Zdaj že legendi slovenske košarke, Sani in Boki, sta se odločila, da skupaj organizirata poslovilno tekmo, ki sta jo poimenovala Košarkarska simfonija. Zbrala sta imenitna imena slovenske in evropske košarke, ki so ju spremljala na uspešni športni poti. Obračun, ki bo v četrtek, 30. avgusta, v Stožicah, boste lahko spremljali na TV SLO 2 in MMC-ju.

V sproščenem pogovoru sta vedno hvaležna sogovornika razkrila, kako sta se spoznala na kampu Jureta Zdovca, ko je Nachbar mislil, da je Bečiroviću ime Sunny in prihaja iz Anglije, Sani pa je želel videti Dravograjčana, ki spominja na Tonija Kukoča – in ko je zagledal "bobi palčko", je vedel, da je to on. Kako bo na tekmi? Oba pričakujeta, da se bosta zabavala in v krogu najbližjih in navijačev poslovila. Igor Rakočević na eni in Primož Brezec na drugi strani pa bosta aduta ekip, da se bo na trenutke igrala tudi prava košarka.

V takem času so se zaključevale reprezentančne priprave oziroma so bile v polnem teku. Kako potekajo priprave zdaj, na to zadnjo tekmo?
BN: Je malo drugače. Ni toliko na igrišču, ampak bolj izven. Se mi zdi, da poteka v redu. Nimam veliko izkušenj z organizacijo dogodkov. Tokrat sem bolj prisoten kot po navadi, da vidim, koliko dela je zraven. Sploh zdaj, v zadnjem tednu ali dveh, ni več prostega dneva, saj je ves čas nekaj. Hkrati poskušava najti še kaj časa, da malce migava, da bova vsaj minimalno pripravljena na tekmo.
SB: V štartu je bila ideja, da se bova močno pripravila in da bo tista prava tekma. Zdaj pa, kot je rekel Boštjan, vidiva, koliko je potrebne organizacije in logistike, da se izpelje tak projekt. Sva si zastavila visoko, na najvišji možni način. Dejansko sta trening in sama tekma padla bolj v drug plan, ampak vseeno mislim, da bova v stanju, da odigrava normalno tekmo in se slovenski javnosti predstaviva v dobri luči.

Bo šlo res "na nož", kot sta napovedala na družbenih omrežjih, ko sta oba dejala, da na noben način ne želita izgubiti zadnje tekme?
BN: Odkrito povedano se o tem še nisva pogovarjala.
SB: To neko zbadanje prek družbenih omrežij je malce za šalo, malce pa zares. Treba je tudi videti, v kakšnem stanju bodo ostali fantje. Zagotovo to ne bo neki pretep, bo pa v kakšnem delu tekme resna košarka, da vendarle vidimo, kje smo in kaj smo.
BN: Tudi ostali pridejo sem, pa ne bom rekel, se zabavati, ampak seveda igrati košarko in hkrati uživati. Morda bi bilo nekoliko nepotrebno, da bi od njih zahtevala maksimum, saj pridemo uživat v košarki, v družbi drug drugega, naših najbližjih in navijačev.

Pa vseeno, vesta, kdo bo v vajinih ekipah dal vse od sebe?
SB: Seveda. A povem?
BN: Nekaj takih je, ki bi bili razočarani, če ne bi dali vse od sebe. V moji ekipi vem, da bo Rakočević resno vzel.
SB: V moji pa Brezec. Stavim nanj, da reši našo čast. Ostali smo po naravi bolj veseljaki. Kot je rekel Boštjan, bomo vsi, ki smo del tega spektakla, vse skupaj vzeli bolj kot neko zabavo in druženje. Da ljudem v Sloveniji pripeljemo in predstavimo velikane evropske in svetovne košarke v drugačni luči.

