Slovenske ljubitelje nogometa k malo večjemu obisku očitno spodbudijo le še največje reprezentance, kar se je pokazalo konec marca, ko je bila nasprotnik Nizozemska. Tokrat je še posebej slab vtis dajala skromno zasedena zahodna tribuna, katere čast so rešili prav Romuni, ki so se stiskali na njenem severozahodnem delu.

Prišli, videli, zmagali
"Veni, vidi, vici (Prišel, videl, zmagal) je bil napis, ki je najbolj bodel v oči z romunske tribune. Več kot tisoč jih je prišlo v Slovenijo, želeli pa so jo zapustiti boljše volje kot pred šestimi leti, ko so v Ljubljani doživeli boleč poraz z 1:2, nato pa doma ostali brez uvrstitve na svetovno prvenstvo leta 2002.

Vse v znamenju rumene, rdeče in modre
Uro in pol pred tekmo so se iz središča mesta proti stadionu valile za slovenske razmere zelo dolge kolone gostujočih navijačev. Romunov ni bilo težko prepoznati, saj je bila večina odeta v njihove nacionalne barve - rumeno, rdečo in modro.

Hai Romania!!!
"Danes bomo gladko zmagali. 3:0 bo za nas," nam je povedala pisana skupinica srednjeletnih moških in njihovih spremljevalk iz Arada, ki je s sabo nosila precej velik bel transparent z napisom "Hai Romania!!!". Angleščina jim je bila španska vas, zato nam je s prevodom pomagalo majhno dekletce v njihovi družbi, ki je znalo slovensko. Izkazalo se je, da je njena mama Romunka, ostali pa njuni prijatelji.

Rudonje niso poznali
Iz 700 kilometrov oddaljenega Arada, ki leži blizu madžarske meje nekoliko severno od Temišvara, kjer bo v sredo druga tekma med Slovenijo in Romunijo, so se pripeljali z avtomobilom. "Še se spomnimo tekme pred šestimi leti, a danes bo povsem druga zgodba," niso skrivali optimizma, toda ob vprašanju, ali poznajo Mladena Rudonjo, so le zmajevali z glavo.

Gremo na EP!
Ga je pa dobro poznal nek drugi navijač, ki se je nedaleč stran s prijatelji pripravljal na odhod na tribuno. "Danes ne bomo videli veliko zadetkov, a prav gotovo bomo zmagali. Prepričan sem, da gremo na evropsko prvenstvo. Verjetno bo 1:0 ali 2:0 za nas. Mislim, da ne boste dosegli zadetka," je bila njegova napoved za tekmo.

Postanek ob Blatnem jezeru
Precej miren gospod, ki je svoje rojake spremljal tudi jeseni v Rotterdamu ob gostovanju na Nizozemskem, se je vidno vznemiril ob vprašanju, ali je morda obiskal tudi srečanje pred šestimi leti v Ljubljani. "Ne, nisem, nisem. Takrat je bil čudež, da ste zmagali. Ne pozabite, da je Rudonja zadel edinkrat v karieri ... edinkrat! In to je bil neverjeten zadetek. Samo Bog vam je pomagal. Na svetovnem prvenstvu v Koreji ste videli, kam spadate." V njegovem glasu se je čutilo, da so ga preplavila močna čustva in da mu je spomin odprl rane, ki jih čas še ni povsem zacelil. Tudi on je iz Bukarešte v Celje pripotoval z avtomobilom. "Avanturo" je druščina začela v petek okrog 17.00, se zvečer ustavila pri Blatnem jezeru in pot proti Sloveniji nadaljevala v soboto zjutraj.

Romunija je številka ena
Premaknili smo se ob vhod na novinarsko tribuno in tam zmotili možakarja precej črne polti z belima čepicama na glavi in romunsko zastavo okrog vratu. "Romunija je številka ena! Prepričan sem, da bomo slavili z 2:0," je začel manjši Marius in nadaljeval: "Pred šestimi leti ste imeli srečo in vašo najboljšo ekipo, danes je čas za našo zmago."

Denarja dovolj
S kolegom Marianom se v domovini ukvarjata s petjem, v Slovenijo pa sta iz Bukarešte prispela z letalom in se nastanila v Ljubljani. "Žal nisva bila na tekmi leta 2001. Nisva dobila vize," je pojasnil Marian, medtem ko je Marius hitel hvaliti našo deželo: "Tukaj je res lepo: idilična narava, gore, lepi gozdovi." "Schön," je bleknil tudi Marian, vendar je nato na vprašanje, ali zna nemško, odgovoril negativno. "Za vse skupaj bova porabila prek tisoč evrov, a ni drago. V Romuniji je denar," sta še pripomnila zanimiva sogovornika.

Nekaterim bolj pomembna glasba
Ura se je bližala 20.45 in napočil je čas za odhod na stadion. Razigrani Romuni so skozi vseh 90 minut glasno spodbujali svoje ljubljence, ki so se jim za podporo oddolžili z odlično igro in zmago. Še uro po zadnjem sodnikovem žvižgu je velika skupina navijačev z vzkliki, med katerimi je prevladoval "Mutu, Mutu!", čakala na svoje ljubljence, ki so se iz slačilnice "vkrcavali" na avtobus. Ko je ta le odpeljal, smo za ograjo srečali trojico iz Tirgu Muresa v Transilvaniji. V Celje so prišli po koncertu skupine Iron Maiden v Ljubljani in srečanje seveda zamudili.

Tudi fantje jočejo
V polomljeni angleščini se je opogumil Andi, ki zdaj živi in dela v Budimpešti ter redno obiskuje tekme Romunije v soseščini. Povedal je, da je bil že na tekmi v Ljubljani pred šestimi leti in presenetil z dobrim spominom. "Hagi je bil takrat romunski trener, Katanec pa slovenski. Jokal sem!" je pribil. Tokrat za jok ni imel razloga, saj je romunska reprezentanca naredila res velik korak proti uvrstitvi na prvo veliko tekmovanje po osmih letih. Slovenci pa ... No, to je že druga zgodba.

Matej Rijavec in Aleš Golob