Ljubljanski zmaj, ki je ravno dopolnil 38 let, se je prek Ilirije, Slovana in Olimpije – s kratkim vmesnim postankom v Murcii – prebil v Ligo NBA. Phoenix, Houston, Miami, Toronto, Brooklyn, Chicago in Milwaukee so bile postaje na izjemni poti na največjem košarkarskem odru, ki je trajala 15 sezon. Postal je prvi Slovenec, ki si je izboril vlogo nosilca in je v ligi prejel tudi individualna priznanja. Obenem je bil vrsto let sinonim za slovensko reprezentanco in jo na nepozabnem EuroBasketu 2017 kot najboljši igralec turnirja in kapetan z velemojstrskimi predstavami vodil na prestol Evrope.

Zdaj se Goran popolnoma posveča organizaciji spektakla v Stožicah, ki nosi ime Noč zmaja. Vrhunec dvodnevnega dogodka bo njegova poslovilna tekma, na katero so vabljena sama velika in slovita košarkarska imena. Z odzivom je zelo zadovoljen, v intervjuju za MMC je spregovoril o pripravah na tekmo, o svoji karieri, dotaknil pa se je tudi sezone Luke Dončića, ki je seveda med povabljenimi na zadnje košarkarsko dejanje Dragona.

Goran, naj vam najprej voščimo vse najboljše za rojstni dan. Za vami je 15 sezon v Ligi NBA. Če bi kdo 15-letnemu Goranu rekel, da bo tako in bo v karieri dosegel vse, kar ste, kaj bi si mislil?
Mislil bi si, da je, ne vem, pod vplivom alkohola ali pa kaj takega (smeh, op. a.). Mislim, nikoli ne bi verjel. Takrat bi nedvomno takoj podpisal, če bi bila možnost, da bi igral 15 let v Ligi NBA. Če sem pošten, so to neke sanje, ki so se uresničile. Zdaj, če pogledam za nazaj, je 15 let več kot dovolj, tako da sem zelo zadovoljen s svojo kariero, kako se je razvijala, in na koncu, kako se je vse zaključilo. Zdaj pa so tu druge prioritete, druge želje, druga kariera …

Zdaj ste uradno že nekaj časa športni upokojenec. Ste se že navadili na novo življenjsko poglavje? Pogrešate kaj parket?
Ja, sem se. Mislim, da ni bilo tako težko. Kar pogrešam, je zagotovo tisti adrenalin na tekmah, ampak vse drugo je pa veliko bolje. Več časa imam zase, za družino in otroka. Ne prebujam se z bolečinami. To je vse tisto, kar največ šteje. Pogrešam garderobo, tekme … Zdaj sem bil tu na zadnji v Miamiju, in ko sem gledal, me je kar malo zasrbelo, da bi šel igrat, ampak drugega pa ne. Ne pogrešam potovanj, ne pogrešam hotelov, ne pogrešam treningov … Tekme in druženje s soigralci v garderobi pa.

Do vaše poslovilne tekme so še dobri trije meseci. Gre za res velik dogodek. Ste zelo vpeti v organizacijo?
Sem. Imam seveda svojo ekipo, ki je opravila veliko več dela kot jaz, ampak sem vseeno zelo vpet. Ravno pred dnevi sem imel pozgovor z Adidasom, smo šli čez, kako bodo videti dresi. Zatem sem bil na sestanku z NBA-jem glede vseh igralcev in pravil. Zelo veliko je stvari. To je nekako šele začetek. Potem pridejo tiste malenkosti, kot je organizacija tega gala dogodka, kako bo videti igrišče … Res je veliko stvari, ampak sem vesel, da smo sestavili ekipo. Nas je pet, šest, in vsak ima svoje naloge. Ne moreš vsega sam. Zato imamo ekipo, drug drugemu zaupamo, ves čas se obveščamo, kaj in kako, sodelujemo, in tako je nedvomno lažje.

Ste zadovoljni, kako poteka nabor igralcev?
Eni so zelo odzivni, drugi ne, ne gledajo elektronskih sporočil, tako da jih je treba poklicati po telefonu. Zdaj smo dobili že nekaj sporočil z odgovori, da pridejo. Imamo že kar nekaj potrditev. Rok smo dali do 20. maja. Nekateri igralci so šele zdaj končali sezone, drugi še igrajo v končnici, tako da bomo morali nanje še malo počakati. Za zdaj gre super. Imamo dve odpovedi, pa še to nista igralski. Od ljudi, ki so imeli funkcije v klubu.