V karieri sta oba odigrala kar nekaj pomembnih tekem in finalnih obračunov. Se morda počutita, kot da je pred vama še en finale?
BN: Ne bi uporabil besede finale, ampak res bo kot neki zaključek. Po tej tekmi nimam nekega namena še kadar koli odigrati kakšno tekmo na taki ravni, pred tako množico ljudi in po televiziji. Se mi zdi, da bo to res zadnja taka tekma. Mogoče je iz tega vidika malce poseben naboj, ne gledam pa na to kot na neki finale, da bi bil zaradi tega kaj nervozen, ali pa, da kaj posebnega pričakujem. Nameravam se dobro imeti in to igro, kar se tiče igralnega dela, zapustiti z nasmehom na obrazu. To sta edina cilja oziroma želji.
SB: Enako velja zame. Edina razlika je v tem, da sem jaz končal pred tremi leti in imam zdaj morda tak občutek, kot je bil nekoč, ko je prihajala prva tekma sezone ali nekega turnirja. Takšna negotovost, a ne zaradi mene ali Boštjana, ampak dejansko, da izpeljeva projekt, kot sva si zastavila. Samo tekmo vsaj jaz dojemam kot neko rojstnodnevno zabavo. Povabila sva prijatelje, ki so se odzvali. Okolica se dobro odziva in upam, da nam bo res uspelo napolniti ta zeleni ring in da se imamo konec koncev vsi na tej zabavi dobro.

Kot ste rekli, Sani, vi ste že dalj časa neaktivni, Boštjan, vi pa ste končali lani. Kdaj je prišlo do te ideje za skupno poslovilno tekmo? Sta že prej razmišljala o tem, ali je prišlo popolnoma spontano v zadnjem času?
BN: Nekaj časa že. Mislim, da sva imela že vsak pri sebi idejo, da narediva neko tekmo kot zaključek kariere. Potem sva leto nazaj dobila idejo, da jo narediva skupaj, ampak jaz še nisem bil prepričan, ali bom še igral. Potem Sani nekaj ni vedel, na koncu pa sva si rekla, dajva vseeno skupaj narediti. Pogovori so trajali kakšno leto, resno pa sva zagrabila pred nekaj meseci.
SB: Ja, recimo, da sva zadnje leto in pol razmišljala o tem. V zadnjih šestih mesecih pa sva se odločila. Na koncu sva rekla "Gremo v to" in počasi so se začele priprave.

Že dolgo kakšen slovenski košarkar ni imel poslovilne tekme na podoben način. Tako rekoč od tiste Jureta Zdovca leta 2005, ko so se prav tako zbrala sama imenitna imena. Sta morda že med kariero imela v mislih, da bi tudi vidva storila kaj takega?
BN: Si ti igral tisto tekmo?
SB: Ne, sem jo samo gledal.
BN: Jaz sem jo tudi. Proti koncu kariere sem o tem razmišljal, vmes pa ne. Najprej sem imel idejo, da bi v Dravogradu, kjer sem začel, organiziral tako tekmo. V osnovnošolski dvorani, ki ima 200 sedežev, taka interna zadeva z nekdanjimi soigralci iz osnovne šole in mogoče nekaj teh reprezentantov. Takšna zaključena družba. Potem pa sem rekel, ali to ali pa nekaj res velikega. Srednja možnost ni obstajala. Potem sem se zaradi Sanija odločil, da gremo v to večjo. Sam je ne bi.
SB: Jaz sem bil sprva povsem proti temu. Potem pa so me nagovarjali nekateri prijatelji, zakaj pa ne bi, in da bi bilo to res zanimivo ter tako naprej. Prva ideja je bila o neki manjši zadevi, potem pa je preraslo v to precej večjo. Ko sem poklical prijatelje in nekdanje soigralce, so vsi takoj na prvo žogo rekli ja, seveda, da pridemo. Je pa res, da je bilo, potem ko sva se odločila za skupen projekt, precej težav z logistiko, datumom, kdaj lahko kdo in tudi zdaj, ko je vse urejeno, je ta datum nekoliko težaven, saj se dan zatem začnejo reprezentančne priprave in nekateri ne morejo priti. Tudi klubi so že začeli. Posledično nama je zaradi tega v vodo padlo marsikatero ime. Ne glede na vse pa mislim, da nama je vseeno uspelo zbrati res elito evropske in svetovne košarke. To je za naju potrditev, da sva se pravilno odločila.

