vanju Goran Dragić, ki je bil tedaj star komaj 20 let.

Slovenija se je leto pred tem na evropskem prvenstvu v Srbiji in Črni gori prvič prebila v izločilne boje na evropskih prvenstvih. Po sijajnih predstavah v Pionirju, ko je na kolena spravila tudi Francijo, ki je bila pozneje tretja, in Grčijo, ki je celo osvojila naslov evropskega prvaka, je nekoliko slabše igrala v Areni, toda vseeno je bil poraz proti Nemčiji v četrtfinalu in nato zmaga nad Hrvaško ter še poraz proti Litvi dovolj za šesto mesto in prvo vstopnico za svetovno prvenstvo.

Aleš Pipan je tedaj na drugem velikem tekmovanju vodil Slovenijo, na Japonsko pa je popeljal izjemno močno zasedbo, zaradi poškodbe stopala je manjkal Erazem Lorbek, zaradi poškodbe hrbtenice Matjaž Smodiš in zaradi iskanja kluba v NBA-ju (nato je ostal pri Lakersih), Saša Vujačić. Prvič je Pipan v ekipo vpoklical tudi Dragića, ki je tisto sezono blestel pri Slovanu: "Lepi spomini. Zame je bilo to prvo svetovno prvenstvo. Nasploh sem bil prvič v članski reprezentanci. Takrat so bili v reprezentanci še zelo izkušeni košarkarji, kot so Marko Milić, Rašo Nesterović, Jaka Lakovič, Beno Udrih, Goran Jurak, Primož Brezec, Sašo Ožbolt … Vse bi lahko naštel. Kot da je bilo včeraj. Zelo lepa izkušnja, saj sem prvič občutil na svoji koži, kaj pomeni veliko tekmovanje. Igrali smo proti ZDA, proti Kitajski in Jau Mingu, proti številnim zvenečim imenom, ki sem jih pred tem gledal le po televiziji, nato pa sem imel kar naenkrat čast igrati proti njim. Z Jaom Mingom sem bil v Houstonu za kratko nato še celo soigralec."

Že navzočnost na SP-ju je bila velika stvar
Mladi Ljubljančan sicer na Japonskem ni dobil veliko priložnosti, igral je le na uvodnem srečanju proti Senegalu, čeprav si je zelo želel na parket stopiti proti ZDA, s katero se je Slovenija tedaj prvič srečala: "Bil sem zelo vesel tega vpoklica. Vedel sem, da ne bom veliko igral, a že to, da sem bil sploh tam, je bila velika stvar. Že na treningu, da sem lahko igral s temi igralci in da napredujem, je bilo veliko. Poskusil sem se čim več naučiti in odnesti čim več. Želja se je uresničila. Sicer nisem igral, recimo, proti ZDA, a tam sem bil. Ko smo izgubljali 20 točk, sem upal, da bom kaj igral, a se žal ni zgodilo, a vseeno je bila to res neprecenljiva izkušnja."

Japonska sicer ne velja za košarkarsko državo, toda kot se spominja trenutno najboljši slovenski košarkar in kapetan reprezentance, je bila organizacija odlična, nekaj težav je slovenska izbrana vrsta imela le s prehranjevanjem: "Svetovno prvenstvo je bilo odlično organizirano. Mene je fascinirala že ta drugačna kultura. Bili smo v Saporu, nato smo šli še v Tokiu. Bilo je nekaj nepozabnega, drugačni ljudje, drugačna kultura in hrana, zame je bilo to prvič. Bil sem navdušen. Je bilo kar težko, saj nismo bili tega vajeni. Že s hrano na primer, ko smo se vrnili, smo vsi shujšali za tri ali štiri kilograme."

Evropsko prvenstvo bolj kakovostno
Slovenija je v Saporu premagala Senegal in Portoriko, a izgubila proti ZDA, Italiji in Kitajski. Tako je v osmini finala naletela na Turčijo, ki je v Saitami slavila z 90:84. Slovenija se je prvič srečala s svetovno elito in prvenstvo končala razvrščena od deveta do 16. mesta: "Če se ne pripraviš dobro na nasprotnika, ne glede na to, kdo je, Korejci ali Angolci, te lahko presenetijo. Že ena tekma te lahko drago stane. Zagotovo smo mi močnejši na papirju, a na igrišču je hitro lahko vse drugače."

"Na evropskem prvenstvu so kakovostnejše ekipe in reprezentance so med sabo bolj izenačene. Na svetovnem so izmed najkakovostnejših poleg ZDA Argentina in npr. Brazilija poleg evropskih, potem pa so na primer Mehika, Angola, Južna Koreja, Iran … Takšne ekipe, ki so slabše od evropskih, a tudi to je nekaj posebnega, da se srečaš z ekipami z drugega konca sveta in jim pokažeš, kako se igra košarka v Sloveniji," je dodal Dragić.

Rašo vzel Dragića pod svoje okrilje
V reprezentanci so starejši košarkarji Dragića, ki je od tedaj odigral vsa velika tekmovanja, dobro sprejeli: "Vsi so me lepo sprejeli. Veliko so mi pomagali. Seveda sem imel te naloge kot novinec, a je to popolnoma normalno. Recimo Raša sem poznal že od prej, ko sem bil star 12 let, on pa je prihajal trenirat na Ilirijo. Vzel me je pod svoje okrilje in mi pomagal. Tudi z Markom Milićem, ki je bil največji komik v reprezentanci, sem se odlično ujel."

Izpostavil je Marka Milića in Raša Nesterovića, ki sta bila med najglasnejšimi v garderobi in sta znala poskrbeti tudi za marsikatero šalo. Na Japonskem ni bilo nič posebnega, pravi Dragić, se pa zato spomni pripetljaja z naslednjega evropskega prvenstva v Španiji: "Kaj posebnega se ne spomnim, je bila pa pozneje na evropskem prvenstvu leta 2007 v Španiji ena taka. Končal sem z eno punco in sem bil v Raševi sobi. Prek medmrežja smo poslušali Radio Doboj iz Bosne. Rašo je tja klical ali je poslal sms, tega ne vem. Bili smo v sobi in kar naenkrat po radiu glasbena želja Gorana Dragića za njegovo drago in tako naprej. Gledal sem, kaj je to. Vsi so me začeli zafrkavati, da kaj sem lagal, da nisva več par ... Jaz sem se branil in na koncu smo izvedeli, da je to storil Rašo."