Ste si že zamislili, kako boste sestavili postavi ekip za tekmo?
Imeli bomo nabor. Na tem gala dogodku bo nabor. Verjetno bom jaz na eni, zdaj pa še ne vem, koga bomo dali na drugo stran, in bova izbirala. Najraje bi videl, da je to Luka Dončić, ker je Slovenec. Lepo bi bilo, da bi midva izbrala vsak svojo ekipo in bi se to prestavilo na igrišču. Bomo videli. Moram seveda še vprašati Luko, ali bo za to. Je še dosti stvari.

Noč zmaja ne bo le poslovilna tekma, ampak gre za dogodek z dobrodelno noto. Že vrsto let delate v tej smeri, tudi v zadnjem času ste zelo dejavni. Je bila to vaša ideja?
Ja, zdaj imam več čas. Zdaj sem se tudi povezal s Starfish Foundation, ki podpira sirotišnice. Tukaj smo imeli gala dogodek. Potem imam doma svojo fundacijo. Ko je Matej Avanzo prišel z idejo, ali bi imel poslovilno tekmo, sem rekel, da sem malo razmišljal o tem, ampak samo pod enim pogojem, da vse zapeljemo pod to dobrodelno noto. Da vsa sredstva, ki jih dobimo, gredo stoodstotno nazaj ljudem, ki to potrebujejo. Za to sem se odločil predvsem s tega vidika. Je pa res, da potem prihajajo nove ideje, in ta projekt samo raste in raste. Res bo velik projekt, veliko ljudi bo povezanih z njim. Zdaj zelo malo spimo, veliko delamo, ampak na koncu koncev se vsi zelo veselimo tega, kajti želim, da navijači nekaj dobijo, da vidijo NBA-zvezde v Sloveniji in da tudi oni vidijo Slovenijo. Da vidijo, od kod prihajamo jaz, Luka, Vlatko Čančar in vsi Slovenci, ki so predtem igrali v Ligi NBA.

Pred kratkim ste gostovali v podkastu pri Udonisu Haslemu in Miku Millerju. Lani ste bili pri Thanasisu Andetokumbu. Oba sta bila zelo zanimiva. Vam je všeč tak koncept? Ste mogoče razmišljali, da bi kdaj se tudi sami lotili česa takega?
Ravno sem se pogovarjal s prijateljem Gregorjem Terzičem, da bi lahko naredili tak podkast. Pred kratkim sem bil potem še enkrat na podkastu OG, ampak sem bil v vlogi voditelja, ker je Udonis moral iti v Boston z Miamijem. Z Millerjem sva gostila Dwighta Howarda. Zelo mi je všeč ta način, tako da bi rade volje začel tudi svoj podkast. Moram seveda malo počakati, da se vse malo umiri in urnik ni več tako poln. Da končamo to tekmo, saj je zdaj preveč dela. Kot pravim, bi rad imela kaj takega, ne bi se pa pogovarjal samo o košarki, ampak tako o življenju nasploh. O vseh temah. Imel bi tudi različne goste – prijatelje, novinarje, košarkarje, nogometaše …

Če se sprehodiva zdaj malo po vaši karieri. Leta 2006 ste debitirali v reprezentanci. Takrat so bili vaši soigralci Nesterović, Udrih, Nachbar, Brezec, Milić … S kako velikimi očmi ste iz Slovana odšli na tisto svetovno prvenstvo?
Takrat sem bil najprej presrečen, da sem lahko prvič igral za Slovenijo v članski kategoriji. Z izjemo Raša, ki sem ga spoznal, ko sem imel 11 let, vseh teh fantov takrat nisem poznal. Tedaj me je takoj vzel pod svoje okrilje. Mislim, to so fantje, ki so bili moji idoli, in sem jih gledal, kako so igrali za slovenske barve in v svojih klubih. Moja želja je bila, da nekega dne postanem tako kot oni, da igram za Slovenijo, pridem v Ligo NBA ali Evroligo. Ko sem bil prvič zraven, sem bil malce preplašen, sem bil kar tiho in nisem veliko govoril. Gledal sem, se učil, potem pa, ko je minil prvi mesec in sem videl, da so res vsi super fantje, ki so me sprejeli za svojega, sem se malce odprl. Potem pa so nastale vse te zgodbice, stkala so se prijateljstva, in res imam zelo lepe spomine na vse skupaj.

