Športnemu komentatorju TV Slovenije se je v bogati karieri nabralo veliko izkušenj in zanimivih anekdot. Kljub vsemu pa še ni pomislil, da bi jih zbral, uredil in objavil v knjigi. Zato pa je nekaj svojih dogodkov iz novinarske kariere delil z bralci MMC-ja.

Kako ste zašli v novinarske vode?
To je pa že daleč nazaj, saj se bo začelo že 28. leto mojega dela na tem področju. Začelo se je povsem po naključju, ko se sta se junija leta 1979 neki človek iz uredništva in moj nekdanji svak dogovorila, da pridem na preizkušnjo. Šport sem sicer spremljal že mnogo prej, ko sem pri 10 letih začel urejati svojo statistiko. Ko sem pred časom našel en zvezek z nogometnimi in hokejskimi odrezki s tistega časa, me je prevzel res lep občutek.

Ste imeli kakega mentorja, ki vas je uvedel v ta posel?
Kakšnega posebnega mentorja nisem nikoli imel. Ivo Milovanovič me je pripeljal v redakcijo, ki je imela takrat zelo malo ljudi. Urednik je bil Marko Rožman, ob Ivu so delali še Miha Žibrat, Tom Lajevec, Mito Trefalt in Frane Mavrič. Takrat sva bila z Ladom Vindišem edina mlajša novinarja v redakciji. Danes je mladih fantov in deklet približno trideset, kar je super. V začetku 80. let pa je bilo zelo težko priti v to redakcijo.

Danes ste najbolj znani kot komentator atletike, hokeja, nogometa in skokov. Kako ste se usmerili v te športe?
Komentiral sem tudi formulo ena, saj sem naredil kar nekaj prenosov. Toliko, da sem uvedel Nika Miheliča, ki je nato v sredini 80. let prevzel komentiranje. Nogomet, atletika in hokej so športi, ki so "moji", skoke pa sem začel spremljati zaradi "reporterske krize" v naši redakciji.

Kateri šport najraje komentirate?
Krivičen bi bil do športa, če bi moral izbirati. Res pa je, da obožujem hokej na ledu. Ena dobra tekma mi napolni akumulatorje do vrha.

Zapisujete število svojih prenosov?
Trenutno število prenosov je 1.477. Po panogah gre razdelitev takole: nogomet 601, atletika 361, hokej na ledu 357, smučarski skoki 122, drugo pa 36 prenosov. V povprečju je vsak prenos dolg približno dve uri, torej imam za seboj približno skoraj 3.000 ur, kar je štiri mesece neprestanega govorjenja.

Koliko priprav potrebujete za en prenos?
Priprave bi razdelil na dva dela: na globalne in specialne. Vsak dan je športnemu komentiranju potrebno dati vsaj eno uro, s tem ko spremljaš športno dogajanje in si urejaš potrebne podatke in informacije. Same specialne priprave pred prenosom pa so različno dolge, to je odvisno od dogodka, od samega športa, od situacije (če tretjič zapored v nekaj dneh spremljaš isto ekipo oziroma reprezentanco, je potrebne manj priprave). Po navadi pa priprava na prenos traja približno enkrat dalj kot pa sam prenos. Ko še ni bilo interneta, sem za miting v Zürichu, ki traja dve uri in pol, potreboval skoraj devet ur priprav.

Kako vrednotite svoje komentiranje? Kdaj ste z delom zadovoljni in kdaj ne?
Sam do sebe sem zelo kritičen. Oceno pustim sam sebi in skušam stvari, s katerimi nisem zadovoljen, popraviti že v naslednjih prenosih. Samoocena nastane na podlagi občutka, ki ga vsak komentator dobi z izkušnjami. Svojih prenosov nisem nikdar snemal in jih kasneje poslušal, saj bi lahko potem vsak prenos ponavljal že naslednji dan. Pri oceni me najbolj zanima, kako nastane neka situacija in kako sem se izvil iz nekega "brezna".

So vam kdaj že prekinili kak prenos oziroma na kak način vplivali nanj?
Seveda, teh zgodb je kar nekaj. Spomnim se, kakšen pritisk so vršili na nas leta 1981, ko smo prenašali atletiko iz Zagreba. Takrat je ravno umrl eden izmed komunističnih veljakov. Sam direktor televizije je sedel za nama reporterjema in ves čas vršil pritisk na naju, naj se ne veseliva in naj imava ves čas nizek ton glasu. Ta gospod je doživel hladen tuš že v prvi minuti prenosa, ko je neka mladinka iz Bolgarije v metu kopja vrgla članski svetovni rekord! Ko sem kasneje pripravljal poročila iz mitinga za Dnevnik, je isti gospod vztrajal, naj govorim bolj o lepem vremenu, pa se je obrnil kolega Rožman in hudomušno odvrnil: "Ali delamo poročila za vremensko napoved?"

