Danes, ko vemo, kako se je vse razpletlo, je težko verjeti, da je bil tri dni pred začetkom evropskega prvenstva Goran Dragić odločen, da na njem ne bo igral. Ravnokar se je vrnil iz Bosne, s pogreba svojega dedka. Bil je potrt in misel na odhod z reprezentanco v Helsinke se mu je uprla. Selektorju Igorju Kokoškovu je povedal, da mu je žal, a da ne more priti. Da so nekatere stvari v življenju večje od košarke. Enako je povedal tudi direktorju reprezentance Rašu Nesteroviću. In očetu Marinku.

“Pet dni pred evropskim prvenstvom sem prejel novico, da je umrl dedek,” začne svojo pripoved Goran Dragić. “Šel sem na pogreb in nisem vedel, ali bom sploh šel na prvenstvo. Ampak na koncu sem se doma pogovoril z očetom, ki me je spomnil, kaj je dedek rekel v bolnišnici. Osvoji medaljo za dedka.”

Uzmi medalju za dedu. Tako je zvenela poslednja želja Gogijevega dedka. In če si on takrat ne bi zaželel medalje, je Slovenija danes ne bi imela. Ker je Goran Dragić na koncu odšel na prvenstvo zato, ker je dedku na smrtni postelji obljubil, da bo zanj osvojil medaljo. Uzmi medalju za dedu je Gogiju verjetno odmevalo v glavi tudi pred finalno tekmo s Srbijo, ko je na športne copate, v katerih je igral, napisal datum dedkove smrti. Simpatična ironija je, da je Gogi za dedka Srba igral prav proti Srbiji. A ko dedki na onem svetu navijajo za svoje vnuke in ko vnuki na tem svetu igrajo za svoje pokojne dedke, ni v tem prav nič ironičnega. Gogi je moral osvojiti zlato. Ker je bil njegov dedek zlata vreden.

Podkast Goran ustvarja Goran

V prvi epizodi novega podkasta Vala 202 Goran tako Goran Dragić govori o otroštvu. O tem, kako sta njegovo življenje zaznamovala dedka v Bosni in Hercegovini ter v Sloveniji. Kakšne dogodivščine so se jima z bratom Zoranom dogajale v Kosezah. Kako je oče predstavljal red in disciplino, mama pa kreativnost. In oboje se je preslikalo na košarkarsko igrišče.

Njegovo zgodbo pripoveduje scenarist, režiser, kolumnist in pisatelj Goran Vojnović, ki je Gogija prvič videl na Kodeljevem: “Malo prej sem sploh prvič slišal zanj. In spomnim se, kako je v prvi četrtini tekme proti Olimpiji prodrl pod koš in zabil. Iz prodora. Mladec, visok komaj meter in devetdeset. Vau. Tega v slovenskih dvoranah ni bilo. A zdelo se je, da je Gogi samo še en klasičen fizikalec brez ‘rokce’. Če bi bil kaj več od tega, bi bil pri dvajsetih že daleč stran od Slovana in slovenske lige."

Kot boste lahko slišali v prihodnjih epizodah podkasta Goran, je bil Dragić vse prej kot to. Vedno znova je znal presenetiti.