Vedno ste dejali, da je bilo vzdušje v reprezentančni garderobi imenitno. Kar se tiče rezultata, pa je bilo kar nekaj razočaranj do tistega sanjskega EuroBasketa 2017, kajne? Je bila vaša pot v reprezentanci kar nekakšen čustven vrtiljak?
Mislim, jaz sem ravno na prelomu prišel v reprezentanco, ko se je, če ji tako rečemo, zlata generacija, ki je imela toliko igralcev v Ligi NBA in najboljših evropskih klubih, počasi poslavljala. Takrat sem bil še zelo mlad. Ko sem bil prvič zraven, sem bil star komaj 20 let. Mogoče sem košarko gledal še z drugačnimi očmi. Bil sem tam, da napredujem in zrastem v čim boljšega igralca. Mogoče rezultat zame ni bil toliko v ospredju, ker tudi nisem imel take vloge. Nisem še veliko igral, je bila pa takrat tista ekipa res izjemna. To je bila ekipa za osvajanje medalj. Če bi se le povezali kot ekipa, ker če pogledamo, kakšne igralce smo imeli, je bilo to res neverjetno. Ampak nikoli nam ni uspelo narediti nečesa več. Nikoli nismo zgradili tiste povezanosti, da bi bili res prava ekipa, kar je zares škoda.

Na EuroBasketu 2017 ste bili najboljši igralec turnirja, niste pa blesteli le na parketu, ampak tudi zunaj, v vlogi vodje in kapetana. Kdo je bil vaš vzor v tem pogledu? Kaj je bil glavni razlog, da ste tako zrasli v takšni vlogi?
Glavna zasluga za to gre organizaciji Miami Heat, Eriku Spoelstri, Udonisu Haslemu, Dwyanu Wadu … Ko sem prišel v Miami, sem bil zelo tih. Nisem bil tako komunikativen. Takrat so me oni, še posebej Spoelstra, izzvali, naj več govorim, da postanem pravi vodja. Da, če kaj vidim, povem in ne držim tega v sebi. Tako sem začel potem delovati v Miamiju. Na koncu sem tudi zrasel v takšnega vodjo. Potem je bilo vse lažje. V reprezentanci sem imel samo en cilj – da osvojimo medaljo. Da sem vodja, ki govori, kapetan, in potem se je to tudi zgodilo. Je pa vsako vodenje ekipe drugačno. Imaš drugačne vodje, ki veliko govorijo, imaš vodje, ki so to na parketu s svojimi predstavami, imaš vodje, ki mogoče pridejo na trening in so največji profesionalci … Tako kot so ljudje različni, so različni tudi vodje.

Z Nesterovićem ste pred tistim EuroBasketom odločno napovedali kolajno. Ste res tako trdno verjeli oziroma kdaj ste potem po zares dobrih igrah na prvenstvu začeli verjeti, da lahko osvojite tudi zlato medaljo?
Verjel sem že od začetka. Če ne bi verjel, ne bi tega rekel v medijih. Bilo pa je predvsem zaradi dveh stvari, ki sta se zgodili. Prvič je prišel trener, ki je bil po mojem okusu. Ko sem videl, da lahko naredi sistem, ki bo ugajal meni in vsem drugim fantom. Videli smo, da so vsi trenerji pred njim nekako igrali bolj zaprto, bolj obrambno, in če lahko rečemo tako, počasno igro. Ko pa je postal trener Igor Kokoškov, sem takoj videl, da bo to hitra igra, z veliko tranzicije. Vse je bilo hitreje, in mislim, da imajo v evropski košarki druge ekipe kar veliko težav s tem. Druga stvar pa je, ko sem šel z Rašem v Madrid prepričevat Anthonyja Randolpha. Mislim, da do takrat v ekipi nismo nikoli imeli take štirice. Matjaž Smodiš je bil v mlajših letih skočen in je igral lahko več položajev. Toda ko sem jaz s Smokijem igral v reprezentanci, je bil že starejši in je nekako spremenil igro. Bolj je igral s hrbtom, "pick and pop" … V obrambi ni toliko prevzemal. Z Randolphom pa smo dobili čisto drugačno dimenzijo. Lahko je igral obrambo praktično od ena do pet, lahko smo z njim prevzemali, lahko je dal žogo na tla, razširil igro, igral izven trojke, po globini, pod obročem … To je tisto, kar sem si predstavljal, kako bo videti, potem pa še nekakšna češnja na torti nedvomno Luka Dončić. Takrat še nobeden ni vedel, kako bo to delovalo. Vedeli smo, da je zelo nadarjen, toda nobeden si ni predstavljal, da bomo dobili od njega, kar smo. Na koncu imaš tak trio in preostale igralce, ki sledijo. Vsak ve, kaj in kako je treba delati, vsak ima svojo vlogo, trenerja, ki mu vsi zaupajo, nima težav z avtoriteto in vse skupaj je tako, da na koncu začneš verjeti. Prvi dve tekmi ali tri, potem si pa prvi v skupini in nekako odstotki rastejo in si rečeš, to je pa res to. Mislim, da imamo ekipo za medaljo.