Košarkarska simfonija - zakaj takšno ime? Morda, ker se poslavljata slovenska približka Draženu Petroviću in Toniju Kukoču?
BN: Sani je izbral to ime. Jaz pa nisem imel nobene pripombe, saj se mi zdi posrečeno.
SB: Meni se je zdelo posrečeno, ker bo zbran nekak simfonični orkester. Zbrani bomo iz različnih delov sveta, kultur in, ne vem, simfonija, glasba, lepota … Nekaj, kar ostane za vedno. V tej smeri sem razmišljal in se mi zdi, da gre kar v uho. Tudi Boštjan je rekel, da ima smisel, in zato smo se odločili za to ime.

Ko smo omenili ti dve imeni, vaš veliki idol je bil Dražen, kajne, Boštjan, je bil tudi Kukoč vaš, če sta spominjala nanju?
SB: Ja, res je, bil sem res velik oboževalec.
BN: Zato sem tudi, kadar sem lahko, na dresu nosil število sedem. Ravno zaradi Kukoča. Saj sem bil tudi velik občudovalec Dražena, vseh iz te generacije, Rađe, Divca … Najbolj pa Kukoča. Takrat so vsi v mojem okolju, tam v Dravogradu, trenerji, soigralci, govorili, da sem kot Kukoč, si visok, imaš številko sedem, imaš dobro tehniko, dobro vodiš žogo … Izpostavili so te karakteristike in res je bil moj idol. Užival sem, ko sem ga gledal. Tako kot ima vsak otrok svoje idole, je bilo povsem normalno, da je moj Kukoč, saj takrat nismo poznali NBA-zvezdnikov. Seveda smo vedeli, kdo sta Magic in Jordan, ampak nismo jih gledali po televiziji. Gledali pa smo Dražena in Kukoča. Sani pa, ja, je že takrat spominjal nanj. Se mi po svoje zdi takšna dobra zgodba, slovenski Dražen in Kukoč. To mi je bilo vedno všeč.

Če pogledamo seznam imen, ki bodo prišla na vajino tekmo, je res izvrsten. Je bil ta nabor naporen?
SB: Kot sam draft ne, ker sva celo imela težave, da zmanjšava spisek. Res pa je, da nekateri, ki sva želela, da pridejo, ne morejo zaradi klubskih, reprezentančnih ali osebnih obveznosti. Na tem spisku bi lahko bilo še pet ali šest, bom rekel, res top All Star imen Lige NBA. Ampak, kot sva rekla, ko sva uskladila idejo in datume, kdaj bi bilo najprimerneje, so se vsi odzvali. Tudi njim je to v veliko čast.

Kdo je bil prvi, ki sta ga dala na seznam, oziroma prvi, ki sta ga poklicala?
BN: Pri meni je bil verjetno Rakočević, ker sva res v dobrih odnosih in vem, da je res zelo tekmovalen tip. Zdelo se mi je, da bo to zanj, ker vem, kako rad ima košarko in kako jo pogreša. Kadar koli se pogovarjava, vidim, da jo res neverjetno pogreša. Redno sanja tekme, se zbuja prepoten, sanja, da ima žogo v rokah, kot da igra. Vem, da mu to veliko pomeni. Bil je takoj za. Bil je moj prvi izbor.
SB: Jaz sem v Grčiji slučajno – malce za šalo, malce pa za res – o tej ideji pobaral Diamantidisa in Alvertisa. Onadva sta bila prva, ki sta od teh tujih igralcev vedela.

Veliko je tudi košarkarjev, kot smo jo večkrat poimenovali, t. i. zlate generacije slovenske reprezentance, ki se bo zdaj zadnjič zbrala. Vas je ravno reprezentanca, še posebej vaju, tako povezala?
BN: S Sanijem sva se sicer že prej poznala, ampak ja, tudi to nas je povezalo. Izkoristili smo reprezentančne akcije, da smo se bolje spoznali in bili smo res povezani. Klubske kariere so nas vsakega popeljale v svojo smer, reprezentanca pa je bila tista skupna točka, ki smo jo imeli vsi in kjer smo imeli možnost, da smo bili skupaj po mesec ali dva. Tam smo navezali stike. S temi fanti, ki bodo nastopili, Brezcem, Lakovičem, Benom, Milićem … S temi v klubih praktično nikoli nismo igrali, reprezentanca pa je bila skupna točka.

