi ligo NBA, pa četudi se mu je prstan z Miamijem za las izmaknil. Poskušal je še v Milwaukeeju in Chicagu, a koleno ni zdržalo. Glava je hotela, telo ni zmoglo več. In tako si je lahko spet postavil vprašanje: Kaj pa zdaj? Star je bil sedemintrideset let in se je upokojil. Naenkrat ni bilo več tekem in treningov, zmag in porazov, ni bilo več polnih dvoran, ki vzklikajo tvoje ime, ni bilo več adrenalina, mikrofonov, ki ti jih rinejo v prepoten obraz, ni bilo več letal in avtobusov, garderob, polnih soigralcev. Naenkrat ni bilo več življenja, ki si ga živel dvajset let. In kaj zdaj? Vse življenje igraš košarko in potem pri sedemintridesetih nehaš. In? Konec kariere se, če vprašate Gorana Vojnovića, ki pripoveduje zgodbo Gorana Dragića, sliši precej strašljivo.