Luko Dončića ste spoznali, ko je bil še otrok. Kakšen je bil pa tisti prvi vtis, ki ga je naredil na vas, ko ste ga prvič videli na parketu kot soigralca? Kot pravite, vsi smo vedeli, da je velik talent, ne pa, kako dober je dejansko.
Takrat sem bil v Ligi NBA in nisem veliko gledal tekem Reala iz Madrida. Imel sem svojo kariero in ni bilo veliko časa. Potem pa je prišel v reprezentanco. Vsi smo slišali, kako je dober in talentiran, ampak na koncu koncev moraš videti vse skupaj na parketu. Spomnim se, ko smo imeli prvi trening in smo igrali pet na pet, si takoj videl, da ima neverjeten občutek za igro, da vidi stvari, ki jih nekateri ne vidijo, in takoj veš, da če bo zdrav in bo šla njegova kariera tako, kot je treba, lahko postane eden najboljših igralcev na svetu. In to se je tudi zgodilo. Moraš pa biti tudi previden v svojih izjavah, kajti veliko je pasti in dejavnikov, ki vplivajo, da narediš dobro kariero. Njemu je nedvomno uspelo.

Že na tistem prvenstvu ste napovedali, da bo eden najboljših na svetu. Zdaj je prvi strelec lige, kar je bilo pred leti za slovensko košarko nepredstavljivo. Kako vidite njegovo rast v zadnjih letih?
Gledal sem nekaj tekem Dallasa in malce je spremenil svoj način igre. Mislim, da je to zelo dobro. Tu nedvomno pomaga, da je prišel Kyrie Irving in ima ob sebi nekoga, ki mu zaupa, da ima tudi on lahko žogo. Takoj se vidi, da se je malce razbremenil. To sem tudi rekel v podkastu OG, da mislim, da bo to zelo pomembno za prihodnost, da malo več zaupa svojim soigralcem. Predvsem s tega vidika, da bo on lahko bolj svež. To pomeni, da ne bo žoga toliko v njegovih rokah. Ko je najpomembnejše, bo pa zmeraj v njegovih rokah. In tudi mora biti. Takrat, ko se tekma lomi, ko je treba nekaj narediti, treba dati koš ali podajo, mora zmeraj imeti žogo Luka. Pomembno pa je, da nekako soigralci pridejo do tega, da imajo tudi oni žogo, da se tudi oni počutijo vključeni in potem je vse lažje. Bodo zadevali mete, Luka pa bo delal vse to, kar dela. Podajal, dosegal koše, in takrat mislim, da bo imel zelo veliko možnosti, da osvoji s tako ekipo prstan. Že zdaj zelo dobro igrajo.