Ste se kdaj prepozno vključili v prenos?
Dobro se spominjam polfinala evropskega prvenstva v nogometu leta 1996 med Anglijo in Nemčijo, ko je dal Alan Shearer gol za Anglijo že v tretji minuti, mi pa smo prenos začeli v četrti minuti, saj smo morali v nedogled ponavljati neke nadaljevanke. Moja reakcija je bila navzven takšna kot je bilo treba, interno pa sem ljudem, ki so zakrivili napako, povedal kar jim gre. Iz gledalcev se ne sme delati norcev!

Kaj pa najbolj nenavadni dogodki pri komentiranju športnih prenosov? Nekoč ste menda morali oživljati sokomentatorja.
To je bilo res. Zgodilo se je na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1994 v ZDA. Blizu mene je komentiralo pet Brazilcev, med katerimi je bil tudi Pele. Vsi so imeli obleko in kravato. Tekma v Pasadeni se je začela opoldne po lokalnem času in bilo je približno 45 stopinj Celzija. Eden izmed peterice je omedlel in sem mu pomagal. Že večkrat sem pomagal kolegom, ki so imeli manjše zdravstvene težave.

Kje ste imeli najmanj primerne pogoje za komentiranje? Ste imeli kdaj težave z navijači?
Z navijači nisem imel nikoli nobenih problemov. To, da te psujejo predvsem v slovenskih mestih, ki niso Ljubljana, je pač del njihove kulture in vzgoje. Ampak to je potrebno vzeti kot sestavni del tega posla. Skozi eno uho mora iti notri, skozi drugo pa ven. Pogoji za komentiranje pa variirajo od odličnih pa do katastrofalnih. Najslabši so zagotovo v Zürichu na atletskem mitingu, ki sem ga komentiral že 26-krat. Nič kaj bolje ni bilo na zadnjem hokejskem SP-ju v Latviji. Sicer pa so večinoma standardi jasni in organizatorji jim pogosto sledijo.

Je po skoraj 30 letih dela v vašem delu zaslediti kaj rutine?
Rutine v svojem delu nikakor ne priznavam! Za vsak prenos se je potrebno pripraviti maksimalno, ne glede na to, ali gre za prenos finala svetovnega prvenstva v nogometu ali pa tekmo pete slovenske nogometne lige. Samo enkrat sem prenos naredil na rutino. Tega dogodka se dobro spominjam. Doma sem se že usedel pred televizor, da bi si ogledal prenos nogometne tekme Milan – Real. Nato me pokliče urednik, ki mi pove, da so linije z Milanom prekinjene, in me prosi, če lahko pridem v službo. Pograbil sem svoje tri zvezke, ki jih imam vedno s seboj, in oddrvel v službo, kamor sem prišel dve minuti pred začetkom prenosa. Mlajši sodelavec mi je predal začetni postavi in nato sem "blesteče" oddelal prenos. Takratnemu uredniku sem dejal, da sem si to dovolil prvič in zadnjič.

Katere dogodke komentirate z največjim veseljem?
Teh dogodkov je bilo veliko. Veselje začutiš vedno ob koncu prenosa. Meni je vedno v veselje prenašati atletiko, posebej ob koncih, ko veš, da si delo dobro naredil, in če poleg padajo še svetovni rekordi. Vesel si seveda tudi takrat, ko tvoja ekipa oziroma reprezentanca nekaj doseže. Dobro se spominjam veselja na lanskem SP-ju v hokeju, ko je Slovenija premagala Avstrijo s 6:2 in ostala v elitni diviziji. Vesel pa sem bil tudi, ko sem prenašal hokejsko tekmo Slovenija – Ukrajina v kvalifikacijah za olimpijske igre, ko se je na ledu zgodil silovit pretep in so Slovenci pokazali, kdo so.

Kaj pa jeza? Večina gledalcev najbrž ne bo nikoli pozabila prenosa hokejske tekme med Kazahstanom in Veliko Britanijo.
Tekma med Kazahstanom in Veliko Britanijo je bila ena izmed sramotnih dni hokeja na ledu. Pred zadnjim dnevom SP-ja divizije I je bilo vprašanje o zmagovalcu skupine razdeljeno med Veliko Britanijo in Slovenijo. Jasno je bilo, da bo gol razlika odločala o potniku v elitno divizijo. Zgodaj popoldne je bila na sporedu omenjena tekma, kasneje pa še med Slovenijo in Estonijo. Kazahstan je bil ves čas v igri za zmago v skupini, nato pa v zadnji tekmi izgubil kar z 2:11, v zadnji tretjini so se ves čas umikali Britancem. Ampak tudi mi jim nismo ostali dolžni ter premagali Estonijo s 16:0 in se uvrstili v elitno divizijo.

Za veliki finale - sladki konec
Serija prispevkov o Andreju Staretu se bo prihodnji teden končala. V ponedeljek 28. avgusta si lahko preberete in ogledate nekaj najbolj znamenitih športnih komentarjev Andreja Stareta, ki bo iz daljave med drugim ocenil tudi svoj prvi "staretizem" znamenito "hitrostno drkanje" iz daljnega leta 1984 in tudi svojo najbolj svežo pogrutavščino z "novimi očali" konec junija 2006.

S. J./RTV SLO