Ravno v vajinem času je reprezentanca delala velike korake naprej proti evropskemu vrhu. Oba imata za sabo bogate kariere, ampak, ali je vseeno tisto, kar morda manjka, pa neka pika na i v obliki medalje z reprezentanco?
SB: Absolutno. To sem vedno poudarjal in tudi zdaj tako pravim, da, če mi je kaj žal, mi je, da nisem z reprezentanco osvojil to, kar so dosegli zdaj, oziroma kakršne koli medalje. To je tisto, kar mi ostaja v srcu. Po drugi strani pa sem toliko bolj ponosen, kot ste omenili, da smo orali ledino, ko smo vsako leto premikali mejo in smo zagotovo, kakor koli obrneš, tudi mi del tega uspeha. Vsa čast fantom. Iz srca povem, da sem ravno tako vesel, kot bi jaz postal evropski prvak. Zaslužili so si. Po drugi strani vem, kaj smo morali vse dati skozi, kje smo spali, kakšna so bila vsa potovanja in težave, da imajo danes vsaj v reprezentanci stanje, kakršno mora biti.
BN: Mi smo takrat, seveda s pomočjo ljudi na KZS-ju, res spreminjali razmere. Začel se je ta kult reprezentance in postavili smo jo na neko višjo raven. Bili smo nekakšni novinci na evropski košarkarski sceni in nismo imeli takega spoštovanja, kot ga ima recimo slovenska reprezentanca danes. Leta 2013 na domačem EuroBasketu ga je že imela, sploh tam na začetkih od leta 2003 do 2007 pa so na nas res gledali drugače. Ste tu, a imamo mi ostale …
SB: Ja, imamo večja imena, večje zvezde …
BN: To zdaj bolj vidim, kot sem takrat. Leta 2013 se je pa že čutilo, da imamo neko težo in neko ime. Me veseli, da so fantje znali izkoristiti to in so naredili ta zadnji korak.

Sta pa osvojila prvo zlato kolajno za slovensko košarko, ko ste bili zlati z reprezentanco U20 v Ohridu?
BN: Tisti Ohrid je bil podobno kot kasneje pri članski reprezentanci. Bili smo neki avtsajderji in nihče ni računal na nas. Bili so Španci, Grki, Hrvati, Srbi, Litovci, vsi z veliko bolj zvenečimi imeni. Da smo postali evropski prvaki, nama je obema zelo pomagalo v karieri. Prvič smo se nekako postavili na zemljevid, da so rekli, da ima tudi Slovenija talentirane in dobre mlade košarkarje. Ohrid je bil res izjemen, a zame je še vedno Beograd 2005 s člansko reprezentanco nekaj posebnega, saj smo si izborili svetovno prvenstvo.

Tudi vsa ta zgodba z romanjem navijačev in atmosfero …
BN: Res je. Tisti poraz z Nemčijo, zaradi katerega se nismo borili za medalje, je bil veliko razočaranje, a da nam je uspelo priti na svetovno prvenstvo, je bila velika stvar. Zelo sem si želel igrati proti ZDA. Bil sem v NBA-ju in izkusil to. Iti na svetovno prvenstvo in to doživeti ter potem še ponoviti leta 2010, pa je bilo nekaj posebnega. EuroBasket 2005 imam res za velik uspeh.
SB: Se strinjam z Boštjanom. Kar bi dodal za mlajše selekcije, se mi zdi, da se nam je takrat v U20 res izšla zgodba, kot se je lani fantom na EuroBasketu. Bili smo neverjetno povezani. Skupaj smo rasli in dihali. Še posebej mi štirje z Boštjanom, Pavićem in Brolihom, ki smo prihajali iz mlajših selekcij tedaj Maribora. Tako je bilo jedro že sestavljeno, dobro smo se poznali in vsak je imel svojo vlogo. Dodali smo še ta ljubljanski del in širšo Slovenijo in stran od parketa je nastala taka družina. Energijo smo potem samo še prenesli na teren. Kar se pa tiče članske reprezentance, pa ima Beograd zame še posebno težo, ker sem se vračal po poškodbi, in takrat mi je Pipan res veliko pomagal, da sem prišel na ta spisek. Vem, da je bilo veliko pritiska nanj. Vem, da se je pisalo, kako je mogoče, da sem zraven itd. Da nam je na koncu uspelo in smo šli prvič na svetovno prvenstvo, je tudi zame, kar se tiče reprezentance, največji uspeh. Še danes, ko grem v Pionir, se spomnim, kako je bilo, ko smo odhajali iz hotela in so mi šle kar kocine pokonci. Ko smo se vozili, je bilo vse zeleno. Vsako tekmo. Takrat smo prvič začutili to evforijo in neko prepoznavnost oziroma pripadnost. Prvič je zares zadonelo. Poglejte, še zdaj, ko o tem govorim, sem se naježil.