Dallas je dobil serijo s Clippersi. Zdaj ga čaka prva ekipa Zahoda, Oklahoma City. Kakšne možnosti mu pripisujete?
Nedvomno je težji nasprotnik, kot so bili Clippersi. Oklahoma je vse presenetila. Ima najmlajšo ekipo, ki je dobila serijo v končnici. Kar sem jih gledal, lahko rečem, da je neverjetno, kako so povezani. Igrajo kot prava ekipa in imajo trdno obrambo. Vodja je Shai Gilgeous-Alexander, ki je odličen. Druga violina Chet Holmgren. So zelo "dolgi". Imajo visoke košarkarje na vseh položajih. Igrajo dobro obrambo in lahko prevzemajo. Nedvomno so defenzivno boljši od Clippersov, zato bo težje, ampak Dallas se ne sme odpisati. Ima tudi neverjetno ekipo. Zadeli so z menjavo, da so dobili P. J. Washingtona in Daniela Gafforda. Derrick Jones je zelo koristen, Dante Exum igra zelo kakovostno … To so ti igralci, kar sem prej govoril, ki delajo ekipo. Luka jim verjame, in seveda vsi verjamejo Luki. To jih lahko daleč pripelje, bo pa zelo težka serija.

Dobro poznate Luko in Jonesa, s katerim ste igrali v dveh ekipah. Poznate pa tudi Irvinga. Vas je presenetilo, kako se je ujel z Luko?
Ja, lahko rečem, da me je pozitivno. Nikoli si nisem mislil, da bosta tako dobro skupaj igrala, ampak vsaka ekipa je drugačna. Enkrat si lahko najboljši prijatelj zunaj igrišča, pa se ne ujameš na parketu. Potem je tudi odvisno od sistema. Vidim, da je Jason Kidd naredil tak sistem, ki ustreza obema. To se potem izraža na igrišču.

Iz Olimpije ste šli neposredno v Ligo NBA, na največji košarkarski oder. Koliko poguma je bilo potrebnega, da ste se tedaj odločili za takšno potezo, in kako zahtevno je bilo prvo leto?
Bilo je zahtevno. Prvo leto v NBA-ju nisem veliko igral, ampak želja je glavna. Zmeraj pravim, da če slediš nekemu cilju, moraš tudi malce tvegati. Včasih, ko tvegaš in uspe, je nagrada veliko večja. Jaz sem takrat verjel vase. Nedvomno so veliko tukaj pripomogli Alvin Gentry, Igor Kokoškov, Dan Majerle in seveda Steve Nash. Bili so mi v veliko podporo. Se pravi, da sem tudi skozi te težke čase lahko nekako navigiral in prišel do tistega, kar sem želel.

7. maja 2010 ste odigrali neverjetno tekmo v končnici proti San Antoniu, ko ste 23 od svojih 26 točk dali v zadnji četrtini. Ste s to tekmo dokončno zapisali svoje ime na zemljevid Lige NBA?
Nedvomno. Takrat sem imel že kar solidno sezono. Igral sem nekje 15 minut na tekmo, imel nekaj dobrih prebliskov. Proti Utahu sem dal 32 točk. Bil sem precej bolj konstanten kot predtem. Potem je prišla končnica in vedno se poraja vprašanje, a je igralec, ko prvič pride v končnico, pripravljen. Če lahko. Na to moraš odgovoriti, in meni je takrat zagotovo uspelo. Proti Portlandu sem v prvi seriji že igral dobro, potem v tisti proti San Antoniu pa sem eksplodiral. Tekma je bila na nacionalni televiziji. Veliko ljudi gleda in sem dobil to prepoznavnost in nekako tudi občutek, da spadam v ligo.

Leto zatem je sledila selitev v Houston. Takrat ste izkusili, kako deluje posel v Ligi NBA. Ste selitev videli kot novo priložnost za dokazovanje, ali je bilo mogoče tudi kaj grenkega priokusa?
Ne ne, je bilo kar nekaj grenkega priokusa. Namreč tri leta sem preživel v Phoenixu. Tam je bila moja družina, dva moja bratranca živita tam, imel sem prijatelje in končno sem se navadil na organizacijo in mesto. Potem so se zgodile neke stvari. Steve Kerr ni bil več generalni menedžer in je odšel v Golden State za trenerja. Zamenjali smo trenerja, pripeljali so nove ljudi v vodstvene pisarne in takrat se je vse spremenilo. Niso me več videli kot prihodnost franšize in so me poslali v Houston. Bilo je težko, ampak na koncu koncev moja kariera brez tega ne bi šla, kot je šla. Zaigral sem pod vodstvom Kevina McHala. Takoj sem se zaljubil vanj kot trenerja. Tudi kot človeka. On vame kot igralca, in takrat sem res eksplodiral. Bilo je zelo blizu, da bi podpisal za Houston, ampak takrat je potem na naše presenečenje prišla ponudba iz Phoenixa. Želeli so me nazaj, še zmeraj isti ljudje, ki so me poslali v Houston, in sem podpisal.

