Slovenija bo danes ob 17.00 igrala tekmo osmine finala na SP-ju v košarki. Sani Bečirovič je pred obračunom za MMC spregovoril o največji avstralski nevarnosti, med drugim pa tudi razložil, da ima z očetom Memijem povsem profesionalen odnos trener-igralec.

Kako naporno je v šestih dneh odigrati pet tekem na svetovnem prvenstvu?
Ni ravno mačji kašelj, res pa je, da smo se na naporen ritem dobro pripravili. Prav v vsaki tekmi smo bili na koncu še dovolj sveži, to pa je v nekaterih tekmah morda prineslo odločilno razliko.

V petek ste prost dan izkoristili za ogled mesta. Ste si napolnili baterije?
Res je, prvo polovico dneva smo imeli prost dan, skušali smo predvsem sprostiti glave in vsaj za hip pozabiti na košarko. Odpravili smo se na bazar, pozneje smo imeli še skupno kosilo, peljali pa smo se tudi z ladjo. Mislim, da nam je ta odmor zelo koristil. Popoldne smo že imeli skupni sestanek, z mislimi smo se tako že povsem usmerili na Avstralijo. Zvečer pa smo se odpravili še v fitnes.

Z Avstralci ste dvakrat igrali na Kitajskem. Imata ti dve tekmi sploh kaj vpliva na tokratno tekmo, saj so vložki povsem drugačni?
Vpliv ima v tolikšni meri, da dobro poznamo našega nasprotnika. Predvsem se moramo pripraviti na njihovo fizično igro. Če začutijo, da s takšnim načinom igre lahko dominirajo, jo potem sprida izkoriščajo, s tem pa so sila neugodni.

Potem ste najbolj pripravljali ravno na to fizično igro? To je za vas največja nevarnost?
Tako je, na samem začetku tekme moramo predvsem paziti, da ne bodo dobili preveliko samozavest - to po navadi dobijo ravno s tem načinom igre. Če ugotovijo, da so fizično dominantni, se potem odločajo tudi za bolj tvegane mete, nekako se kar "razletijo" po igrišču. Skoncentrirani bomo morali biti vseh 40 minut in skušati igrati našo prepoznavno igro.

Na tem turnirju je vaša največja odlika moštveni duh. Nasprotna ekipa nikoli ne ve, od kod ji preti največja nevarnost. Na katerem področju pa imate največ rezerv? Morda coni?
S tem se ne obremenjujemo. Vemo, da smo imeli dve slabši obdobji v tekmah proti Braziliji in Iranu, kjer so nasportniki postavili cono. Na tekmi proti Iranu je pretok žoge potekal že bolje, imeli smo dosti več odprtih metov, zdaj pa je samo pomembno, da proti Avstraliji te mete tudi zadenemo.

Zaradi poškodbe pred koncem priprav se je vaša vloga spremenila. Vaša prva naloga ni več doseganje točk, ampak bolj razigravanje soigralcev. Kako ste se pripravili na to?
Tako močno sem si želel priti na svetovno prvenstvo, da sem se takoj sprijaznil s kakršno koli vlogo. Normalno je, da se je po tako težki poškodbi težko spet hitro vrniti v strelsko formo in ujeti preostale fante, ki so zadnji del priprav res garali "na polno" in dali svoj maksimum. Pozitivno je dejstvo, da se iz tekme v tekmo dvigujem tudi v strelski formi. Upam, da bom proti Avstraliji že "pravi" in da se bomo na koncu vsi veselili zgodovinske zmage.

Ko je vaš oče prevzel vlogo selektorja, ste takoj zatrdili, da bosta imela strog profesionalen odnos trener-igralec. Zdaj ves čas o njem govorite kot "le" o trenerju. Kako vam uspe zadržati ta profesionalen odnos?
Na tem področju nimam niti najmanjšega problema. Vzrok se skriva v tem, da sva v takem razmerju pravzaprav odrasla, saj je bil moj prvi trener in to kar osem let. Zato je razumljivo, da mi ga danes ni težko videti v tej luči. Vem, da se to za širšo javnost sliši čudno, saj imajo ljudje po navadi drugačne povezave z lastnimi očeti. Na tem prvenstvu sva vsem pokazala, da je najin odnos res strogo trener-igralec.

V predtekmovanju ste bili deležni neverjetno glasne podpore s tribun. Kakšnega navijanja si obetate v izločilnih bojih?
Vemo, da so po predtekmovanju številni odpotovali v domovino. Ob tej priložnosti bi se jim rad res še enkrat zahvalil, ker so bili dobesedno naš šesti igralec. Ne dvomim, da bodo tisti, ki so tu ostali, proti Avstraliji dovolj glasni, da nadomestijo tiste, ki bodo za nas zdaj pesti držali v domovini. Vseeno pa upamo, da jih bo tudi tokrat dovolj, da nas bodo glasno spodbujali.

Iz Carigrada