Sta vrstnika. Kot sta rekla, se že dolgo poznata in sta se srečevala v mlajših kategorijah. Se spomnita, kdaj sta se spoznala?
BN: Spoznala sva se na Zdovčevem kampu, ko sva bila stara nekje deset ali enajst let. Prej Sanija nisem poznal, na kampu pa sem slišal, da je neki fant, ki je zelo dober in mu je ime Sani. Mislil sem, da je to Sunny. Šel sem do njega in ga vprašal, si ti res Sunny? Zakaj imaš tako angleško ime? In mi reče, ja veš, jaz sem pa iz Anglije. Okoli me je prinesel in cel teden sem mislil, da je iz Anglije. Super se mi je zdelo, da se z mano druži fant, ki je najboljši na kampu, in še iz Anglije je. Potem pa mi je nekdo povedal, da je iz Slovenske Bistrice in sem bil povsem razočaran (smeh). Tako sva se v bistvu spoznala.
SB: No, še moj del zgodbe. Vedno sem bil za hece. Kjer koli je bilo kaj takega, sem bil poleg. Meni so pa rekli, da je eden iz Dravograda, ki popolnoma spominja na Kukoča. Takrat ni bilo Youtuba ali družbenih omrežij in nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Potem pa pride ena "bobi palčka", tako povsem razpotegnjena. Sem si rekel, aha, to bo ta. Tam sva se spoznala. Bilo je lepo. Sem se pa sicer vso kariero trudil, da bi Boštjanu vrnil tisti sijaj v očeh, ki ga je imel, ko je mislil, da sem iz Anglije, a je potem izvedel, da sem iz Slovenske Bistrice (smeh). Tam se je začelo najino prijateljstvo.
BN: Potem sva se še srečevala, ko sem igral v Mariboru in on v Slovenski Bistrici, kasneje pa je tudi Sani prišel v Maribor in sva bila skupaj. Potem pa reprezentanca …
SB: Je pa res, da takrat nisi mogel biti tako v stiku, kot so zdaj. Videli smo se le na tekmah. Oba sva potem hitro šla v tujino. Bila sva v najboljših italijanskih klubih, on v Benettonu, jaz v Virtusu. Bili smo smrtni nasprotniki. Na tekmi sva se le na skrivaj pozdravila.
BN: Najpomembneje je bilo, da premagaš njih, drugo ni bilo važno. Ne, zunaj igrišča ne, ampak na parketu ga pa res nisem mogel videti. Še Smodiš je bil takrat v Bologni. V tistem obdobju se sploh nisva pogovarjala. V reprezentanci seveda, med sezono pa ne. Tako rivalstvo je bilo.
SB: Res je, tako močno rivalstvo je bilo z Benettonom. Mi smo sicer imeli še Fortitudo v mestu, ampak Benetton je bil tisti, saj so res dobro igrali, prišli so na Final Four, igrali moderno in hitro košarko, ki nam nikakor ni ustrezala. Se spomnim, čeprav sem bil zelo mlad, da sem šel v nedeljo vsakič v Gazzetto pogledat, kako je igral Benetton. In potem, aha, Boki, koliko je dal? Ah, več kot jaz (smeh). To je bilo tisto rivalstvo, ki te je gnalo naprej.
BN: Pomembno oziroma nujna stvar je to, da lahko rasteš kot igralec. V življenju moraš imeti tako zdravo rivalstvo, da lahko napreduješ.