Koliko pa je to ponovno zaupanje prineslo nekega zadoščanja in motiva, ko ste se dokazali in so vas znova želeli?
Veliko. Že na novinarski konferenci, ki smo jo imeli, so se začeli takoj opravičevati, zakaj so me poslali v menjavo. Nikoli si nisem predstavljal. Gentry, ki je bil moj prvi trener in mi je dal priložnost, me je takrat hotel nazaj. Tri leta sem ostal, dobil tisto nagrado za igralca, ki je najbolj napredoval, in bil izbran v tretjo peterko lige. Na žalost z 48 zmagami nismo prišli v končnico, ker je bil Zahod zares močan, ampak je bila pa dobra izkušnja.

Tretja peterka pomeni, da ste bili med 15 najboljšimi na svetu. Potem še ta individualna nagrada "most improved". Seveda je košarka ekipni šport in naslovi največ štejejo, ampak vseeno, koliko vam pa pomenijo te nagrade, ste vendarle prvi Slovenec, ki jih je prejel v Ligi NBA?
To je neko potrdilo za ves trud, ki si ga vložil v celotni karieri, da si na pravi poti. Kot pravite, osvajanje lovoriko je najpomembnejše, ampak, kadar dobiš tako priznanje, je tudi lepo, in potrditev, da spadaš med najboljše na svetu. Nekaj, na kar sem zelo ponosen.

Potem ste pa odšli v Miami. Prišli ste po odboju velike trojice, v šampionsko okolje z Wadom, Spoelstro in ne nazadnje Patom Rileyjem. Se čuti ta pritisk?
Ja, novo okolje, nova organizacija in takoj se moraš prilagoditi in takoj moraš dobro igrati. Takoj po prestopu smo prejeli novico o zdravstvenih težavah Chrisa Bosha, tako da z njim dobesedno nisem nikoli igral, sicer pa je bila nekako ekipa na papirju narejena za osvajanje prvenstva. Če bi bil Bosh zdrav, bi bil on na štiri, Hassan Whiteside na pet, Luol Deng na tri, Wade na dve, jaz na ena, s klopi James Johnson … Mislim, veliko res kakovostnih igralcev. Na koncu smo serijo v končnici proti Torontu izgubili po sedmih tekmah. Hassan se je poškodoval, Bosh ni igral, Deng je imel težave z zapestjem … Če hočeš osvojiti naslov, mora biti cela ekipa zdrava. To vidimo tudi letos. Milwaukee in Miami sta imela težave s poškodbami. Zdravje je zelo velik dejavnik.

Kako bi razložili ta izraz Heat Culture?
V klubu so zelo lojalni. Ne menjajo veliko. Trener je tam že 20 let. To je nekaj zelo redkega v NBA-ju. Le Miami in San Antonio sta taka kluba. Potem to ni franšiza za vsakogar. Veliko se poudarjata fizična priprava, profesionalizem, in vse je zelo striktno. Ampak to je tisto, kar nekateri igralci potrebujejo, in takrat bolje igrajo. Nekateri pa pač tega ne morejo sprejeti, in takrat se vidi, ko pridejo, takoj čez nekaj mesecev ali kakšno leto odidejo naprej, saj to ni za vsakega.

Ste igrali najboljšo košarko takrat v Phoenixu, ko ste prejeli prej omenjeni priznanji, ali mogoče v Miamiju, ko ste bili izbrani tudi na tekmo All Star in se borili za prstan v mehurčku, ali morda v reprezentanci?

Ne vem, rekel bi, da je bilo v Phoenixu začetek tega. Takrat sem dobro igral, imel povprečje 20 točk, kot sem imel še enkrat Miamiju, ampak takrat se je vse nekako začelo. Mislim, da sem bil bolj popoln igralec v Miamiju, kajti takrat sem delal vse – podajal, zadeval trojke, s polrazdalje, polaganja, bil tudi vodja … Veliko več sem govoril kot v Phoenixu. Takrat nisem bil ta vokalni vodja. Bil sem "lider" na parketu, pa tudi moja igra je bila drugačna kot v Miamiju. Vsako poglavje je bilo nekaj posebnega, tako dnevi v Phoenixu kot v Miamiju in v reprezentanci.

