"V nekdanji Jugoslaviji so kletvice del kulture, zato je težko Francozu ali Grku razložiti, ko ti nekdo celotno družinsko drevo omenja v tako 'lepem' načinu, da ti dejansko hoče dobro. In prav zato naši trenerji velikokrat s sabo potegnejo naše igralce, ker lažje prenašajo takšen način treninga oziroma tretmaja," pravi Sani Bečirović, ki je v bogati košarkarski karieri sodeloval tudi s številnimi srbskimi trenerji, med drugimi z Željkom Obradovićem in Sašem Đorđevićem, ki kletvice uporabljata kot motivacijo za igralce.

Sani Bečirović pripada že drugi generaciji priseljencev, ki je bila rojena v Sloveniji. Njegov dedek je v Slovenijo prišel pred vojno, leta 1938. Sani Bečirović ima korenine v vseh državah nekdanje Jugoslavije razen v Srbiji. Govori pa prav vse jezike nekdanje Jugoslavije – vključno z makedonščino in albanščino. Njegova žena je Italijanka, ki se je odlično naučila slovenščine, pa tudi srbohrvaščine, ki jo želi Sani privzgojiti tudi otrokoma. To najpogosteje počne z jugorockom, ki ga tudi sam rad posluša.

Uspeh slovenske košarke na EP-ju je številne otroke spodbudil, da so začeli trenirati košarko. Vaša košarkarska šola na Štajerskem šteje 350 mladih nadobudnežev. Zakaj je košarka pomembna za otroke?

Za otroke pomeni košarka igro in tudi prvotna ideja je bila nekako jih odmakniti od digitalnega sveta in jim predstaviti najlepšo igro na svetu – zame je to košarka. Verjamem pa, ko govorimo o športu, da je to na splošno res najlepša igra na svetu.

Kaj je za vas kot otroka s priseljenskim ozadjem pomenila košarka? Je bila to možnost izražanja čustev, dokazovanja ali kaj tretjega?

V bistvu mešanica vsega, kajti zagotovo se lahko na igrišču izražaš, če si drugačen. Če te okolje ne sprejema zaradi takšnega ali drugačnega razloga, potem je parket, zelenica, ledena plošča prostor, kjer se lahko popolnoma osvobodiš vsega tega in izraziš svoj jaz.

Pripadate drugi generaciji priseljencev, ki je bila rojena v Sloveniji, pravzaprav je vaš dedek prišel v Slovenijo še pred vojno leta 1938. Ste sploh priseljenec?

Ne. Sam se počutim stoodstotno Slovenca. Tudi v družini se pogovarjamo izključno slovensko, in kdor koli me vpraša, sem stoodstotno Slovenec. Se pa ne sramujem svoje preteklosti, svoje krvi, ki teče v meni, in to tudi vedno javno poudarim, da sem ponosen na to. Ampak tako učim tudi otroke, tudi jaz sem bil tako vzgojen, da spoštuj okolje, v katerem rasteš in se počutiš del njega.

Ali ste bili kdaj med igralsko kariero deležni zmerjanja, nacionalističnih izpadov?
Bil, mislim, da je to vsakdanje v svetu športa, kjer ljudje pridejo in izražajo neke svoje frustracije, ampak to me je še vedno dodatno podžgalo in mi dalo dodatno moč, željo po dokazovanju, kajti prav ti predsodki pri ljudeh so tisti, ki ti dajejo dodaten "edge", da se potem dokažeš na parketu, ker na parketu oziroma v športu je samo ena govorica – govorica kakovosti, ki jo posameznik premore.
Sodelovali ste z zelo uspešnimi srbskimi trenerji, med drugim z Željkom Obradovićem, Sašem Đorđevićem, ki pa imata precej sočen jezik. So lahko tudi kletvice motivacija?
Mislim, da je to v nekdanji Jugoslaviji del kulture, že način pozdravljanja vključuje kletvico. Težko je Francozu ali Grku razložiti, ko nekdo tvoje celotno družinsko drevo omenja v tako 'lepem' načinu, da ti dejansko hoče dobro. In prav zato naši trenerji velikokrat s sabo potegnejo naše igralce, ker lažje prenašajo takšen način treninga oziroma tretmaja.
Razumejo kletvico kot spodbudo, in ne žalitev?
Tako je, tisto, kar se zgodi na parketu, je izključno za tvoje dobro in dobro ekipe in nima zveze dejansko s tem, kar je bilo povedano. Je pa res, če to prevajaš, pa joj ti ga joj ...
Je tudi kljubovanje - "inat" - druga posebnost jugoslovanske šole košarke?
Absolutno. Mislim, da ima vsak z južnimi koreninami to zapisano v DNK. Ta "inat", kljubovanje, trma je zagotovo nekaj, po čemer smo prepoznavni.

Ali vam je prav to pomagalo dvigniti se iz postelje po zahtevni operaciji kolen, po kateri so vam zdravniki dejali, da boste težko hodili, kaj šele tekli?
Tako je, napovedi so bile zelo zelo črne, ampak prav s to voljo, žejo, trmo po dokazovanju in podporo družine, prijateljev – brez tega ne gre – mi je uspel mali čudež, da sem se uspešno vrnil na najvišjo košarkarsko raven.
Vaša žena je Italijanka, ste večjezična družina. Kateri jeziki so v obtoku?
V bistvu je pri nas poseben jezik, ker mešamo med angleščino, slovenščino in italijanščino – ko me zanese v navalu jeze, je tudi srbohrvaščina. Tako da res smo večjezična družina in veseli me, da se je Simona v vseh teh letih naučila slovensko in srbohrvaško, tako da dejansko vse razume.

Kaj pa otroka?
Otroka tudi, prav pred kratkim smo imeli test. Na potovanjih vključim malo svoje glasbe in potem rečejo: daj, oči, nehaj s to muziko. Je pa to preizkus, da vidim, koliko razumeta, ali razumeta, in ju moram tudi pohvaliti: vsako leto bolje razumeta srbohrvaško.
Kaj predvajate v avtomobilu med vožnjo?
Zelo rad imam stari jugorock, Prljavo kazalište, Plavi orkestar, Dina Merlina, pa tudi novejše stvari, jugorazličico glasbe.
Zdaj nabirate nove igralce, kakšni so?
Ukvarjam se z agenturo, skrbim za mlade igralce, da jih spravimo na pravo pot, jim skušamo pokazati, kje sem sam v preteklosti naredil napake, da teh ne bi delali sami, in seveda tudi profesionalcem uredim najboljše mogoče pogodbe, da bodo imeli nekaj od tega športa … kot si zaslužijo.

Celotno oddajo si lahko pogledate spodaj.