Sicer sta oba že pred časom nehala igrati, ampak se vama zdaj, ko bo uradni konec, morda odvrti nekakšen film vajine kariere?
BN: Mislim, da zaradi te tekme niti ne. Zadnja leta sem veliko razmišljal, kaj se je skozi kariero dogajalo, kaj je bilo in kaj bi lahko bilo, dobri trenutki in slabi, se spraševal, bi nehal ali ne. O tem sem že kar nekaj razmišljal in tako prišel do odločitve, da preneham, čeprav bi še lahko nadaljeval kariero. Zdaj je fokus samo na tej tekmi, za nazaj pa niti ne razmišljam veliko.
SB: Jaz tudi ne. Morda sem zaradi vseh zdravstvenih težav in problemov, ki sem jih imel, tako ali tako dve leti predolgo igral, če tako pri sebi razmišljam. Ko sem se enkrat odločil, je bilo to to. Ta tekma je samo zaključek ali neka pika na i temu igranju. Jaz sem končal že pred tremi leti in to je že zdavnaj mimo mene. Seveda se rad spomnim in na tej tekmi se bo marsikaj dogajalo. Obudila se bo tista neka toplina, ki si jo začutil, ko si stopil na parket. To pa je tudi to. Vse skupaj je daleč nazaj. Bilo je prelepo, da bi se pa zdaj s tem obremenjeval ali posebej ukvarjal, pa ne.

Sani, verjetno je vaša največja zmaga v karieri ta, da ste se po tisti res hudi poškodbi vrnili, znova zaigrali na najvišji ravni in celo s Panathinaikosom postali evropski prvak.
SB: Absolutno. To je tisto, kar me definira. Kar mi daje neko notranjo moč. Ne glede ne to, ali sem postal evropski prvak ali ne, jaz sem se iz invalida, človeka, ki je nepremično v postelji ležal 60 dni, vrnil igrati košarko. Tista želja, ki me je gnala naprej, in iz katere sem izhajal, je bila, da bi rad še enkrat odigral resno tekmo. Na kateri ravni, ali v prvi slovenski ligi, tretji ali pa Evroligi, to ni bilo pomembno. Samo, da bi še enkrat občutil tisto, v čemer sem bil dober in za kar mislim, da mi je bog dal talent. Počasi pa so se z mojo trmo in željo, normalno brez podpore družine in prijateljev tega ne bi bilo, stvari začele odvijati. Spoznal sem ljudi, Starčevića, Đorđevića ... in sestavila se je ekipa, ki me je res dvignila. Dala mi je tisto, kar vsak potrebuje, da se vrne nazaj.

Boštjan, vaša? Morda Liga NBA, da ste se po težkem začetku uveljavili?
BN: V bistvu dve stvari o uveljavljanju. Ena je NBA, kjer prvih nekaj sezon nisem dobil prave priložnosti, a sem si potem vseeno nekako izboril mesto in tam v New Jerseyju uspešno igral. Druga pa v Evropi, ko sem imel neprijetno poškodbo gležnja in sem nekaj mesecev igral v Kazanu, potem pa šel v Bamberg. Tedaj, se spomnim, so tudi slovenski mediji pisali, da je to to. Počasi zaton kariere. Potem sem se vrnil, odigral uspešno sezono v Bambergu, bil dve leti v Barceloni, s katero sem igral Final Four Evrolige in bil španski prvak. Te stvari, ko te že skoraj vsi odpišejo, pa potem dokažeš, da so se motili, so najslajše.
SB: Se dvigneš iz pepela kot feniks.
BN: Na igrišču je bilo veliko zmag in porazov, tako s klubi kot z reprezentanco. Zapomniš si nekatere posebne tekme, pa niti ni nujno, da so tiste, ki so v zadnjih sekundah odločale prvenstva, ampak tudi take, ko si mogoče zaostajal za 20 in se vrnil, ali pa kakšne smešne stvari, ki so se zgodile. Teh je pa za eno knjigo.

Razmišljata o knjigi?
BN: Me že ves čas nagovarjajo, a je vse povezano s časom.
SB: Mene tudi.