Ste takrat, ko pravite, da ste bili najpopolnejši igralec in ste se tudi potegovali za naslov z Miamijem, najbolj uživali na parketu?
Nedvomno. Mislim, ves čas uživaš na parketu, ampak takrat pa, ko najdeš neko kemijo med igralci in trenerji ter veš, da gre ekipa v pravo smer, najbolj uživaš. Tako je bilo tudi z reprezentanco. Takrat pride ta nasmeh na obrazu do izraza. Ni nobene negativnosti, vsi so pomirjeni, verjamejo sami vase in v ekipo. Takrat pridejo ti najlepši trenutki.

Kakšna izkušnja je bila tekma zvezd?
Dobra. Mislim, super. Nikoli si nisem mislil, da gre za tako veliko stvari, ki jih moraš delati. Kar mogoče navijači ne vidijo. Tiste tri dni imaš res cel urnik zapolnjen. Različni dogodki, sponzorske obveznosti, treningi in potem še tekma. Lepo je bilo to izkusiti, da sem videl, kako je, ampak večkrat pa raje ne. Sploh zdaj, ko gledam za nazaj, pa je bilo bolje, da sem si vzel šest dni prostih, se regeneriral in šel na plažo s svojo družino. To je bilo pomembnejše zame.

V Phoenixu ste navedli Nasha, v Miamiju ste igrali, recimo, z Wadom, nazadnje pri Milwaukeeju z Janisom Andetokumbom … Vsi so to že ali pa še bodo člani Hiše slavnih. Kdo od teh zvezdnikov, s katerim iste igrali, je naredil na vas največji vtis in s kom ste se morda najbolje razumeli zunaj parketa?
Najbolje z Jimmyjem Butlerjem in Haslemom. Drugače pa so vsi ti trije, ki ste jih našteli, pustili res velik pečat v moji karieri. Nash je bil na začetku moj mentor in mi je bil v veliko pomoč. Je neverjeten igralec, kar je še pomembnejše pa neverjeten človek. Wade prav tako izjemen košarkar. Po mojem mnenju najboljši v ključnih trenutkih od vseh nekdanjih soigralcev. Toliko tekem, ki so se lomile, pa je rekel, imam to, in vsakič je zadel, ko je bilo najbolj potrebno. To je res nekaj neverjetnega. Mislim, da je ena izmed najboljših dvojk vseh časov v Ligi NBA. Potem Janis, ki je neverjetna osebnost. Neverjeten človek z dobrim srcem. Z njim sem se res povezal, skupaj smo igrali karte in se družili, potem na igrišču pa neizmerna želja po zmagi. Smo videli lani, ko se je poškodoval, nismo šli naprej. Tudi letos se je poškodoval, in se vidi, koliko pomeni ekipi kot vodja in igralec. Brez njega je Milwaukee čisto drugačna ekipa.

Med kariero ste omenili, da ste bili blizu prestopa v Lakerse, kot vem, ste bili tudi v pogovorih z Golden Statom … Vam je mogoče žal, da kakšen posel oziroma prestop ni bil realiziran in bi pristali še v kakšni drugi ekipi?
Z Golden Statom je bilo blizu takrat, ko sem bil prost igralec in smo se pogovarjali, bila bi pa moja vloga malo drugačna. Bil bi rezerva s klopi, in takrat nisem bil pripravljen na to. Z Lakersi sem bil tudi blizu, ampak takrat ni bilo v moji moči, saj je bil pogovor glede neke menjave med ekipami. Zdaj, če pogledam za nazaj, res ne bi ničesar spreminjal v svoji karieri. Imel sem možnost z Miamijem. To je bila organizacija, ki mi je bila najbolj pisana na kožo, kjer sem se imel najlepše in preživel najlepše dneve. Ni nam uspelo osvojiti prstana, ampak ne bi ničesar spreminjal. Kot pravim, najraje bi ostal v Miamiju, in če bi bilo le mogoče, bi zanj igral več kot deset let. To bi bilo nekaj najboljšega. To je bila ekipa, kjer sem se res počutil doma. Klub, kjer sem imel od prvega do zadnjega dober odnos z vsemi v vodstvu, lastnikom, trenerjem, vsemi v organizaciji, mediji … Ko se najdeš v takem okolju, je res lepo in ne bi ničesar spreminjal.